Ponedeljek, 16.03.2009

Nekatere reakcije ob odprtju grozljivega grobišča v Hudi Jami pri Laškem pričajo o trdovratnosti kulture smrti v Sloveniji

Že pred tisočletji so stari Grki po vsaki bitki ali vojni dovolili premaganim nasprotnikom, da so pokopali ali sežgali svoje mrtve. Ta pravica je bila sveta. Njihovih grobišč se niso dotikali. Enako navado je imela večina azijskih plemen, ki so jih takrat imenovali barbari. Če se je kak posameznik ali skupina pregrešila zoper lastne mrtve, so jih izključili iz družbe, iz polisa. V azijskih nomadskih plemenih so takšne posameznike prav tako izobčili, morali so hoditi za glavno kolono vsem v zaničevanje.

Kultura smrti, ki jo je v desetletjih obvladovanja vzgojil komunizem na slovenskem, je privedla do stanja, v katerem je obnašanje mnogih celo leta 2009 zdrsnilo pod normo barbarskih plemen iz starega veka. Eno glavnih propagandnih orodij kulture smrti skozi vsa zadnja desetletja je pred dnevi ponovno zapisalo, da je odkritje grobišča v Hudi jami le premetavanje kosti kolaborantov in okupatorjev ter poniglavo primerjalo povojne poboje s tako imenovanimi izbrisanimi.

Posledice kulture smrti in podaljševanje delitev

Preko 600 krajev imamo v Sloveniji, kjer ležijo desetletja zamolčana grobišča zločinsko pomorjenih ljudi. Ljudi različnih narodnosti, prepričanj, starosti, spolov in poklicev. Vojnih ujetnikov, civilistov, žena in otrok. Po koncu druge svetovne vojne in prisvojitvi popolne oblasti je Komunistična partija Slovenije ob koordinaciji v jugoslovanskem komunističnem vodstvu v velikem obsegu nadaljevala proces, začet sicer že med vojno, po Kardelju imenovan »čiščenje«, v katerem so brezobzirno, mnogokrat na najbolj krute in sadistične načine, pobili na deset tisoče ljudi. Ti poboji niso bili slučajnost in še manj nujno zlo zaradi mednarodnih okoliščin. Bili so načrtovani od samega začetka. Jugoslovanski komunisti so namreč že na 5. konferenci v Zagrebu še pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo sklenili, da bodo šli v oborožen odpor samo, če ga bodo lahko izkoristili za prevzem oblasti. Komunisti zagrozili s smrtjo vsakomur, ki se bo proti okupatorju boril izven OF. Leta 1942 so brezobzirno pobili veliko sredinskih politikov, ki se jim niso hoteli pridružiti. Slovenski komunisti so se pri obsegu pobojev in izbiri metod izkazali za več kot dostojne svojih nacističnih in stalinističnih vzornikov, ki so uporabljali podobne metode. Prekašali pa so jih v nadaljevanju. V skrivanju, zanikanju in tudi trdovratnem opravičevanju zločina. Nacistične zločince so sodili v Nurnbergu. Po smrti Stalina so celo v takratni komunistični Sovjetski zvezi obsodili in ustrelili nekatere najhujše rablje iz časov Stalinskih čistk. Bivši ruski predsednik Vladimir Putin, nekoč pripadnik KGB, se je pred dvema letoma z vojaškimi častmi poklonil žrtvam čistk in izrekel besede obsodbe zločina, kakršnih še nikoli nismo slišali iz ust kakega slovenskega predsednika. V Kampučiji sodijo organizatorjem množičnih pobojev, ki jih je pred desetletji izvedla njihova komunistična partija. Poljaki so posneli film o Katynu, v Sloveniji so bili v kali zatrti vsi poskusi, da se najbolj tragično obdobje slovenske zgodovine dostojno in nepristransko prenese na filmsko platno. Nekaj posameznikov, ki so plaho predlagali takšen poskus, je bilo že med svojim cehom ožigosanih za domobrance.

