Mučna dediščina
18. marec 2009 ob 12:11 | Jani Sever |Empatija je predpogoj za spravo. Zgodba o očetu Janeza Janše je pretresljiva. Tudi zaradi sinove usode. Kakšna drama. Fant, ki je bil dolga leta komunistični aktivist, v času, ko se komunistom dokončno upre, izve, da so komunisti skoraj ubili njegovega očeta.
Kaj se je dogajalo z očetom Janeza Janše ni zgolj zgodba. Je slovenska tragedija. Hkrati pa razkriva, od kod naj bi predsednik SDS črpal motivacijo za velik del svojega političnega delovanja. V besedilu Kultura življenja namesto kulture smrti Janez Janša zapiše. “Streljali so jih s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti. Po nekaj dneh se je po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame. Svojo življensko zgodbo mi je povedal šele leta 1988, ko sem prišel iz vojaškega pripora, da me brez njegove čudežne rešitve nikoli ne bi bilo. Ter da imam zato tudi svoj osebni dolg do resnice. Da storim, kar morem, da kultura življenja premaga kulturo smrti.”
Z besedilom se je odzval, kot pravi sam, na nekatere reakcije ob odprtju grobišča v Hudi jami. Besedilo je polemično, ganljivo, tudi programsko. In vendar je le malo upanja, da bi prineslo pozitivne premike. Spis za kaj takega vsebuje vse preveč aktualno političnih poudarkov. Javna pisma, ki naj bi vodila k spravi, se ne morejo zatekati k potvarjanjem in dnevno političnim diskvalifikacijam, kakršni sta obtožbi predsednika republike, da je odkritje grobišča v Hudi jami razglasil za drugorazredno temo ter socialdemokratov, da se zavzemajo za to, da bi breme kolaboracije morali nositi tudi otroci sodelavcev okupatorja.
Tudi vpletanje izbrisanih prav nič ne pomaga. Niti polemika z radikalno izjavo članov Mladega foruma SD, ki jih Janša zaradi primerjanja Tita, Pučnika in Janeza Pavla II., označi za malikovalce zločina. Tako se pač ne pride daleč. Zato so praktični koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti in ustvarjati novo enotnost za spopade z izzivi prihodnosti, ki jih predlaga predsednik SDS, sicer videti hvalevredni in hkrati nič bližji uresničitvi. To jasno kažejo odmevi na Janševo pisanje. Prav nobenega entuziazma za zaključek mučne zgodbe, ki bremeni Slovenijo, ni bilo mogoče čutiti. Samo nelagodje kulturnega boja, ki ga je Janša napovedal takoj po porazu na volitvah. Kljub temu, da so zaključki, ki jih predlaga Janez Janša stari, jasni in načeloma sprejemljivi za vse.
Kakšna škoda, da jih ni uveljavil, ko je bil na oblasti. Le kdo se ne strinja s predlaganimi točkami resolucije, kot jo vidi predsednik SDS? Ponovimo. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje. Izkoriščanje za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin. Odgovornost je individualna, nosi pa jo tudi komunistična partija.
Ali takšne resolucije državni zbor res ne bi mogel sprejeti? Zdi se, da bi bilo z njo, če bi bila predlagana na drugačen način, vendarle precej manj težav. Podobno velja tudi za druge geste, ki jih predlaga Janez Janša. Da se v Ljubljani postavi spomenik z napisom: Našim mrtvim. (Tu najbrž kljub vsemu ne bi smelo biti težav). Da se uredi vsa povojna morišča in se jih opremi z napisom, ki bo odražal resnico. (Resnica je v tem primeru žal stvar političnega dogovora.) Da se postavi kostnico za pokop žrtev, ki jih ni mogoče dostojno pokopati na kraju smrti. (Tudi glede tega najbrž ne bi smelo biti težav.) Da se dopolni Zakon o žrtvah vojnega nasilja, tako da bo nediskriminatoren in brez političnih diskvalifikacij. (Tudi to je stvar političnega dogovora.) In da se zakonsko prepove poveličevanja in opravičevanje zločina. (Priprava takšnega zakona bi bila gotovo prava pravna poslastica in plodno polje kulturnega boja.)
Na politiko sprave in razumevanja čustev soljudi Slovenija še vedno ni čisto pripravljena.
Jani Sever
18. marec, 2009 ob 12:22
Jaz sem za naše.
18. marec, 2009 ob 12:28
Morda bi novinarji preverili to Janezovo zgodbo - ko sem ob koncu 80-tih let potikal po dolenjskem koncu, so se domačini (starejši, bolj generacija Janezovega očeta) ob tem le “muzali” in jo imeli za znanstveno fantastiko (bili so zelo konkretni).
Se pa strinjam, poboji so, neglede na to, kdo jih je storil, ta pravi ali napačni, ena velika svinjarija, izkoriščanje žalosti drugih za nabiranje političnih točk pa nič manjša.
18. marec, 2009 ob 12:32
Res hudo, da ga povrh vsega še Bush poljubil.
18. marec, 2009 ob 13:14
gospod JANEZ JANŠA ,iskrene čestitke za Vaš osebni pogum in dolgoletno zamolčanje hude tragedije Vašega pokojnega očeta!Toliko prestanega gorja zelo mladega človeka , ki je preživel klavnice DACHAUA, brezna komunističnih morišč ,si danwes mladi državljani ne znajo predstavljati .Toda , stalinistično- morilska propaganda na čelu z javnimi mediji, še zlasti DNEVNIK in DELO še vedno in kontiuirano blebetajo in poneumljajo sodržavljane z očetom domobrancem,sinom kolaboranta in diktatorjem afriškega kalibra.Ja, prav je napisal JANEZ JANŠA, pri nas v mladi in demokratični državi še vedno prevladuje povsod KULT SMRTI IN ČAŠČENJE MORILCEV.sTRAHOTA.
18. marec, 2009 ob 13:14
In gospod Pahor je mislil, da je pametnejši! In ptički še naprej žvrgolijo in Pahor pa še vedno upa, da Rupel odpoved bo sprejel, al Rupel pa kar korajžno še naprej se žrtvuje in žrtev igra in se veselo smehlja in vse je tako, kot bili bi v deželi Butali.
Ljudstvo pa hudo modruje, ja kaj nam se svet tako porogavo posmehuje?
