Minuli četrtek se je, medtem ko se je na stari celini gledal pokal UEFA, odigrala prva tekma nove sezone v Ameriški nogometni ligi MLS (Major League Soccer). Na otvoritvenem srečanju so debitanti Seattle Sounders s 3:0 doma premagali New York Red Bulls. Čeprav je bil stadion Seattla napolnjen do roba (očitno je Seattle po izgubi predstavnika v NBA svojo pozornost usmeril v nogomet), ne moremo ravno govoriti o nogometnem veledogodku. Nogomet v ZDA po priljubljenosti (še manj pa po kakovosti) niti približno ni konkurenčen košarki, hokeju, baseballu in ameriškemu nogometu. Še manj pa je ameriška nogometna scena zanimiva nogometno razvajenemu evropskemu gledalcu. To je do neke mere razumljivo, saj je ob vratarju, ki se že ob nakazanem strelu valja po tleh, in branilcu, ki se spotakne preko žoge, težko ne biti ciničen. Po drugi strani pa velja ob čedalje pogostejših poskusih popularizacije nogometa čez lužo nekaj pozornosti nameniti tudi nogometno eksotični Ameriki.

Stoletje bojev
Nogomet v Ameriki sicer ni nikakršna noviteta, saj imajo ZDA na papirju dolgo nogometno tradicijo. Angleški priseljenci, ki so koncem 19. stoletja že poznali predhodnico nogometa (igro, ki je sicer bila bolj podobna ragbiju), so jo prinesli s seboj tudi čez ocean. Že leta 1913 (torej devet let po ustanovitvi FIFA) pa je ameriška nogometna zveza USFA (United States Football association) postala članica svetovne nogometne organizacije FIFA. V dvajsetih letih 20. stoletja je nastala prva meddržavna ameriška liga ASL. Po obetavnih začetkih pa je od tridesetih let naprej nogomet v ZDA samo še izgubljal bitke za gledalce proti ostalim ekipnim športom. Ameriška nogometna zveza se je že leta 1945 morala pod pritiskom ameriškega nogometa preimenovati v USSFA (United States Soccer Football Association). Glavni krivec za zaton nogometa je bržkone neenotnost. ASL je namreč že po prvem desetletju obstoja dobila konkurenco v ESL (Eastern professional soccer league), preden je ob koncu šestdesetih glavno vlogo prevzela NASL (North american soccer league), ki je obstajala sočasno z ASL, poleg njiju pa se je vsake toliko pojavila še kaka nova. Neenotnost tekmovalnih sistemov znotraj različnih lig (različni točkovni sistemi, različna pravila) je gledalce bolj kot ne zmedla, tako da so na koncu s svojim mnenjem v žepu odšli na Super bowl. Povrhu vsega pa so različne lige med seboj bile še ideološke bitke (ena izmed kampanj, naperjena proti ASL, ki jo je koncem tridesetih štartala ESL, je nogometu zaradi tujcev v ASL očitala neameriškost), ki so metale slabo luč na celoten nogomet v ZDA in gledalce dokončno odvrnile drugam. Ključen cilj konfliktov je bila prevlada na velikem tržišču, so pa šli tako daleč, da so nogomet skoraj docela ugonobili.

Reprezentanca ZDA je sodelovala na prvem Svetovnem prvenstvu v Urugvaju, preden je poniknila s svetovne nogometne scene Foto: national.soccerhall.org

Cosmopoliti Pele, Beckenbauer, Neeskens …
Kljub neenotnosti in bitkam, ki so nogomet iz dneva v dan pohabljale, pa se je na multimiljonskem ameriškem tržišču vedno iskal potencialen zaslužek v tem, v Evropi tako privlačnem športu. Novonastala NASL je v sedemdesetih na veliko spodbujala investicije v nogomet. Tako je podjetje Warner Communications (predhodnik Time Warnerja) pod svoje zajetno finančno okrilje sprejelo klub New York Cosmos. Pričela se je doba nakupovanja igralcev. Med drugim je Cosmos v svoje vrste pripeljal legende nogometa kot so Pele, Franz Beckenbauer in Johan Neeskens ter še celo vrsto tedaj uspešnih igralcev kot so Giorgio Chinaglia, Vladislav Bogičević … New York Cosmos je uspešno polnil stadion in do neke mere s povprečnim obiskom, ki je od sedemdesetih narastel iz 4.000 na okoli 40.000 gledalcev ob koncu sedemdesetih in začetku osemdestih prispeval k popularizaciji nogometa. Potencial pa je kljub temu ostal neizkoriščen. Nogomet se je ameriškim gledalcem odtujil in potrebno ga je bilo na novo predstaviti. NASL je tako poskušala s spreminjanjem pravil (odštevajoča ura, enajstmetrovke v primeru neodločenega izzida) nogomet narediti bolj privlačen ameriški populaciji. Na koncu pa se je (tako kot se je to zgodilo tudi v Italiji koncem devetdesetih – več o tem tukaj) neizkušeno vodstvo zadušilo v lastni pogoltnosti. NASL je privabljala čedalje več klubov, v katere pa so nevešči vlagatelji zapravljali prevelike vsote za odslužene zvezde in na koncu za seboj pustili finančno razdejanje, saj obiska New York Cosmosa ni uspelo doseči nikomur. Nekateri klubi so celo zahajali v strahovito nizke obiske (povprečno 5.000). Rezultat je bilo popolno finančno razdejanje, ki je leta 1985 pokopalo NASL, leto kasneje pa še Cosmos (še posebej po tem, ko se je od financiranja odmaknil Warner). Opeharjeni sponzorji so nesli peneze drugam, nogometa pa se je ponovno prijel sloves športa tujcev. Tujci so tako na koncu postali grešni kozli za miljonske izgube. Po propadu NASL je ASL še nekaj časa životarila, preden je dokončno propadla po več kot 50 letih bolj kot ne neuspešnega delovanja.