V Sloveniji so bili mnogi spravni in drugi koraki, narejeni po letu 1989, v veliki meri namenjeni temu, da se ne bi nič naredilo. Propagandni stroj, ki ga je ustvarila kultura smrti, je neusmiljeno zmlel vsakega, ki je spregovoril o nedopustnosti zločina kot takega in ga razglasil za zagovornika domobranstva in kolaboracije. Odkrivanje in obeleževanje grobišč so žaljivo poimenovali za »premetavanje kosti«. Na spletnih forumih so nekateri člani podmladkov levičarskih strank ob navedbi svojega imena in priimka brez vsake zavore ne samo opravičevali povojne poboje, temveč velikokrat zapisali tudi stavek: »še premalo so jih pobili«. Slovenska tožilstva in sodišča so zavračala ovadbe ali zahteve za preiskavo povojnih pobojev. Tudi v primerih, ko so pisni viri neizpodbitno pričali o utemeljenih sumih. Stranke tranzicijske levice so zaradi sprevračanja pozornosti do onemoglosti vztrajale na tem, da se v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja med žrtve ne morejo šteti tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, čeprav nihče nikoli ni predlagal, da bi se takšne posameznike v zakon vključilo. Končno bi bilo to brezpredmetno, saj so vse, ki so jim kakršnokoli sodelovanje lahko vsaj teoretično pripisali, brezobzirno pobili ali pregnali. Celo taboriščnikom iz koncentracijskih taborišč, med njimi svojim partijskem tovarišem, so na znamenitih Dachauskih in drugih procesih očitali kolaboracijo, številne med njimi so pod to pretvezo obsodili in pobili. Za nekatere rablji še danes ne želijo povedati, kje so bili usmrčeni in kje so pokopani.

Izvrševalci, predvsem pa organizatorji velikega zločina so po drugi svetovni vojni postali del komunistične elite. Zagotovili so si visoke pokojnine ter bili desetletja deležni vsakršnih privilegijev. Od posebne zdravstvene oskrbe do različnih dodatkov k pokojninam in drugim prejemkom. V dolini Kolpe še vedno stojijo vikendi, katerih temelje so zgradili iz nagrobnikov uničenih pokopališč. Ko je bil v prejšnjih letih del dokumentacije o teh in drugih privilegijih nekdanje komunistične elite predan Arhivu Slovenije, so si izmislili afero fotokopirni stroj, ki jo generalni sekretar vlade ob pomoči medijskega stroja servisira že vse od nastopa nove vlade. Edini cilj afere je onemogočiti javnosti vpogled v te privilegije. Njihovi politični nasledniki trdijo, da gre za osebne podatke. Kultura smrti je omogočila, da lahko nekdo za zločin namesto kazni dobi nagrado in da je vpogled v to nagrajevanje zavarovan z zlorabo zakona tudi v parlamentarni demokraciji.

Številni zgodovinarji in drugi pripadniki ideološke inteligence na slovenskem so v posmeh svoji stroki iz dneva v dan zmanjševali pomen zločina. Tudi leta 2009 ni dosti drugače. V posmeh pravni državi, evropski drži in osnovni pieteti je bila izjava zgodovinarja iz vrst LDS, ki je dejal, da bi morala Slovenija uradno protestirati zaradi poskusa svojcev, da na mestu poboja prižgejo sveče in položijo cvetje.

Ko je vlada ob dnevu človekovih pravic decembra 2007 priredila državno slovesnost v spomin na trpljenje desettisočev, ki so jim bile kršene človekove pravice v komunizmu, so to slovesnost bojkotirali tako bivši kot takratni predsednik republike ter tudi novoizvoljeni predsednik, ki opravlja to funkcijo še danes in ki je odkritje grobišča v Hudi jami razglasil za drugorazredno temo. Še vedno se spominjamo reakcij svetovne javnosti pred leti, ko je Iranski predsednik razglasil Holokavst za drugorazredno temo. Pri nas pa je propagandni stroj takoj začel s serijo opravičevanj podobne izjave. Kultura smrti je tako potvorila človeški značaj številnih posameznikov v Sloveniji, da niso sposobni izreči preprostega stavka: »Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori in s kakšnimi političnimi motivi ga opravičuje.« Nezmožnost normalnega človeškega dojemanja in moralne presoje, kaj je prav in kaj narobe, ko gre za temeljne človekove pravice in civilizacijske vrednote je žal samoumevna posledica opravičevanja zločina zaradi t.i. višjih ciljev ali zaradi dejanskega ali namišljenega zločina drugih.