18. marec, 2009 ob 13:17
hHm, kaj naj rečem. Najprej plasirane zgodbe o grožnjah policista preko spleta, sedaj pa to z njegovim očetom? In to skoraj istočasno. Zdi se mi, da želi JJ na vsak način postati žrtev. Ampak, sprašujem se, zakaj ravno zdaj?
18. marec, 2009 ob 13:26
Cvetka, tisto okol očeta Gusti na Siolu že nekaj časa bolj v kontekstu posta pod 2 predstavlja ;)
18. marec, 2009 ob 13:33
@ J. Sever
Razlikovanje med pojmoma “zavrženo” in “zavržno” dejanje? (Dvakrat, v predpredzadnjem odstavku.)
Sicer se lahko strinjam, da bi bil nekoliko spravljivejši predlog za spravo morda učinkovitejši.
Ker pa je bilo mogoče v vsakem primeru z druge strani (iz dosedanjih izkušenj, in sicer ne glede na to, s katere strani prihaja pobuda) kot reakcijo pričakovati politično čustvovanje, so politični dodatki tega predloga razumljivejši, a zato nič zrelejši. Torej Slovenija na kak resnejši korak v smeri sprave res še ni pripravljena.
Ostaja vprašanje, ali je akterjem več do sprave (dolgoročna rešitev), ali do politične zmage v t.i. kulturnem boju (kratkoročno natezanje).
18. marec, 2009 ob 13:48
“Kakšna škoda, da jih ni uveljavil, ko je bil na oblasti. Le kdo se ne strinja s predlaganimi točkami resolucije, kot jo vidi predsednik SDS? Ponovimo. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje. Izkoriščanje za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin. Odgovornost je individualna, nosi pa jo tudi komunistična partija.”
..ti jo lahko sprejemaš,komunisti vseh reciklaž jo seveda nikoli ne bojo.
ende.vege
18. marec, 2009 ob 13:49
a smo spet pri kuri in jajcu => kaj je bilo preje?
Zakaj jo je folk 1941 ucvrl v gmajno in 4 leta tam živel?
OK, povojni poboji kar tako, so res zavržno dejanje.
======================================
Zgodba iz povojnih let:
En brat (partizan, aktivist … ) kandidira na mesto direktorja. Komisija ga zavrne, ker je imel brata, ki je bil med vojno “tabelih”.
Drugi brat (kolaborant … ) se prijavi na isto mesto za direktorja. Komisija ga sprejme / potrdi. Obrazložitev: imel je brata revolucionarja, prvoborca, aktivista (glej zgoraj).
—————————————————————————-
Le kateri od bratov je JJ?
18. marec, 2009 ob 13:54
Rdeča zvezda severnica je pač morala zmanjšati pomen in odprtost pisma, kajti tako velevajo nostalgični komunajzerji na oblasti.
18. marec, 2009 ob 14:12
Mene pa nekaj zanima. Zakaj Janez Jaša, ko je bil predsednik vlade, ni plačal SCT-ju izgradnjo kostnice in izkop kosti?
Saj če Jaše ne bi bili navajeni, da 363 dni v letu igra politično žrtev, bi mu ob temle zanjem spisu mogoče celo verjeli. Meni osebno se zdi totalno politično manipulativno, da sedaj izpoveduje zgodbo svojega očeta.
18. marec, 2009 ob 14:19
Furija pravi:
18. marec, 2009 ob 14:12
Mene pa nekaj zanima. Zakaj Janez Jaša, ko je bil predsednik vlade, ni plačal SCT-ju izgradnjo kostnice in izkop kosti?
Saj če Jaše ne bi bili navajeni, da 363 dni v letu igra politično žrtev, bi mu ob temle zanjem spisu mogoče celo verjeli. Meni osebno se zdi totalno politično manipulativno, da sedaj izpoveduje zgodbo svojega očeta
Jaše? “Ljubi konja jaše” je slovenska narodna
PS: SCTju je plačal Kučan več,da ne odkoplje.tržna ekonomija
18. marec, 2009 ob 14:38
Cvetka, Janševa osrednja “žrtvena” zgodba bo zgodba v zvezi s predvolilno afero Patria, ki ga je potunkala za toliko in še bolj, da je izgubil volitve. Taka je vsaj lahko dokaj močna interpretacija. In ker tam nič ne kaže na zanj neugoden razplet afere, bo prej ali slej v zvezi s tem precej vroče na slovenski politični sceni. Ostalo so samo za družbo dokaj nepomembni detajli, pa četudi gre za zgodbe o pogojih Janševe filogeneze in o posledicah ogrožanja teh pogojev.
18. marec, 2009 ob 14:40
Ok Cvikel kikel, gallus, borat… kar koli si. Priznam, ispustila sem črko N v priimku tvoje politične ikone. Toži me!
Še vedno pa ne vem, zakaj je Janševa vlada, SCT-ju ni plačala.
18. marec, 2009 ob 14:46
Furija pravi:
18. marec, 2009 ob 14:40
Ok Cvikel kikel, gallus, borat… kar koli si. Priznam, ispustila sem črko N v priimku tvoje politične ikone. Toži me!
Še vedno pa ne vem, zakaj je Janševa vlada, SCT-ju ni plačala.
saj sem ti povedal,Celica je ponujala več…majo oni dnarja…tolko,da ga puščajo vlomilcem kar na mizah…
18. marec, 2009 ob 14:48
kvikel kaj jim je Celica plačala?
18. marec, 2009 ob 14:53
Furija pravi:
18. marec, 2009 ob 14:48
kvikel kaj jim je Celica plačala?
oh,to ti bo Cvikl obrazložu….
18. marec, 2009 ob 14:58
Jao jao, spet trop butljev…dober članek, mislim, da je največji problem da se zakonsko prepove poveličevanja in opravičevanje zločina. Kako, kaj je poveličevanje, opravičevanje zločina, za koga, na kakšen način… pri poneverjeni zgodovini, tako imperialistični, kot komunistični. Bliža se možnost novega totalitarizma vi vsi pa 60 let nazaj, kaj šele bo? In res škoda, da je večina komemtatorjev totalno zaslepljena, škodoželjna in nasploh totalna katastrofa.
BACK TO THE CAVE….
18. marec, 2009 ob 15:00
Čeprav naj bi bila resnica ena sama, bi Janševo pisanje naslovila: Moja /Janševa/ resnica. Tudi v tej pripovedi je zaznati kar nekaj njegovih, že večkrat omenjenih, značajskih potez.