Legendarni Brazilec Pele je svojo kariero sklenil pri New York Cosmos Foto: pro.corbis.com

MLS - nov začetek
Leta 1991 je nase opozorila ženska nogometna reprezentanca, ki je osvojila svetovno prvenstvo. Tri leta kasneje so ZDA gostile Svetovno prvenstvo in tako na domače stadione pripeljale največje zvezde nogometa. Leta 1996 pa je ženska reprezentanca osvojila zlato še na Olimpijskih igrah v Atlanti. Ti dogodki so botrovali k prvemu strateškemu načrtovanju prihodnosti nogometa s strani nogometne zveze. Prvi strateški cilj je bilo oblikovanje enotnega državnega prvenstva po zgledu ostalih priljubljenih ekipnih športih. Tako se je leta 1996 rodila MLS, ki je naredila konec stoletju ligaških bitk za prevlado in pričela sistematično graditi prihodnost ameriškega nogometa. Finančni debakl osemdesetih pa je poskrbel še za strogo usmerjeno finančno politiko. Hkrati pa naj bi bil strateški cilj MLS tudi krepitev ameriškega igralskega kadra, ne zgolj uvažanje odsluženih zvezdnikov iz tujine. Dela je bilo ogromno – popularizacija nepoznanega športa, finančni nadzor, gradnja infrastrukture. MLS je praktično začela iz ničle. Izkušnje so velevale, da je najprej potrebno vzpostaviti relativno stabilen ekonomski sistem. MLS tako povsem bdi nad klubskim proračunom in tako nadzoruje praktično celotno finančno poslovanje slehernega kluba. To velja tako za sklepanje sponzorskih pogodb kot za televizijske prenose in nenazadnje tudi za same igralce, ki svoje pogodbe sklepajo neposredno z MLS ter ne s klubi. Rigorozna finančna politika se kaže tudi pri plačah, saj so le te maksimizirane, kar je skladno z idejo krepitve domačega igralskega potenciala. Prav tako pa se v zadnjih letih pričenja nadzorovati tudi mladinska akademija. Sočasno pa so od začetnega, skoraj enotnega lastništva klubov, pri MLS privabili druge investitorje, tako da je danes lastniška struktura klubov razpršena med več različnih investitorjev.

Logotip MLS sicer nima takega učinka kot logotip NBA, vseeno pa pridobiva na prepoznavnosti

Cesta k slavi
Tekmovalni del MLS je sestavljen po zgledu preostalih ekipnih športov v ZDA in je razdeljen na vzhodno in zahodno konferenco. Skupno MLS obsega 15 klubov (od letos, ko so se pridružili še Seattle Sounders), v prihodnjih dveh letih pa se bodo pridružili še Philadelphia, Vancouver in Portland. Ekipe v obeh konferencah odigrajo 30 srečanj (28 medsebojnih ter dve medkonferenčni srečanji). Najboljša ekipa v seštevku osvoji Supporters’ shield, najboljši štirje iz obeh konferenc pa se pomerijo še v končnici za MLS Cup. MLS ima tudi 4 vstopnice za Ligo prvakov CONCACAF, od katerih sta zmagovalec končnice (MLS Cup) in zmagovalec rednega dela (Supporters’ shield) uvrščena neposredno, dve moštvi pa igrata kvalifikacije. V želji po povečanju konkurenčnosti lige MLS pa je od leta 2007 organizirana še Super liga, kamor se uvrstijo štirje najboljši (od tistih, ki se ne uvrstijo v Ligo prvakov) iz MLS ter štirje iz Mehiškega prvenstva, pri čemer se tako srečanja skupinskega dela kot finale igrajo na ameriških zelenicah.

