Ko so znamenito kanadsko aktivistko Naomi Klein, avtorico kultnih knjig No Logo in The Shock Doctrine (Doktrina šoka je zdaj prevedena tudi v slovenščino) in borko proti uničevalni politiki mednarodnih korporacij, vprašali, kako pomembna se ji zdi ekonomska izobrazba, glede na to kar počne, je odgovorila:

Če bi razprave o privatizaciji, kmetijstvu, patentih za zdravila in podobnem prepustili ekonomistom, danes ne bi imeli več kaj dosti. O teh pojavih ne govorim kot ekonomistka, pač pa z vidika tega, kako vplivajo na družbo. Med ljudmi, ki so si s tega področja pridobili doktorate, je res čutiti lastništvo. To vidijo kot specializirano področje, toda gre v resnici za življenje, kajne? Ne razumejo, da imamo pri tem vsi pravico soodločati. Ponosna sem, da nisem ekonomistka.

Nad tem, kar pravi Naomi Klein, bi se v resnici morali zamisliti. Ker posledice ekonomskega ravnanja in ekonomskih odločitev tako pomembno “vplivajo na družbo” in naravno okolje, se nam poraja vprašanje, če je peščica strokovnjakov, ki se imenujejo ekonomisti, res pristojna, da v imenu svetovne večine samostojno odloča o temeljnih vprašanjih človekovega življenja in preživetja. Pri ekonomskih odločitvah gre “v resnici za življenje”, kot pravi Naomi Klein.

»Too big to fail«

Prav šokantne so informacije, ki nam postopno razkrivajo, kakšen ekonomski sistem, ki dobesedno vlada današnjemu svetu, imamo. Več kot poučen je primer ameriške korporacije AIG (American International Group), enega največjih sodobnih finančnih mastodontov, ki si je navkljub velikanski državni pomoči privoščil izplačila bajnih nagrad svojim uslužbencev. A to je samo primer, ki zaradi svoje velikosti resda izstopa, a to še ne pomeni, da druge – »manjše ribe« – ravnajo kaj dosti drugače.

Ameriška vlada je od lanskega septembra v AIG vložila 170 milijard dolarjev ($), da bi jo rešila pred propadom. Glavni argument reševanja tega finančnega giganta je logika »too big to fail« oziroma »prevelik, da bi padel«. Strah ameriških in tudi evropskih oblasti, da bi jim propad največjih finančnih institucij povzročil verižni zlom finančnega in s tem celotnega ekonomskega sistema. Septembrski zlom ameriške banke Lehman Brothers je skoraj povzročil takšen kolaps. Zato so zdaj desetine, stotine in celo tisoče milijard dolarjev, evrov in jenov postale že povsem vsakdanje vsote, ki se zlivajo v finančne »črne luknje«. (Mimogrede: prej je bilo težko zbrati nekaj milijard pomoči, s katerimi bi praktično odpravili ključne probleme sveta; lakoto, revščino, bolezni itd.).

Vodilni uslužbenci AIG (in drugih velikih finančnih družb) so logiko »too big to fail« seveda razumeli, kot da še vedno lahko delajo po starem in si lahko še naprej izplačujejo bajne nagrade. Brez kakršnihkoli zadržkov so si nedavno izplačali za 165 milijonov $ nagrad, od tega je kar 73 visokih uslužbencev prejelo preko 1 milijon $. Pri tem niso imeli nikakršnih moralnih zadržkov, preprosto so se sklicevali na – pogodbe. Saj vendar živijo/živimo v pravnih državah. Nenadoma je pravna država postala aktualna. Guantanamo, napad na Irak, pa pri nas izbrisani so se pravne države v loku izognili, zdaj pa se ta v velikem slogu vrača – v zgodbi o pogodbah bančnikov in drugih finančnih mogulov.

Pri nas ni bilo nič kaj drugače, tudi naši velikani se obnašajo po načelu »too big to fail«, na primer banka NLB. Ko je nedavno g. Marjan Kramar odšel iz banke, si je izplačal (vsaj zanikal ni tega nihče) 1 milijon € odpravnine. Za uspešno delo? Banka je resda imela izkazan dobiček (55 milijonov €), a hkrati tudi za približno 4 milijarde € tako imenovanih sindiciranih posojil najetih pri tujih bankah, 2,5 milijarde naložb v državah bivše Jugoslavije, ki bodo zaradi hudih gospodarskih težav v teh državah verjetno zelo težko vrnjene in več sto milijonov tako imenovanih tajkunskih posojil. Je to uspeh? Delo, vredno nagrade, ali samo rezultat delovanja »pravne« države?

Malo, a dobro

Vendarle, ekonomija ni zgolj zadeva velikih financ, velikih korporacij, centralnih bank, ekonomskih »dohtarjev«. Ekonomija je zadeva slehernega posameznika in sleherne družbene skupnosti ter organizacije. Naj gre za posameznika, gospodinjstvo, društvo, malo kmetijo ali obrtnika itd., vedno je potrebno sprejemati ekonomske odločitve – kako živeti oziroma preživeti s sredstvi in dobrinami, ki jih ustvarimo ali so nam kako drugače na voljo. Torej je ekonomsko področje zadeva slehernega in ne zasebna last velikih. Latinski pregovor ‘pauca sed bona’, ki po slovensko pomeni ‘malo, ampak dobroʼ, je pravi odgovor na početje velikih ekonomskih »rib« oziroma še bolje – morskih psov.

Pa ne samo v smislu nekoliko večje skromnosti, temveč z razumevanjem, da dobro ekonomsko politiko lahko gradimo tudi in predvsem v malih okoljih, lokalnih skupnostih in različnih oblikah družbene organiziranosti. V resnici ne potrebujemo velikanskih ekonomskih gigantov (AIG-jev, pa istrabenzov, mega-pivovarn itd.), temveč mnoštvo manjših ekonomskih subjektov – posameznikov, malih podjetnikov, kmetov, društev, nevladnih organizacij, izobraževalnih ustanov, lokalnih skupnosti itd. Le-ti lahko tvorijo prepletene družbeno-ekonomske mreže, znotraj katerih je mogoče več poštenosti, demokratičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve kot pa v gigantskih in pokvarjenih ekonomskih strukturah današnjega časa. Majhno seveda še zdaleč ne pomeni bolj zaprto.

Ekonomija pripada vsem in je preprosto preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj ekonomistom (in politikom).

Rok Kralj

Več:
http://www.rtvslo.si/blog/rok-kralj
http://delitev.blogspot.com/