V poročilu o delu poslanske skupine Pahorjeve stranke za leto 2000 piše, da so v času Bajukove vlade uspeli preprečiti, da bi se zakon o žrtvah vojnega nasilja lahko nanašal tudi na »otroke kolaborantov«. Stranka, ki se imenuje socialna in demokratična, mirno v svoj uradni dokument zapiše grozljivo definicijo, po kateri so zanje kolaborantje tudi otroci, ki so se rodili nepravim staršem. In tako stranka ni samo zapisala, tako je tudi ravnala. Zakon, ki sicer na splošno ureja problematiko žrtev vojnega nasilja, namreč ne priznava nobenih pravic otrokom tistih družin, v katerih so starše pobili partizani, ne glede na to, kaj so ti starši dejansko počeli med vojno. Za SD je že po definiciji vsak, ki so ga pobili partizani, kolaborant. Posredno pa so to tudi njihovi otroci. Srhljivo. Še posebej, če se ob tem opazuje njihove krokodilje solze ob primeru t.i. izbrisanih, kjer nasprotujejo individualni obravnavi primerov in kar povprek opletajo z domnevnimi krivicami, prizadejanimi otrokom. Stranka, ki samo sebe imenuje socialna in demokratična, se na vse pretege trudi, da se najusodnejša delitev v zgodovini slovenskega naroda tudi preko zakonodaje, sprejete v demokratično izvoljenem parlamentu, prenaša s staršev na otroke.

Podobno napako dela vsak, kdor otroke izvrševalcev in organizatorjev zločina oblaga s krivdo njihovih očetov. Na individualni ravni je takšno ravnanje krivično in prav tako podaljšuje usodne delitve v slovenskem narodu. Kadar se to počne, se dela ista napaka, kot jo vsebuje poročilo poslanske skupine Pahorjeve stranke o »potomcih kolaborantov«. Krivda se ne sme prenašati s staršev na otroke, prav tako se ne sme enačiti politično, pravno in materialno nasledstvo ene stranke in sorodstvene vezi akterjev usodnega časa.

Ali lahko iskreno obsodimo zločin in hkrati malikujemo zločinca?

Huda jama je najprej sprožila v slovenski javnosti val ogorčenja, podobno kot ob odkritju grobišča v zaklonišču v Slovenski Bistrici ali v jami pri Konfinu. Vendar je propagandni stroj kulture smrti podobno kot ob prejšnjih odkritjih po nekaj dneh začel mleti in sprevračati realnost. V tednu dni so se na zatožni klopi tako ali drugače znašli vsi, ki so odkritje razumeli na edini moralno sprejemljivi način in zahtevali pojasnila in ukrepanje. Višek moralne izprijenosti pa je sprevračanje doseglo v izjavi podmladka Pahorjeve stranke, ki je najprej brez dlake na jeziku izenačil odgovorne za povojne poboje in očeta slovenske osamosvojitve dr. Jožeta Pučnika. Pravni in materialni nasledniki stranke, ki je preko državnega represivnega aparata Jožeta Pučnika za dolga leta spravila za zapahe, mu uničila zasebno življenje, odvzela diplomo in ga pregnala v tujino, ga sedaj še mrtvega ne pustijo pri miru. Človek ostane brez besed nad takšno moralno sprevrženostjo. Rezultati več kot polstoletne vladavine kulture smrti in vzgoje v njenem okrilju pa se v vsej grozljivosti pokažejo v naslednjem stavku: »Ponosni smo na to, da smo se Slovenci skupaj z ostalimi narodi bivše Jugoslavije znali odločno zoperstaviti okupatorju in 2. svetovno vojno končati kot zmagovalci, po njej pa stopiti na pot napredka, ki nas je v dobrem in slabem naredil take, kot smo danes. V tem smislu tudi razumemo spomenike in poimenovanja ulic po Titu in ostalih voditeljih tedanjega časa.«

V času, ko je Tito živel, velika večina ljudi ni poznala resnice o zločinih. O Titu so nas učili vse lepo in dobro in za večino generacije, ki ji tudi sam pripadam, je bil vrhovna avtoriteta, za mnoge skoraj božanstvo. Sam nisem bil pri takem dojemanju njegove vloge nobena izjema. Če bi leta 1975 na hitro organizirali referendum o njegovem predsedniškem položaju, bi ga dobil z veliko večino. Množice so jokale ob njegovi smrti, prevladala je velika zaskrbljenost o usodi bivše skupne države. Ob takratnem vedenju je bilo poimenovanje ulic in trgov po Titu tako samoumevno kot bi moralo biti danes ob odpiranju vedno novih grobišč samoumevno strinjanje o kritični reviziji njegove zgodovinske vloge.