18. marec, 2009 ob 15:01
http://www.davidicke.com/content/view/21125
ANTI NWO
18. marec, 2009 ob 15:04
A ZDEJ K SO NAJDL SREBRNE KOSTI POSUTE Z APNOM JE PA KR NA ENKRAT SREBRNA BARVA IN
CVIKL PA ŠE ENA PRECEDNICA K JE BLA LIHKAR NA TELEVIZIJA
ČE SE SVETIJO KOSTI NAJ SE ŠE ONI
18. marec, 2009 ob 15:05
Ah Janša brenka na struno žrtve že od časov ko je prišel iz zapora. Tako se je namreč zavihtel na čelo politike. Vsi mamo svoje žalostne zgodbe, Janša pa za razliko od drugih, te svoje travme pridno izkorišča za dnevnopolitično propagando.
Kako je on trpel ubožček. Kaj pa tisoče otrok, ki so jih preprosto zradirali iz registra in so živeli brez zdravstva, sociale, oskrbe? Ti se pa delajo a ne? On je pa ubožček, ko se pase na državnem proračunu že ne vem koliko let.
18. marec, 2009 ob 15:15
Komunajzerji bi radi , da bi ostala resnica samo krvavo-rdeča, pa jim ne uspeva in tako nadaljujejo s staro komunistično tradicijo, diskreditacija in blazno blatenje.
18. marec, 2009 ob 15:15
janša se je v svojem, katerekoli države nedostojnem, slo-politikovanju potrdil kot človeštvu zlo-želeči ekstremni sprenevedač in manipulativni lažnivec, ter zato nedostojen katerega koli človeštvo-pojma.
Zgodbo o svojem očetu, ki ni neizpodbitno da, je kot mnogo njegovega protičloveškega širokoustenja, lažna, si ob vsem zločinom, ki jih je zlorabeč javne medije dolga leta prizadejal slo-Izbrisanima, naj zatakne v svojo zadnjico. Komu in čemu je namenil svojo zgodbo? Sram naj ga je, če za svojo zgodbo od kogar koli pričakuje kako sožalje! Izbrisat ga in v zbirne centre za izgon iz države. Kam? Naj si izbere pljaču mandarinu!
slo-Izbrisani
18. marec, 2009 ob 15:18
TODOROVIĆU - NEMOJ TI TAKO GRDO PISAT
18. marec, 2009 ob 15:20
Kdo je z JJ_jem največ profitiral: Urška, ker ima doma večnega in neukrotljivega otroka za študij pediatrije.
18. marec, 2009 ob 16:20
Gorazd Suhadolnik, nekoč novinar Mladine, v Indirektu danes popisuje, kako je povsem identično zgodbo o begu iz morišča v Kočevskem Rogu, kot jo zdaj prodaja Janša o svojem očetu in jo bežno omenja že v svoji knjigi Okopi iz leta 1994, pet let pred tem slišal (in v Mladini zapisal) od Franca Dejaka v Clevelandu! Dejak, ki je kot Janšev oče zdaj že pokojen, je povedal, da so se samo trije domobranci rešili iz jame in preživele poboje. Poleg njega, Dejaka, le še Milan Zajc in France Kozina. Vrla Demokracija je o tej temi pred leti izdala celo knjigo z naslovom Ušli so smrti in Ivana Janše starejšega ni bilo med ubežniki!
Tudi Janševe mame od lani ni več med živimi - mogoče bi ona povedala resnico o svojem možu.
18. marec, 2009 ob 16:50
angie verjetno govoriš o intervjuju iz 38. številke Mladine 3. novembra 1989. Šlo je za intervju Mož, ki je pobegnil iz jame.
18. marec, 2009 ob 17:03
SREDA
Vampirji iz Roga
18.03.2009
PIŠE: GORAZD SUHADOLNIK
Pred enim tednom sem se obregnil ob izjavo Janeza Janše, ki je srhljivo najdbo posmrtnih ostankov v Barbara rovu pospremil z obsodbo “množičnih zločinov povampirjene komunistične oblasti po končani drugi svetovni vojni”.
Zaradi te “povampirjenosti” sem spomnil na Janševo zgodbo o očetu, Janezu Janši starejšemu, kot jo je popisal leta 1994 v svoji knjigi Okopi: kako ga je revolucionarna oblast zaprla v ljubljanske Škofove zavode, od tam pa so ga odpeljali na streljanje v Kočevski rog. Vendar se je rešil in pobegnil iz jame, polne mrličev. Zelo podobno, če že ne popolnoma identično zgodbo mi je o svoji kalvariji v Kočevskem rogu pet let pred izidom Janševe knjige opisal Franc Dejak v Clevelandu. Intervju z Dejakom je bil objavljen v Mladini. Dejak je trdil, da so znani samo trije domobranci, ki so preživeli povojne poboje. Revija Demokracija je o tej temi pred leti celo izdala knjigo z naslovom Ušli so smrti, v kateri so objavljena pričevanja Milana Zajca, Franceta Kozine in Franceta Dejaka. Oče Janeza Janše ni omenjen.
Janša pa je šel ta teden korak naprej: v epskem spisu proti “kulturi smrti” je na spletni strani svoje stranke iz zgodbe o očetovi “čudežni rešitvi iz jame” ustvaril mit o prelomu novejše slovenske zgodovine. Še enkrat je ponovil vse prepoznavne elemente Dejakove zgodbe: o privedbi v Škofove zavode, o tem, kako so ga v vrsti, zvezanega z žico, privedli pred kraško jamo v Rogu, kako so jih streljali s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti ter kako se je po nekaj dneh po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame.
Zanimivo je, da tokrat Janša trdi, da mu je oče svojo zgodbo povedal šele leta 1988, ko je sin prišel iz vojaškega pripora. “Ko sem gledal posnetke iz Hude Jame, sem podoživljal njegovo pripovedovanje, ko sva hodila po Rogu in nato iskala vas in hišo, v katero se je zatekel po čudežni rešitvi iz jame. In se vnovič zavedel, da me brez njegove čudežne rešitve nikoli ne bi bilo. Ter da imam zato tudi svoj osebni dolg do resnice. Da storim, kar morem, da kultura življenja premaga kulturo smrti,” pravi Janša.
Danes je seveda zgodbo Dejaka in starejšega Janše o Kočevskem rogu nemogoče preveriti: oba sta že mrtva. Vendar je Dejakova zgodba veliko bolj podrobna in doživeta od tiste, ki jo je Janša zapisal po pripovedovanju svojega očeta. Obstaja še ena bistvena razlika: Dejak jo je povedal zgolj za to, ker sem ga v Clevelandu poiskal in hotel slišati njegovo zgodbo. Nobenega sovraštva in zamere ni bilo v njegovem pripovedovanju. Janša si je pred petnajstimi leti z zgodbo svojega očeta gradil politični kapital, zdaj pa jo je postavil celo v središče svojega političnega kreda.
