Zamašilo se mi je uho. Priznam, strah me je obiska pri zdravnici, saj nikoli ne vem, kakšno bolezen mi utegne po naključju odkriti, ubijajoče posedanje na trdem stolu pa me spominja na Franca K., ki neskončno dolgo pred vrati čaka svojo smrt. Zapletlo se je že pri prvem klicu, saj moje izbrane zdravnice v službi ni bilo, nadomestna zdravnica pa je bila preobremenjena. Torej, z nelagodjem vstopim v čakalnico. Ostri pogledi kažejo, da sem čakajočim konkurenca, zato vsak moj gib pospremijo s pogledi strogega policista, češ, tu obstaja vrstni red, nič se ne boš vrival, ti zadnji med zadnjimi. Splošne čakalnice so polne hreščečega molka in zatajevane jeze nad temačno usodo krhkega človeškega bitja. Vsak čakajoči nesrečnik se smili sam sebi kot mali otrok in čaka mamico v podobi zdravnice, da ga bo pobožala in mu mehko zašepetala, da bo vse v redu.

Prostor je nabit z negativno energijo kot sakralno, posvečeno mesto, kjer so v pradavnini klali male živeli. Bolan človek regresira na stopnjo dojenčka, povešen pogled kaže neskončen strah, da ga bo pogoltnilo neizrekljivo vesolje tranzicijskega zdravstva, ki se sesipa sam vase kot črna luknja naših iluzij o kapitalistični Indiji Koromandiji. Kdor veliko hodi k zdravniku, v prihodnosti res zboli! Zdravnica je žalostno pripomnila, da ima več kot polovico pacientov psihosomatske probleme zaradi nezdravega, stresnega načina življenja, premalo gibanja na svežem zraku, zaradi pičlih mezd pa si najsiromašnejši del prebivalstva ne more privoščiti toliko opevanega sadja in zelenjave, po statistiki so predebeli in hitreje umirajo kot premožnejši sloji. Nekatere depresija, pomanjkanje veselja in volje do življenja pripelje do stanja, ko od zdravnika zahtevajo odrešilno diagnozo bolezni, čeprav strokovni izvidi ne pokažejo nič. Najtežje je spremeniti življenjski stil, negativne misli in zakoreninjene predstave v glavi, veliko lažje je poiskati bolezen in se smiliti sam sebi.

Kdor ima denar in si lahko privošči privatnega zdravnika, je sprejet kot gospod, kateremu zaposleni posvečajo vso skrb in pozornost, saj za kvalitetne usluge na široko odpre denarnico. Prostori v privatnih ordinacijah so okusno, po feng šujevsko opremljeni, vzbujajo mir in varnost, točen urnik pa nas skrije pred tujimi radovednimi pogledi neznancev. Ranjenega, bolnega človeka najhuje boli nediskretnost, saj utrujene medicinske sestre vreščijo in pozivajo paciente z osornim, naveličanim glasom, kot bi klicali živino za zakol. Moja stara mama, ki je doživela  skoraj sto let, se je izogibala zdravnika kot hudič križa, saj je menila, da od zdravnikov in dolgega čakanja  lahko zboliš. Pametna ženska.

Gledajoč nas, sključene nesrečnike v hiralnici javnega zdravstva, vidim temne obrise prihodnosti zdravstvenega varstva. Trume izčrpanih, lačnih, depriviligiranih posameznikov, ki jih brez potrjene zdravstvene izkaznice nihče ne bo hotel pregledati. Zaman bodo čakali pred vrati postave, saj jim bednega vegetiranja v hiperpotrošniški družbi nihče ne bo mogel odvzeti. Biti revež pomeni imeti dosmrtno zagotovljeno vstopnico za potovanje na konec noči (beri Celinov apokaliptični roman).
 
Igor Bizjan