Pri presoji je zato bistven čas in vedenje. Sporočilo podmladka SD je bilo namreč napisano v dneh, ko so slike grobišča v Hudi Jami, kjer žrtev niso streljali, ampak so jih pobijali na najbolj barbarski način, še sveže v spominu. Podpisal ga je predsednik podmladka, morda celo eden od možnih Pahorjevih naslednikov na čelu trenutno največje oblastne stranke v državi. Zanj smo Slovenci po drugi svetovni vojni stopili na pot napredka. Tako preprosto. Kot da bi štele samo nove tovarne in kilometri asfalta, ljudje pa nič. Ta čas so namreč tudi morišča in grobišča v Hudi jami, Kočevski Rog in Teharje ter še na stotine drugih, pa koncentracijska taborišča, prisilna kolektivizacija, obvezna oddaja pridelkov, nacionalizacija, Goli otok, zgrešena gospodarska politika, sto tisoči izseljenih v iskanju kruha in sreče in na tisoče političnih zapornikov - in vse to je za mladega socialnega demokrata pot napredka. Uporablja za to obdobje iste besede, kot so jih v času najhujše morije uporabljali Tito, Kardelj in Kidrič ter drugi organizatorji zločina. Pa že pred njimi Stalin, Hitler in drugi »utemeljitelji« podobnih napredkov. Na deset tisoče ljudi so pobili, da bi stopili na pot napredka. Z vso resnostjo si moramo na tem mestu postaviti vprašanje: »Ali so morda danes ti ljudje, ki tako brezkompromisno in brez vsake kritične distance zagovarjajo zločin ter malikujejo zločince, sposobni kaj takšnega v imenu napredka spet ponoviti?« Ali se počutite lagodno ob človeku, ki mirno, ne da bi za hip podvomil v svoj prav, ob odprti jami množičnega grobišča izjavi, da je bil čas, ko so te ljudi zverinsko pobili, »čas napredka«?

Ni mogoče pavšalno obsoditi zločina, hkrati pa malikovati zločinca, ki je zločin zagrešil, mu postavljati spomenike in vztrajati na poimenovanju ulic in trgov po njem. Seveda ob dejstvu, da poznamo resnico, kar je danes nesporno. Vsak demokrat je po definiciji tako antifašist kot antikomunist. Ni pa vsak antifašist ali antikomunist že po definiciji demokrat. Socialni demokrati bi se morali ob zadnjih izjavah svojega podmladka, ki z uporabo sovražne govorice enači najbolj odgovornega (po besedah njihovega vzornika Janeza Stanovnika) za povojne poboje in očeta slovenske osamosvojitve dr. Jožeta Pučnika in Janeza Pavla drugega (preganjanega v času nacizma), globoko zamisliti nad svojo moralno držo in upravičenostjo demokratskega samopoimenovanja. Nad njihovo, pa tudi svojo izjavo ob komentarju izjave svojega podmladka bi se moral globoko zamisliti tudi njihov predsednik stranke.

Teza o več resnicah kot proizvod kulture smrti

Od prej omenjene izjave Mladega foruma Socialnih demokratov naprej jih ni mogoče več šteti za podmladek demokratične stranke. Šli so predaleč. Dokler izjave ne bodo preklicali in se slovenski javnosti zanjo opravičili, ne bodo ne sami ne tisti, ki jih podpirajo, ne socialni in ne demokrati, temveč zgolj malikovalci zločina. Izključili so se iz polisa in zaman si pripovedujejo, kako je svet, ki ga zagovarjajo, edini resničen, vse drugo pa je namišljeno.

Tudi pripoved o več resnicah, ki jo je izumil bivši predsednik, tu ne bo pomagala. Trditev, da obstaja več resnic, je namreč prav tako proizvod kulture smrti. To lahko izreče samo nekdo, ki je pravzaprav v veliki osebni stiski. Samo s takšno formulo je namreč mogoče navidezno opravičiti Zločin v Hudi Jami ali v Kočevskem Rogu ali taborišče smrti v Teharjih. Če bi bilo res več resnic, potem bi bilo to o Hudi jami res mogoče razglasiti za pot napredka. A kaj, ko tudi ta, ki to počne, dobro ve, da v svojem bistvu to je zločin. In zločin bo ostal, »pot napredka« pa se bo izgubila v prahu in pozabi tisti dan, ko nihče več ne bo imel koristi od stalnega ponavljanja laži. Zaenkrat nekateri, ki osebno v zločin sicer niso bili vpleteni, še vidijo politične in posledično materialne koristi v tem. Zato bodo vztrajali, tudi na škodo tistih, ki jih navidezno ščitijo in zagovarjajo, v resnici pa ne poznajo njihovih osebnih stisk ali pa jim zanje ni mar.