A brez skrbi, tudi za ta povampirjeni del slovenske zgodovine obstajajo arhivi: Dejak je povedal, da so jih pred eksekucijo večkrat zaslišali in zaslišanja zapisali. Vsaj fotokopije se morajo nekje valjati.
18. marec, 2009 ob 17:14
Dobro bi bilo, če bi že enkrat povedal kdo je dal ubiti Ivana Krambergerja, to z očetom Janeza Janše je čisto verjetno ker sem tudi jaz slišal od enega zdomca, da Ivana Janše ni bilo med ubežniki in tisti jame, da je bil Janša v Argentini celo zimo preden je izgubil oblast in so naredili rezervni načrt, baje pa je bil posvojen, povedal pa je da ga je iz lagerja reil župnik, če ne bi bil lojalen cerkvi ga že ne bi in ga tudi domov ne bi bilo. Vse so splanirali samo so se ušteli ker 80% ljudi vidi kam so jih Janša in njegovi pripelali, najbolj sopodžigali na Štajerskem sedaj pa so preokrenuli zgodbo o Štajercih kot drugorazrednih državljanih, kar poglejte kjer je Janša na Štajerskem dobil podporo povsod propadajo firme, ljudi so spravili na kant,
18. marec, 2009 ob 17:25
Cela vas je vedela, da je bil Ivan Janez starejši domobranec, sinek v črnih gumijastih škornjih pa naj bi bil glede tega v popolni temi? Lepo vas prosim!
Tista štorija, da je ata zlezel iz jame, je pa najverjetneje izmišljena. Če pa ni bilo čudežne rešitve, pa vsaj čudežno razodetje. Ob pravi priložnosti: ko je bilo zaželeno, se je sine skliceval na Borisa Kidriča, sedaj pa ponavlja katoliško mantro o “kulturi smrti”.
18. marec, 2009 ob 17:54
Zdaj ste direktno povedali to, kar sem jaz mislila pod “Janševa resnica”. Ne vem, če se je Jani Sever res pustil zmanipulirati ali je namenoma tako napisal kolumno, da bi sprovociral odziv. Če si je Janša “prisvojil svetilnik”, si lahko, /po njegovem, ob pravem trenutku/ tudi tujo zgodbo, v srce parajočo. S tem pa ne želim zanikati teže vseh grozodejstev v naši zgodovini.
Zanimivo, Dežman je podprl D.Türka glede časa za pietetna dejanja oblasti.
18. marec, 2009 ob 19:27
http://www.giles.34sp.com/firstcontest/index.htm
18. marec, 2009 ob 19:50
Rod Janeza Janše je krščanski, kot vseh veliko starejših komunističnih starešin (vprašajte Stanovnika, Ribičičeve itd..). Krščanstvo pa pozna tudi sprevid, zmoto, to pa se je pri g. JANŠI tudi zgodilo. Ali ne bi bilo Janši danes lepše vedriti pod Kučanovo” marelo”, kot pa se ubadati znjim, joj kako lepo je nekaterim_ vprašajte Školjča, Anderliča… Da pa je uspešen, je pa ravno zato, ker je poznal partijo in partijce njihov ustroj, barabski način delovanja, do obisti.NAJ JIM BOG PODARI OBILO MILOSTI, ČE JIM ŠE KAJ SPLOH LAHKO POMAGA !
18. marec, 2009 ob 21:08
kaktus pravi:
18. marec, 2009 ob 19:50
“opustite vsi upanje,ki tukaj vstopate”
18. marec, 2009 ob 22:11
In zakaj g.JJ te “srceparajoče ganljivke” ni objavil pred leti ob odkritju številnih, do tajkrat prikritih, a v glavnem ne neznanih grobišč. Očitno je bila vzrok temu njegova mama, ena redkih, če ne edina še živa priča. Pa še vprašanje iz “medicine”: kdo se je od koga nalezel konkretnega virusa, Münhausen imenovanega: JJod Grimmsa ali obratno.
18. marec, 2009 ob 22:20
bedaćki !
zej pa se ena za lep in miren spanec
http://video.google.com/videoplay?docid=5420753830426590918&hl=en
lp in Šrot z Vami.
18. marec, 2009 ob 22:32
Janša nam svojih sedem točk predstavi v svojem kontekstu in če je njegova zgodba resnična ali ne, (kot pravi Neja) to je njegova resnica. Po eni strani je njegovo mučeništvo tipično krščansko, po drugi strani je javno izpostavljanje najglobljih frustacij pogumno.
Kakorkoli je že prišel do svojih predlogov, pa če si jih izmislil na podlagi raziskovanja ali fantazije, ali pa če jih je prepisal iz kake knjige, jaz jim ne oporekam. Vredno bi bilo o njih razmisliti in jih postaviti v svoj kontekst. To je vsebina.
Šele ko se bodo vse strani začele ukvarjati z vsebino, bo mogoče najti konsenz. To se bo zgodilo takrat, ko se prenehate obmetavati s predsodki in raznobarvnim drekom.
18. marec, 2009 ob 22:44
Nesesekirat, ne da bi hotel Ivana Janeza preveč jemati v bran, ampak o tem je res pisal že v enem od svojih bestsellerjev - Premikih ali Okopih.
18. marec, 2009 ob 23:08
Kaj, ko bi svoj čas raje posvečal Uršiki,zdaj ko ga revež ima,ne pa, da se spet bojuje na vseh frontah?
Sicer je pa čudno, kako ga lahko prenaša,ko je toliko sovraštva in zagrenjenosti v njem ,da samo to bruha.
Saj Pahor ga nič ne ogroža,lepo mu postilja s svojim narcisoidnim obnašanjem.
19. marec, 2009 ob 2:55
Res je.Slovenci še niso pripravljeni na spravo in še vedno obožujejo tiste,ki so izvajali ali ukazali zločinske poboje.Zelo hudobmi in krvoločni so Slovenci,sicer ne bi bilo toliko pobitih Slovencev med in po vojni.Zločin in zločinci so čaščeni kot heroji.Še vedno.To so vrednote velikega dela slovenskega naroda.Zelo žalostno .