Columbus Crew so lani osvojili dvojno krono Foto: oleole.com

MLS zgledno sledi svojemu cilju, tj. strpni gradnji prihodnosti nogometa. Sočasno se vodijo tudi kampanje s promoviranjem preko t. i. celebrityjev. MLS je tudi izvrstno izkoristila nepričakovano uvrstitev reprezentance ZDA v četrtfinale Svetovnega prvenstva leta 2002 kot dokaz pravilne usmeritve politike MLS, kar je prispevalo k dodatni popularizaciji. Prodaja televizijskih pravic letno narašča, hkrati pa so z gradnjo novih namenskih stadionov in politiko ustvarjanja podmladka zasnovali možnosti za razvoj ameriškega igralskega kadra. Nekaj ameriških igralcev je tako že prestopilo v Evropo (Tim Howard k Manchester unitedu in Landon Donovan k Bayerju in kasneje posojen k Bayernu), kar naj bi bil dober dokaz uspešnosti politike MLS. Liga pa se v zadnjih letih, v želji po povečevanju konkurenčnosti, tudi odpira. Poleg Super lige in Lige prvakov so tako v zadnjih letih pri MLS omilili plačno omejitev in dovolili vsakemu klubu po enega igralca, čigar plača ni vključena v limit. S tem so skušali mladim igralcem ponuditi možnost igranja z zvezdniki iz Evrope z namenom nabiranja dodatnih izkušenj. Poleg na veliko opevanega Davida Beckhama so taki igralci še Cuauahtemoc Blanco (Chicago Fire), Claudio Lopez (Kansas City Wizards), letos pa se jim je pridružil še nekdanji Arsenalov zvezdnik Fredrik Ljungberg, ki je član novincev Seattle Soundersov.

Fredrik Ljungberg letos zastopa barve Seattle Sounders Foto: keishan.com

Druga plat medalje
MLS se širi, gradi nove objekte in ima dolgoročen načrt razvoja. Je torej upravičeno domnevati, da se bo MLS okrepila do te mere, da bo uspešno konkurirala evropskemu nogometu oziroma ga celo presegla? Če bi zanemarili temne plati MLS, potem bi bil odgovor bržkone da. Vendar temne plati so in ni jih malo. Kakovost samega nogometa je, navkljub izkoriščanju vsakega prestopa/pozitivnega rezultata kot znanilca koraka naprej, precej pod ravnjo evropske. Nadalje so tu težave z infrastrukturo, saj nekateri klubi še nimajo svojih lastnih stadionov. Domača srečanja sicer trenutnega nosilca naslova Superlige so tako še lansko sezono izgledala precej patetično:

Hkrati pa je potrebno poudariti tudi da, finančnemu nadzoru navkljub, MLS posluje z izgubo. V prvih osmih letih svojega delovanja je po poročanju Business Weeka ustvarila 350 milijonov $ izgube. MLS ima trenutno sicer močno finančno zaledje, ki izgubo vidi predvsem kot začetno investicijo in naj bi se v nadaljnji prihodnosti zmanjšala, saj je po izgradnji nove infrastrukture danes stroškov precej manj, prihodki pa naj bi se povečevali. Kljub tej napovedi pa so v letu 2008 s profitom poslovali le trije klubi (Toronto, LA Galaxy in Dallas). Po uvedbi novega plačnega sistema v ZDA nekateri starejši igralci sicer res prihajajo, vendar tam večinoma prebolevajo poškodbe in se priložnostno, za kak dodaten cekinčič ali dva, lotijo oglaševanja kake osvežilne pijače. Preostalim odsluženim zvezdam je bolj mila destinacija Bližnji vzhod, kjer je edina finančna omejitev vezana na razpoloženje lokalnega šejka. Nadalje nogomet ob poskusu popularizacije trči še na številne predsodke. Ameriški ljubitelji nogometa so najbolj negativno nastrojeni proti televiziji ESPN zaradi tovrstnih primerov:

Medijska propaganda je sploh večni problem nogometa v ZDA. Ob finančnem fiasku iz osemdesetih se je namesto na nespretne investitorje krivdo preprosto prevalilo na tujce, ki naj bi ligo finančno izmolzli in s tem odžrli sredstva domačemu potencialu. Negativna promocija tujcev je zasenčila celoten nogomet in je še vedno prisotna, tudi sedaj, v času, ko se Beckhama in Ljungberga promovira kot pozitiven prispevek h kakovosti. Negativne posledice medijske propagande so prevečkrat zanemarjane. Že omenjeni ESPN (sicer kupec tv pravic in glavni promotor MLS) pa v zadnjih letih še prispeva k demonizaciji evropskega nogometa. Pred svetovnim prvenstvom leta 2006 so se tako v spodaj nalepljenem prispevku lotili sicer pereče problematike, vendar na način, ob katerem poznavalca razmer oblije hladen pot:

Kakorkoli že, medijem navkljub je bistvo nogometa na igrišču, kjer se na koncu vselej zapiše najpomembnejše. Tukaj MLS gradi svojo prihodnost na bridkih izkušnjah iz preteklosti. Strpna politika vodenja vsekakor ima obetavno izhodišče in se utegne dolgoročno obrestovati. Po drugi strani pa je nepredvidljiv svet okroglega usnja že prenekajkrat pokazal zobe. Ali bo kratica MLS nekoč tako odmevna kot NFL, NHL ali NBA, je vprašanje časa. Do takrat pa, roko na srce, lahko brez slabe vesti ostanete še naprej zvesti vaši najljubši ligi.

Luka Lukič
Video: youtube.com