Med 20. in 27. marcem poteka v Ljubljani 12. pripovedovalski festival z naslovom Pravljice danes 2009.

Poleg različnih pripovedovanj, spremlja festival tudi dodatni program, ki vključuje teoretični seminar, delavnice, projekcijo animiranih filmov ter odprto tribuno, kjer se lahko vsi zainteresirani preizkusijo v pripovedovanju zgodb v javnosti. Vse skupaj poteka po različnih lokacijah: Cankarjev dom, Slovenski etnografski muzej, Filozofska fakulteta in Kinodvor.

Festival preko pripovedovanj zgodb, ki praviloma izvirajo iz ljudskega izročila (tako domačega kot tujega), poslušalcem omogoča, da doživijo dobro pripovedovano besedo, ljudskim pripovedim pa išče živo pot v današnji čas.

Festival je namenjen tako otrokom kot odraslim, mi smo pa v petek odšli v Cankarjev dom, kjer smo poslušali nastop Toma Muirja (Škotska). Pripovedoval nam je pripovedke z Orkneyjskih otokov z naslovom: Med tjulni, škrati in drugimi bajnimi bitji.

Zgodba gre v prevodu nekako takole:
“Pred davnimi časi je v Orkneyu živelo dekle z imenom Annie Northon. Bila je lepa mlada ženska, družina jo je ljubila. Nekega dne je odšla do obale, vendar je nikoli več ni bilo nazaj. Oče jo je odšel iskat, celotna družina jo je iskala, vendar v Orkneyu nikoli več niso videli Annie Northon. Imela je bratranca z imenom Willie Norton, ki je bil mornar na ladji. Potoval je po Severnem morju, na Norveško, Dansko, Nemčijo in vzdolž Nizozemske. Trgovali so sem in tja, od severnih dežel pa do Škotske in Anglije.
Nekega dne, ko so odjadrali v Severno morje, jih je zajel izredno močan veter. Tako je bil silovit, da je raztrgal jadra in eden izmed jamborov je izgledal, kot da bi bil zlomljen. In pomislili so, da je prišel njihov čas - da so za vedno izgubljeni na morju. A uspelo jim je preživeti nevihto in ko je ta prenehala, je nekaj prihajalo nad nje, če si lahko predstavljate. Veter je prenehal pihati, in morje je prekrila srebrna megla. Tako niso vedeli, kam gredo. Pojma niso imela - niso videli neba, niso mogli prebrati kje so. In raztrgana jadra so videla iz jamborov. Niti sapice ni bilo, da bi jih premaknila. Dan je minil, pa še eden. Pa teden in za njim še eden. Niti sapice, megla pa še vedno okoli njih. Nekateri mornarji so začeli pripovedovati o starih zgodbah, ki so jih slišali. O izgubljenih ladjah, zapuščenih, nekje na morju. Dokler tkanina jader ni zgnila in odpadla z jamborjev in je posadka umrla zaradi žeje, njihove kosti pa so pobeljene ležale po palubi.”

Glasba: Cerberus Shoal: Asphodel (Crash My Moon Yacht, 2000).

Špela Škulj