19. marec, 2009 ob 9:16
Ja, JJ je edini z nesrečnim otroštvom…..smrk.
19. marec, 2009 ob 9:54
@ Andreja najbrž ni edini. Je pa edini, ki je v tem našel svoj politični kapital. In kot politiku, ki 363 dni na leto igra politično žrtev, v čemer se je že tako izuril, da drugačne politike sploh več ne rabi, so take zgodbe čista desetka.
Poglejmo to malo žrtev:
1) Bil je zaprt in takrat se je začela njegov politični vspon, saj je že nekaj let kasneje zaradi tega postal obrambni ministr.
2) Zgodila se je depala vas, in ker je s pomočjo Barbare zastarala, je spet izpadel žrtev, ker ga je afera koštala ministrskega stola
3) vmes so se pisale knjige o preprodaji orožja. Ker ta cela zgodba ni nikoli dobila epiloga, tudi zaradi pomoči politikov iz drugih strank, je tip spet postal žrtev. Samo on. Nihče drug ni zlorabljal te afere kot žrtev tako dobro, kot to počne Janša.
3) Postal je premie. Takrat pa se je sploh začelo:
-pa SOVA- žrtev je on
-pa padec podpore na polovici mandata, Türk dobi prepričljivo volitem JJ zavzame vlogo žrtve novinarjev in nenadoma smo priča seje o zaupnici vlad
-in tik pred volitvami še Patrija. Uganite kdo je žrtev? Ja JJ seveda.
Model pristane v opoziciji, kjer še nekaj časa poskuša igrati na Patrijo. Ko vidi, da to ne pije več vode, pa glej ga zlomka. Izvemo da je sin domobranca, ki je pobegnil iz kočevskega roga. Kao eden redkih.
In to jasno zvemo v času, ko so ideološke delitve v polnem razmahu zaradi rova Barbara.
In če se ta zgodba slučajno ne bi prijela, mimogrede še izvemo, da mu je nek policaj grozil z likvidacijo. Evo Spet je žrtev.
19. marec, 2009 ob 9:57
Furija: “najbrž ni edini. Je pa edini, ki je v tem našel svoj politični kapital. In kot politiku, ki 363 dni na leto igra politično žrtev, v čemer se je že tako izuril, da drugačne politike sploh več ne rabi, so take zgodbe čista desetka.”
Se strinjam zelo (tud z ostalim komentarjem se strinjam).
To je preprosto njegov politični modus operandi.
19. marec, 2009 ob 10:08
http://vranika.blog.siol.net/2008/05/30/jansa-jansa/
Kdo pa je pobil 70 000 čebeljih družin, kaj ko bi na kongrescu postavili spomenik padlim čebelicam oz. čebeli Maji.
Bil bi že čas, da tudi te žrtve priznamo in se pokesamo, dokler je še čas.
http://vranika.blog.siol.net/2008/05/31/osmrtnica-cebelica-maja/
19. marec, 2009 ob 10:13
http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2008/jun/28/wildlife.conservation
19. marec, 2009 ob 16:59
A kdo ve, kdaj je bil Ivan Janša st. rojen? Je bil v času svoje domobranske službe mladoleten. Mogoče so ga kot tedaj 17-letnega Stanovnika iz Nove zaveze osvboditelji iz Teharij potem, ko so jih pošteno prestrašili in jim sprašili hlače, milostno spustili domov…kjer so se lahko potuhnili vsaj do l.1991?
19. marec, 2009 ob 22:35
Janša je bil že nič kolikokrat ujet na laži, to, da zna ganljivo pisati pa se ve že dolgo, nekateri od Blairovega svetilnika dalje, nekateri pa že od prej.
Ne verjamem, da je bil Sever zmanipuliran in se mi ne zdi prav, da na račun resničnih žrtev provocira bralce na osnovi neke osladne, izmišljene zgodbe.
20. marec, 2009 ob 5:08
Angie, če me spomin ne vara, je bilo res tako.
20. marec, 2009 ob 9:53
Preprosti ljudje, kot so MEDEK, CVETKA, FURIJA, NEJA, RUDI, JANKO, NOMERCY, NESSEKIRAT, MARJETICA MIRNI, ANGIE, LUNA in druge njim podobne odličnosti dejanj in duha sploh ne bi znali več funkcionirati brez Janeza JANŠE.
Ni jim lahko, ker se je usoda tako kruto pošalila z njimi.
20. marec, 2009 ob 10:12
Prav imaš, mefisto, res se je z nami kruto pošalila usoda, da delimo čas na Zemljici skupaj z raznimi Janši.
20. marec, 2009 ob 11:44
@ NEJA
Utopi svoj obup v kakem koristnem delu!
20. marec, 2009 ob 15:19
Brez skrbi, Mefisto. Zate ne vem, jaz pa opravljam zelo, zelo koristno delo.
21. marec, 2009 ob 1:04
OSSARIUM SCLAVONIAE
Ko stopamo v deseto leto moderne slovenske državnosti, ni nič narobe, če se vprašamo, kaj to sploh pomeni, kaj pravzaprav to je: državnost. Toliko bolj, če na vsakem koraku opažamo, da pojmi niso jasni.
Pojmovna zmeda v svetu državnih reči nas spremlja povsod. Štrli iz časopisnih člankov in komentarjev, polni so je druga množična občila, strele svete jeze v političnih debatah zadevajo napačne vrhove, poveličujejo se stvari, ki sodijo v folkloro, a zanemarja se, kar legitimira državo pred svetom: Kdor razobesi ob prazniku zastavo in ob zvokih državne himne stopi v pozor, je pogosto predmet posmeha, če pa zagovarja vojaško parado ob prazniku, se že izpostavi nevarnim zameram.
Očistiti polje državnosti vsega plevela je naloga za obupanca, zato je dovolj poskrbeti za tisto, kar je bistveno, kar je bistveni atribut državnosti.
Toliko opevana kultura, pa naj bo elitna ali splošno ljudska, očitno ni nekaj takega, kar bi določalo državo - imajo jo, tudi visoko razvito, ljudstva, ki ne premorejo niti kake mnogo manj zapletene strukture, kot je država. Ves svet sicer lahko občuduje njihove folklorne posebnosti, a mu hkrati ne pride na misel to povezovati z državno identiteto. Celo najbolj intimno oseben izraz svojskosti v območju kulture, materin jezik, nima dosti opraviti z državo. Univerze, inštituti, znanost, kultura, vse to marsikje in marsikdaj presega državne meje.