Tisti odgovorni za zločin, ki so še živi, namreč brez vsakega dvoma živijo težko. Ne upajo si niti umreti, bojijo se, kaj jih čaka onkraj, bojijo srečanja s tistimi, ki so jih po krivici pobili. Njihovi politični nasledniki pa jim ne privoščijo, da bi se osvobodili laži in olajšali vest, prevzeli krivdo in se spravili s seboj in resnico. Njihove žrtve so umrle v mukah, a počivajo v miru, sami pa živijo s smrtjo v svoji duši in s strahotnim bremenom na sebi. Tudi, če bi si želeli to breme odložiti, tega najbrž velikokrat ne morejo. Ker se njihovi politični nasledniki bojijo, da bi jim to politično škodilo. Da bi padli miti in se porušili templji malikov, v katerih zbirajo darove zavedenih.

Nevarnosti sprejemanja kulture smrti

Skoraj ni slovenske družine, ki ne bi bila zaznamovana s tragičnim časom iz sredine prejšnjega stoletja. Tudi sam nisem izvzet. Moj oče si je leta 1942 kot mladoleten skupaj s svojim očetom že moral kopati grob, ker je na podboj njihovih hišnih vrat nekdo čez noč narisal znak OF, Italijanska patrulja pa je bila v rekordnem času pri hiši. Gotove smrti ju je rešilo posredovanje domačega župnika. Še mladoletnega so ga nato mobilizirali k domobrancem, od koder je dezertiral in se skrival doma. Ujeli so ga in obsodili na dve leti zapora, od koder je pobegnil. Ponovno so ga ujeli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Upoštevali so, da je bil mladoleten. Iz Dachaua je prišel tik pred koncem vojne ter se zaradi nasveta staršev v splošni zmedi umaknil na Koroško. Od tam je bil poslan nazaj v Slovenijo, končal je v Škofovih zavodih in nato v vrsti, zvezan z žico pred kraško jamo v Rogu. Streljali so jih s strojnico kar povprek in vsi niso bili zadeti. Po nekaj dneh se je po drevesu, ki je ob miniranju padlo v jamo, skupaj s še nekaterimi posamezniki rešil iz jame. Svojo življensko zgodbo mi je povedal šele leta 1988, ko sem prišel iz vojaškega pripora.

Ko sem gledal posnetke iz Hude jame, sem podoživljal njegovo pripovedovanje, ko sva hodila po Rogu in nato iskala vas in hišo, v katero se je zatekel po čudežni rešitvi iz jame. In se ponovno zavedel, da me brez njegove čudežne rešitve nikoli ne bi bilo. Ter da imam zato tudi svoj osebni dolg do resnice. Da storim, kar morem, da kultura življenja premaga kulturo smrti.

V času opravljanja funkcije predsednika vlade so me iz Urada za varnost in zaščito obvestili, da se je na registriranem spletnem forumu Večera pojavila grožnja z likvidacijo. Nekdo je zapisal, da ima dovolj mojega domobranstva in da bom končal kot Ivan Kramberger. Glede na že omenjeno govorico sovraštva, ki jo administratorji večine forumov mirno tolerirajo, nad obvestilom nisem bil presenečen. To je nastopilo šele potem, ko so me obvestili, da je avtor grožnje z likvidacijo pomočnik komandirja policijske postaje, ki je grožnjo poslal kar s svojega službenega računalnika. Osebo, ki je grozila, so dali v postopek in zadeve nisem več spremljal, tudi v javnosti se ni pojavila, dokler čez nekaj tednov poslanka Pahorjevih socialnih demokratov o tem primeru ni zastavila poslanskega vprašanja vladi, češ zakaj šikanira enega od pripadnikov slovenske policije zaradi političnih razlogov.

Potrebno se je vprašati, ali bi poslanka SD enako vprašanje postavila danes, če bi ista oseba ali nekdo na podobnem položaju, ki razpolaga s službenimi pooblastili in orožjem, poslal grožnjo z likvidacijo sedanjemu predsedniku vlade? Bi bil postopek zoper potencialnega likvidatorja za gospo poslanko iz Pahorjeve stranke tudi v tem primeru politično šikaniranje?

Predvsem pa se je potrebno vprašati, kakšni so produkti in kakšne so dolgoročne posledice vzgoje, v katero je v podtonih vtkana kultura smrti, ki ponuja vnaprejšnje politično opravičilo za zločin?