Policijo ima v moderni demokratični državi skoraj vsako večje podjetje, da o mestih in drugih sistemih ne govorimo. Oborožene milice socialističnih utopij dvajsetega stoletja, ki so navzven sicer kazale videz države, naznotraj in v resnici pa so bile sprevržena, sofisticirana in farsična oblika totalnega terorja, pač niso bile policija, kakor tudi niso bile atribut kake državnosti. Orodje vsesplošnega terorja more biti atribut česar koli že, državnosti vsekakor ne.
Razvito gospodarstvo, trden finančni sistem, dobro organizirano podjetništvo in gospodarjenje z dobrinami so lahko odlike posameznih regij ali pač segajo preko državnih meja. Podtikanje državnih atributov tem sistemom bi bilo deležno zmajevanja z glavo, očitki o pretiranem vtikanju države - politike v gospodarstvo so tako ali tako na dnevnem redu. Ni sicer dvoma, da je polje gospodarstva in financ za državo ključnega pomena in predmet posebne pozornosti njenih struktur, vendar bistveni atribut državnosti gotovo ni.
Pravni red in samouprava sta močno povezana s pojmom države, vendar ni nobenega dvoma, da živita svoje polno in bolj ali manj samostojno življenje tudi na drugih nivojih, vse do vaške skupnosti ali majhnega podjetja. Šlager moderne združujoče? se Evrope je pa itak regionalizem sem in regionalizem tja. In k regionalizmu vsekakor sodi tudi kar se da široka avtonomija. V svoji hiši smo bili svojčas obdarovani s hudomušjem posebne vrste, z umotvorom z najvišjega vrha, ki se dotika tega problema in se je okitilo z geslom o “odmiranju države”.
Otrebljenje teh nekaj plevastih grmičkov je dovolj, da laže opazimo dva bistvena atributa države: Vojsko in diplomacijo. Da to zagotovo sta, nas prepriča že pogled na lastno zgodovino. V bolj ali manj oddaljeni pretekosti smo imeli dejansko vse prej naštete atribute: Močno lastno gospodarstvo, mestne policaje, orožnike, kulturo da te kap, šolstvo, celo univerzo in akademijo znanosti, pa filharmonijo, vredno Paganinija, Haydna in Beethovna. Vseeno se je glasno jadikovanje in klicanje k lastni državi dvigovalo do neba! Obilje atributov - marsikaterega takega še dandanašnji pogreša celo velika država - očitno ni zadostovalo. Manjkala sta dva bistvena. Tadva, vojsko in diplomacijo, je trdno držal v rokah ali presvitli cesar, ali kralj, ali Belgrad.
Ne le lepo, tudi nujno se je zavedati pomena teh dveh atributov suverene države. Skrbno motrenje dogajanja na tem polju če drugega ne pokaže pravi čas, kdo streže po življenju mladi samostojni državi.
Vse te bistvene, manj bistvene in tudi tiste atribute, ki so komaj še povezani z državnostjo, preveva celo obnebje civilizacijskih norm, zgrajeno na izročilu generacij, plod trdih preizkušenj in treznega premisleka. Posebno mesto v njem pripada odnosu do pokojnih. Odnos do smrti, do umrlih, do njihovih ostankov, do prednikov nasploh, v bistvenem določa civilizacijske značilnosti neke družbe.
Ozemlje, na katerem živimo Slovenci in so ga od davnine poseljevali naši predniki, je polno arheoloških nahajališč in najdb, ki izpričujejo izjemno pieteten odnos in ravnanje teh ljudi s pokojnimi. Ne le bogata nahajališča žarnih grobišč z veliko množino dragocenih grobnih dodatkov, ki so tipični za te kraje, tudi nekropole iz kasnejših obdobij, ko umrlih v skladu z novimi običaji niso več sežigali, vedno znova presenetijo odkritelje s podobnimi zgovornimi posebnostmi.
Ponos pripadnika naroda, ki ga odlikujejo prej omenjene značilnosti, pa uplahne docela in takoj, ko se sooči s komaj verjetno resničnostjo, ki je v totalnem neskladju z njimi. Kamorkoli namreč dandanašnji stopiš po slovenski zemlji, v katerokoli kraško brezno zanese pogled, zapuščeni rudniški rovi in jaški, zasuti protitankovski jarki in druge vojaške obrambne naprave iz druge vojne, šolska igrišča, livade in gozdovi - kamorkoli zakoplje kramp ali lopata, povsod utegnejo privreti na dan človeški ostanki, katerih stanje in druge okoliščine glasno kričijo, da z njimi niti v času smrti niti kasneje niso ravnali na način, ki ga tisočletna zgodovina dežele in njenega ljudstva jasno izpričuje.
Nepredstavljivo grozen delirij uničevanja življenja je očitno zajel to dragoceno domovino pred pol stoletja. Večina krajev, kjer se je dogajal, je zaznamovanih, precej se ve o storilcih, tudi prenekatera žrtev je kljub petim desetletjem zamolčevanja znana, vsa resnica, vsi zločinci in vse žrtve pa prav gotovo ne bodo prišli na dan nikoli. Edino, kar brez prestanka neizprosno trka na civilizacijsko vest ljudi, so ostanki, razmetani po deželi.
To je nedostojno. To ni le v opreki s standardi, ki so uveljavljeni že skoraj povsod po svetu, je tudi v neznosnem nasprotju s kulturnim izročilom slovenskega naroda, vedno znova ostro zareže v že skoraj pozabljene rane, sence neprijazne preteklosti zameglijo jasen pogled v prihodnost.
Nedostojno in nezaslišano je, da toliko let po brezumnih zločinih ostaja širom naše domovine brez groba, površno zasuto ali kar tako nametano morje človeških ostankov, ostankov ljudi, ki so v veliki večini brez sodbe na zastrašujoče krut način izgubili ponajveč zelo mlado življenje. In tudi če bi jih umanjkanje korektnega sodnega postopka z dokazi in pravno veljavno obsodbo ne storilo za vse večne čase brez krivde, če bi tudi bili kakorkoli dejansko spoznani za krive, nas zadene sramota, ker z njihovimi posmrtnimi ostanki tako ravnamo. Prav vseeno je: krivi ali nedolžni, so in ostanejo predvsem ljudje, naši rojaki, žrtve dogajanja, ki je daleč presegalo moči posameznika in njegovo sposobnost oziroma zmožnost presoje. Krivi ali nedolžni, njihovi ostanki sodijo na posvečen prostor. Zbrati jih je treba z dolžnim spoštovanjem, da se obnje ne bo spotikal sprehajalec skozi pomladni gozd, da ne bodo vanje zgroženi zrli otroci na šolskem igrišču, da raziskovalci podzemskih krasot ne bodo še kdaj pretreseni obstali pred srhljivim pričevanjem.
Če hočemo torej dohiteti civilizirana ljudstva, če se hočemo znova umestiti v kulturno orbito, ki je bila nekdaj že tudi naša, potem moramo očistiti deželo teh ostankov. Zbrati jih moramo na primernem kraju, tako, kot so to znali naši dedje. Kostnice, kraji, kamor so shranjevali zemske ostanke svojih pokojnih, so jim bili samoumevni deli vsakdana, vedno prisotni v zavesti minevanja, očiščevanja in novega začetka.
Ponuja se rešitev - in skrajni čas je - da v sredi glavnega mesta države, na prostoru, kjer je nekdaj že bilo pokopališče in je danes oskrunjeno, postavimo razsežnosti naše tragedije primerno veliko kostnico, kamor bi sproti shranjevali človeške ostanke, na katere bi naleteli ali bi jih z načrtnim iskanjem zbrali. Posmrtni ostanki ljudi, ki so kakorkoli izgubili življenje na ozemlju naše države, pa nimajo svojega groba ali jim ni mogoče določiti imena, bi tako našli svoj mir, kraj svojega večnega počitka. Vsi tisti, ki še danes - in bodo mogoče še v bodoče - zaman iščejo grobove svojih dragih, bi tako vedeli: tu, med temi ostanki so tudi kosti mojega dragega; so na varnem, so na dostojnem, posvečenem kraju, kamor more vsakdo spoštljivo pristopiti, počastiti in se spominjati. Kako močna je ta želja med ljudmi, se je pokazalo v časih, ko mnogi Ljubljančani in okoličani niso smeli ali znali stopiti na kraje pogubljenja, pa so spontano, sami od sebe, na vseh svetih dan postavili morje lučk okoli pokopališke cerkve na ljubljanskih Žalah. Tako se je v nenaravnih okoliščinah na prav poseben način pokazal slovenskemu ljudstvu lasten pietetni odnos do pokojnih.
In je še drug razlog. Povsod po svetu poznajo spomenik neznanemu junaku, kamor ob posebnih priložnostih polagajo vence domači in tuji državniki in visoki gostje. Česa takega pri nas še ni. In navsezadnje takega spomenika “neznanemu” junaku sploh ne potrebujemo. Imamo namreč še preveč “znanega” junaka, kateremu se velja vedno znova prikloniti: to je slovensko ljudstvo, to so naši predniki, ki so nam ohranili domovino. Nič ni bolj primernega za tak spomenik, kot omenjena kostnica na ljubljanskem Gradu. Osarij v maniri znamenitih naših situl, iz belega kamna, dovolj velik, z upodobljeno slovensko zgodovino na obodu, s pokrovom, ki bi ga po potrebi dvignilo mobilno dvigalo, bi stal v samem središču prestolnice, na lahko dostopnem in močno obiskanem kraju, pa vendar stran od vrveža, v tišini in miru zelenega gaja. Na koncentričnih krožnih terasah okoli situle bi bilo dovolj prostora za obeležja z imeni in drugimi nujnimi podatki, če so znani. Tod bi obiskovalci in še zlasti visoki državniki ob polaganju vencev zvedeli veliko o ljudstvu, ki naseljuje deželo. Na tem kraju bi bilo mogoče najbolj učinkovito in celostno izkazati čast in spoštovanje na nivoju države.
TEHNIČNI OPIS
Na okroglem platoju premera cca 40m se koncentrično stopničasto dvigajo trije obročasti nivoji širine 5m in višine 0,5m. Na srednji ploščadi premera 10m je postavljena žara iz belega specialnega umetnega kamna, visoka cca 6,5m in široka cca 5,5m.
Žara je oblikovana po zgledu situle iz Vač. Na obodu so v več pasovih v basreliefu prikazani pomembni dogodki iz slovenske zgodovine od najstarejše dobe do današnjih dni. Pokrita je s pokrovom, ki ga je mogoče dvigniti z mobilnim dvigalom.
Od parkirišča vodi pot naravnost do žare po klančini, zasekani v stopničaste platoje (širina cca 4m). Na teh obročastih platojih, ki so pohodni in jih med seboj ločuje razen višine tudi živa meja, je prostor za pisna obeležja: imena posameznikov, skupin in pomembnih dogodkov. Bilo bi prav, da se najde tu prostor tudi za tiste posameznike ali skupine, katerih ostanki so pokopani na drugem kraju, s tem da je tisti kraj naveden. Pred sprehajalcem se na kroženju in vzpenjanju k žari razodeva paleta posameznikov in usod skozi zgodovino.
Na vrhnjem platoju je poleg žare le še visok (cca 15m) jambor za zastavo. Za prižiganje sveč in lučk je urejen prostor okoli baze osarija in tudi na vseh platojih, tako da jih je mogoče prižgati neomejeno množino.
Osvetlitev prostora je urejena s talnimi lučmi, ki ustvarjajo primerno intimno ozračje. Za posebne priložnosti so postavljeni usmerjeni reflektorji.
Niti na kraju samem niti v bližnji okolici ni nobenega drugega objekta, razen drevja, grmovnic in hortikulturne ureditve.
Barve so izključno naravna zelenina in bel kamen.
Ob posebej določenih priložnostih - državni prazniki ipd. - se organizira na kraju častna straža Slovenske vojske.