Slovenija na razpotju

Slovenija je danes na razpotju. Opravičevanje zločina je za vsako družbo nevarno, saj razjeda vrednotni in pravni red v samem temelju. Vpliva na posameznike in na množice ter prinaša nevarnost, da se tragični čas ponovi.

Od naših ravnanj v naslednjih mesecih je odvisno, ali bomo zmogli dovolj poguma in modrosti, da zavrnemo kulturo smrti, njena sporočila in laži, ki opravičujejo zločin. In izberemo kulturo življenja ter posledično njena sporočila in resnico, ki narekuje odgovorno obravnavanje zločina, celjenje ran in končanje prenašanja delitve na prihodnje rodove.

To vendarle ne bi smelo biti pretežko, kajti največjo preizkušnjo smo Slovenci leta 1991 dobro prestali. Nismo se razdelili na bele in rdeče, nismo se ponovno pobijali med seboj, Slovenija se je pretežno enotno odzvala na izziv zgodovine in napad JLA. Zato smo uspeli. Velika zasluga za takšno modro politiko v času osamosvojitve gre dr. Jožetu Pučniku, ki bi lahko kot predsednik vladne koalicije zagovarjal tudi trše, v tisti situaciji za veliko večino povsem sprejemljive odločitve. Toda v svojem političnem bistvu je bil Jože Pučnik zagovornik kulture življenja, pravi demokrat in domoljub, tako antifašist kot antikomunist, zato je bila ta njegova drža naravna. Zaradi te njegove zgodovinske vloge je žalitev v sporočilu podmladka Pahorjeve stranke še toliko bolj krivična.

Osnovna točka spopada med kulturo smrti in kulturo življenja niso imena ulic. Preimenovanje je tako kot poimenovanje zgolj posledica nečesa. Mrtvi pač ne bodo ostali večno nepokopani, količina njihovega trpljenja je prevelika. In ko bo zadnji med njimi dobil spokojen grob, njihovi svojci pa mesto žalovanja, bo iz Slovenskih mest in trgov brez sledu izginila tudi simbolna zapuščina kulture smrti v besedi in podobi Tita, Kardelja ali Kidriča. Kultura smrti nima prihodnosti, ohranja se namreč lahko le z lažjo. To pa mora njen propagandni stroj stalno in vedno znova ponavljati, vedno znova mora zbirati sile laži in ustvarjati navidezne svetove, medtem ko resnica deluje že sama po sebi. Zato vsako novo grobišče odjekne kot eksplozija, ki do temeljev poruši zgradbo iz laži.

Obstaja pa vprašanje, koliko časa lahko kljub vsemu vse to ponavljanje še traja. Ali ni škoda časa, ki ga porabljamo za poglabljanje oziroma ohranjanje delitev? In energije naroda, ki gre v nič in v slabo, medtem ko je pred nami, še posebej sedaj, ko imamo lastno državo in svoje mesto v svetu, toliko zanimivih in koristnih izzivov?

Kako zaključiti delitve?

Kljub trdovratnim poskusom opravičevanja zločina, ki jih vedno znova proizvaja kultura smrti, obstaja nekaj preprostih resnic o času usodnih delitev, s katerimi se strinja velika večina ljudi v Sloveniji:

1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.

2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.

3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje.

4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje.

5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje.

6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.

7. Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.

Praktični koraki, ki lahko pomagajo zdraviti rane preteklosti in ustvarjati novo enotnost Slovencev za spopade z izzivi prihodnosti:

1. Državni zbor sprejme Resolucijo o preseganju usodnih delitev, v kateri povzame prej naštetih sedem točk.

2. Na glavnem trgu v Ljubljani se postavi spomenik vsem umrlim v vseh obdobjih naše zgodovine, na katerega se preprosto zapiše: Našim mrtvim.

3. Pietetno se uredi vsa povojna morišča in se jih opremi z napisom, ki bo odražal resnico.

4. V glavnem mestu se postavi kostnico za civiliziran pokop vseh tistih žrtev povojnih pobojev, ki jih ni možno dostojno pokopati na kraju smrti.

5. Dopolni se Zakon o žrtvah vojnega nasilja, tako da bo nediskriminatoren in brez političnih diskvalifikacij.

6. Zakonska se prepove poveličevanja in opravičevanje zločina.

Slovenski narod je z osamosvojitvijo in demokratizacijo v letih 1990 in 1991 izpolnil temeljni pogoj za začetek preseganja usodnih delitev. Bilo bi naravnost nespametno, če bi danes oklevali na poti, na kateri je bil najtežji korak pravzaprav že narejen.