na Dan državnosti 2000
21. marec, 2009 ob 10:45
Gorazd Suhadolnik: “Janša pa je šel ta teden korak naprej: v epskem spisu proti “kulturi smrti” je na spletni strani svoje stranke iz zgodbe o očetovi “čudežni rešitvi iz jame” ustvaril mit o prelomu novejše slovenske zgodovine. Še enkrat je ponovil vse prepoznavne elemente Dejakove zgodbe: o privedbi v Škofove zavode, o tem, kako so ga v vrsti, zvezanega z žico, privedli pred kraško jamo v Rogu, kako so jih streljali s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti ter kako se je po nekaj dneh po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame”
Še en detajl, ki razkriva pravljičarstvo. Od konca šestdesetih let, ko mi je kraje pokazala zaupna oseba, sem sam ali z družino redno, tudi večkrat na leto pomolčal ob breznih. Marsikak folksvagen z “lovci” si je ob taki priliki dal opravka v bližini. In naj povem, da nikoli nisem tam srečal nikogar od danes glasnih “častilcev” in “tožnikov”. A pomembno je to, da kakorkoli obračaš, pri obeh roških breznih s STROJNICO ni šlo! Preprosto zato ne, ker konfiguracija terena in odprtine brezen niso omogočale take “metode”. Na ta način so morebiti streljali na Štajerskem, kjer so protitankovski jarki to omogočali - žrtve so - razvrščene po robu - popadale v jarek, ki so ga potem zasuli. V Rogu pa so morale žrtve v špalirju prek manjše vrtače (tam so jih menda “servisirali” domači vaški terenci - ? tako povedo viri), potem pa so morali prek roba brezna navzgor, tam pa sta jih “tehnika” tako ali drugače na pol ali docela umorila in pahnila v globino. Rešenci povedo, da so sami na vso moč hitro planili mimo te dvojice, da so živi padli v globino na kup… Torej “plezanje po deblu” in “strojnica” nekako ne gre skup.
22. marec, 2009 ob 13:24
mislim, da je vse bistvo teh gorecih debat v temle odstavku:
“Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje. Izkoriščanje za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin.”
treba se je opredeliti do !dejanj/formulacij! in ne do te ali one strani/osebe!!. tipicno: ce jansa nekaj rece, nekateri malikujejo njegove besede, nekateri pa se iz njih delajo norca ali vidijo v njem zaroto.. ali obratno, ce nekaj rece, recimo kresalka, je isto.. a stvari nikoli niso crno-bele.. oziroma, popravek, SO crno-bele ZA OVCE.. torej za vecino ljudi.. zato pa je tako kot je, na temle forumu.. obtozbe in opravicevanja, opravicevanja in obtozbe.. od apologetov=zagovornikov te ali one strani.. malo, res malo je zanimivih razmisljanj, ki bi vodile v spravo.. vec jih vodi v novo vojno.. kera klavnica bi to bila sele danes!! dejte rajs mal sami razmisljat, se izobrazevat, gledat iz vec strani..
vec kot 60 let je ze minilo od tedaj.. iskati krivce za poboje v tem oddaljenem nepreglednem mehanizmu grozot, ki jo je sproducirala vojna, je nemogoce.. odgovor na to, kdo je kriv, kdo je za poboje odgovoren (ali vrhovni poveljnik tito, tisti, ki je pritisnil na petelina ali tisti, ki je sofiral kamijon, morda tudi tisti, ki je vedel, pa bil tiho??), bo zal ostal brez realne resitve, ne glede na to, da si zelijo nekateri pokazati s prstom na neko konkretno osebo.. kazejo pa samo v nek abstrakt, ki ni poosebljen v nikomer..
neverjetno, koliko sodnikov, zgodovinarjev in nasploh velepoznavalcev vojnih in povojnih razmer imamo danes med nami.. vsi smo tam bili, vsi smo videli, slisali, brali.. vsak od nas zagovarja le tisti majhen delcek, s katerim je seznanjen in iz tega sestrika celo zgodbo.. kot da bi rekli, da je zemlja planet, kjer tecejo reke, rastejo drevesa in se pasejo krave, ovce in koze, ljudje pa se vozijo v fensi avtomobilih - ter posplosil cel planet na to, kaj smo uzrli.. puscave, ledene gmote, tajge, tundre, ki pokrivajo znaten del nasega planeta - KAJ PA JE TO; TO JE LAŽ!
tisti, ki ste verni, menda menite, da bo vse to gorje sojeno v poslednji sodbi, ne vem, kaj se sploh zenete.. kdo drugi morda verjame v karmo, v vracanje po principu, kar sejes to zanjes.. karkoli ze to je.. za vse ostale pa edino smiselno preostane to, da poskusimo razumeti, ker edino tako uspesno zventiliramo jezo, zalost.. ki zre predvsem nas, ki smo ostali.. zolcni izpadi (tipa ala komunajzerski krvoloki, al pa izdajalski klerofasisti) nimajo nekega olajsevalnega haska na dolgi rok.. no, ima pa mocne vzvode za politicni boj.. in za farmakoloski lobi.. (persen pomirja)
totalitarna poskodovanost, skovanka, ki jo je zelo uspesno za boljsevike vpeljal dr. justin stanovnik in se mi zdi se kar umesna, po moje nima izvora le v enoumju komunisticnega rezima, ampak tudi v katoliski instituciji.. tudi ta je namrec totalitarna..
23. marec, 2009 ob 9:38
… pa še en droben pomislek: boj za oblast med RKC in njihovo opozicijo se je začel že pred okupacijo. Pred vojno so bili na oblasti prvi, ki jih lahko poimenujemo orli, pred tem drugi, sokoli …
Kako se je ta boj začel je pa predstavil dokumentarec, ki bi moral postati obvezno gradivo za vse zgodovinarje in “zgodovinarje”, ki jih bolj kot dejstva žuli napačna zgodovina.
23. marec, 2009 ob 14:56
http://www.mladina.si/tednik/200042/clanek/m-jansa/
http://www.indirekt.si/komentar/vampirji_iz_roga/126448
Janša je bil član Zveze Komunistov Slovenije, vendar je bil pozneje iz ZKS izključen in navkljub prošnji v organizacijo ni bil več sprejet.
25. marec, 2009 ob 16:19
JANŠEV oče je imel srečo v nesreči. Znašel se je v Dachavu, to je bila nesreča. SREČA pa je bila v tem, da se ni iskusil komunističnega lagra ŠTERNTALA, kjer so bili tam pogoji veliko hujši. Pa še na nekaj bi opozoril, sreča je bila v tem, da ga ni “evidentirala” KGB-e, sicer bi končal tako kot tisti nesrečniki, ki so bili obsojeni na smrt na montiranem “DACHAVSKEM” procesu leta 1947.
25. marec, 2009 ob 16:34
DREYCHEE, res je, morda ne veš, da krščanstvo dopušča spreobrnenje. Ravno zato je uspešen, ker pozna udbovsko- partijske metode, zato se ga tako bojijo. Ali nebi bilo lepše JANŠI ob Kučanu, kot je to danes Školjču, Anderliču, Potrču, Ribičiču ml.,Golobiču itd…Kako brezbrižno živijo…
26. marec, 2009 ob 0:50
Cvekec, na dachauskih procesih so bili pač obsojeni pomembni komunisti, ne pa dolenjski fantalini.