Osmina finala letošnje Lige prvakov je postregla s tremi angleško-italijanskimi obračuni. Medijski pomp okoli srečanj razvpitih nogometnih velikanov so same tekme na koncu povsem upravičile. V taktičnih bojih na zelenicah pa so na vseh treh srečanjih krajšo potegnili italijanski predstavniki … In plaz se je vsul. Naslovnice so polnili zapisi o Angliji kot »nočni mori Italije«, krizi italijanskega nogometa. Največji skeptiki so šli še dlje in napovedovali zaton italijanskega klubskega nogometa, ki naj bi mu četrto vstopnico za Ligo prvakov kmalu odščipnila Nemčija, v kolikor bi Bayern v Ligi prvakov in nemški predstavniki v pokalu UEFA dosegli vidnejšo uvrstitev. Evforija je po nekaj dnevih mimo, sedaj je napočil čas, da zavrnemo nore gobe pompoznosti in se naužijemo kritičnega premisleka o napovedani prevladi Anglije in vesoljnem potopu Italije. Tema je obsežna in zahteva celovit prikaz dejavnikov, ki so na to vplivali. Nemogoče jo je odpraviti z nekaj suhoparnimi vrsticami statistik zadnjih treh let.

Nemanja Vidič, protagonist Manchesterjeve zmage nad Interjem Foto: uefa.com

Temperament vs. Zadržanost
Sposodimo si stereotipe o Angležih kot uglajenih, zadržanih konservativcih in Italijanih kot temperamentnih prenagljencih za pestro pot skozi zgodbo o trenutnem stanju v finančno najbogatejšima nogometnima ligama. Čeprav se utegne zdeti kritičnemu očesu ljubitelja nogometa nesmiselno, moramo vseeno najprej zapisati najbolj očitno. Žreb Lige prvakov je tokrat že v osmini finala soočil najverjetnejša kandidata za naslov prvaka v Angliji in Italiji ter dva iz ožjega kroga favoritov. Tudi na vseh treh srečanjih so gledalci videli izenačene tekme, kjer so odločale minimalnosti, povezane tudi s srečo. Roma je izgubila po loteriji enajstmetrovk, Inter je na Old Traffordu dvakrat zadel vratnico, Juventus pa je kaznovala neučinkovitost v Londonu ter usoden kiks obrambe v Torinu. Zmage angleških predstavnikov tako nikakor niso primerljive z Bayernovim rekordnim mesarjenjem nedoraslega Sportinga z 12:1 v skupnem seštevku. Ne glede na to pa obstaja dejstvo, da ima Anglija drugo leto zapored v četrtfinalu štiri predstavnike, medtem ko Italija nobenega. Mar lahko torej govorimo o dominaciji angleškega nogometa v primerjavi z italijanskim? Do neke mere seveda, vendar je najprej potrebno odstraniti evforično histerijo in pustiti razumu prosto pot. Korenine za kakovostno razliko med angleško in italijansko ligo pa gre iskati v raznolikostih med zdržanostjo in temperamentom, ki so skozi zadnja desetletja krojile usodo nogometa v obeh državah. Privežite si pasove, potujemo namreč v osemdeseta.

Drago plačana šola
Trend evropske uspešnosti Angležev in Italijanov predstavljata dve diametralno nasprotni sinusoidi – ob vrhu prve je sočasno minimum druge. Bogat angleški izkupiček v tedanjem Pokalu prvakov (predhodniku današnje Lige prvakov), ko je med letoma 1977 in 1982 kar šest zaporednih naslovov romalo na otok, so zasenčila osemdeseta. Leta 1984 je prvi angleško-italijanski finale šel v roke Liverpoolu. Leto kasneje pa je padla črna zavesa. Angleška nogometna zveza, ki jo je več let pestil problem huliganstva, je plačala drag davek za neučinkovito spopadanje z razgrajači. Počilo je 29. maja 1985. Finale Pokala prvakov med Liverpoolom in Juventusom je povsem zasenčila tragedija na belgijskem nacionalnem stadionu Heysel v Bruslju. Poprejšnja varnostna opozorila o tem, da je tedaj 55 let star štadion dotrajan in neprimeren za igranje finala, predstavniki UEFA niso upoštevali in nadaljevali z izvedbo finala. Varnostni ukrep ločitve navijačev na sektorje za obema goloma z dvema nevtralnima sektorjema, namenjenima nevtralnim belgijskim gledalcem, se je izkazal za popoln polom, med drugim tudi zaradi vstopnic s črnega trga. Ne ve se, kdo je sicer vrgel prvi projektil, toda nekaj minut pred začetkom srečanja se je pričelo obmetavanje s predmeti med dvema navijaškima skupinama. Dotrajana razpadajoča podrtija Heysel pa je v obliki kamnov in okruškov zagotavljala neskončne zaloge municije za navijaško vojno. Ograje so popustile in sledilo je:

Končna bilanca 39 smrtnih žrtev in okoli 600 ranjenih je povsem zasenčila tekmo, ki so jo tragediji navkljub izpeljali do konca (zmagal je Juventus z 1:0 z zadetkom Michela Platinija). UEFA je kmalu zatem sklenila, da se s problemom huliganstva ne namerava ukvarjati in preprosto izdala prepoved nastopanja angleškim predstavnikom v evropskih pokalih. Problem huliganstva pa je ostal izoliran na otoku. Angleška nogometna zveza (FA) kljub glasnemu opozorilu iz Belgije še vedno ni našla popolne rešitve problema. Počiti je moralo še enkrat. Tokrat na polfinalu angleškega pokala med Liverpoolom in Nottingham Forrestom 15. aprila leta 1989 na stadionu Hillsborough. Vdor navijačev na tribuno je sprožil pritisk na zaščitno ograjo, ta pa je pod pritiskom teles na koncu popustila. Davek je bil tokrat še višji kot v Belgiji, in sicer 96 mrtvih (med njimi tudi bratranec Stevena Gerarda) in okoli 300 ranjenih. Rdeči alarm, ki je zvonil že prej, je tokrat postal preglasen. Sledile so obežne preiskave, ki so končno rezultirale v znamenitem Taylorjevem poročilu, ki je posledično zahtevalo izključno sedišča na stadionih prve in druge angleške lige. Dotrajani stadioni s stojišči so se morali tako porušiti oziroma prenoviti skladno z zahtevki po sediščih. Prvi takšen je leta 1993 postal Millwallov The New Den, ki je bil sploh prvi prenovljen angleški stadion po drugi svetovni vojni.

Stadion The New Den Foto: skysports.com

UEFA je prepoved nastopanja angleških klubov v evropskih pokalih umaknila v sezoni 1990/91, torej po svetovnem nogometnem prvenstvu v Italiji. Liverpool pa je kljub temu imel še eno leto prepovedi nastopanja. Toda angleški predstavniki se niso izkazali. Vlaganje v infrastrukture in težave z navijaškimi bojkoti tekem so finančno angleške klube izčrpali. Četudi je država pri obnovi stadionov finančno pomagala, so se istega leta predstavniki prvouvrščenih klubov odločili za ustanovitev Premier League, katere glavni namen je bil finančna neodvisnost od FA, predvsem pri pogajanju za čedalje višje pravice za televizijske prenose ter pri sklepanju sponzorskih pogodb. Po usklajevanju z FA je bila v sezoni 1992/93 Premier League prvič izvedena brez večjih sprememb v obliki tekmovanja, vendar z izdatnimi spremembami pri financiranju. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je prodaja televizijskih pravic že v prvem letu dosegla pravi bum in klubom omogočila finančno vstajenje, ki je leta 1999 prineslo tudi prvi naslov Lige prvakov po letu 1984, ko je Manchester united v finalu premagal Bayern. Smrtne žrtve izgredov so tako na koncu privedle do gradnje infrastrukture, finančne organizacije angleškega nogometa in torej popeljale angleški klubski nogomet na ponovno pot vzpona.

Spanje na lovorikah
Če je v sedemdesetih Anglija krojila vrh evropskih pokalov, je imela italijanska nogometna zveza v prvi vrsti opravka s krepitvijo nacionalne reprezentance, zaradi česar so tudi omejevali igranje tujim igralcem v klubih. Leta 1980 pa je izbruhnil stavniški škandal Totonero. Vse skupaj sta začela dva rimska poslovneža (lastnik restavracije in trgovec z zelenjavo), ki sta prišla na idejo, da bi s podkupovanjem igralcev, da vplivajo na rezultat, utegnila zaslužiti bajne denarce. Lastnik restavracije je dostikrat gostil igralce Lazia in ob predstavitvi načrta uspešno pridobil na svojo stran starejše igralce, ki so videli priložnost po dodatnem neobdavčenem zaslužku preden se dokončno upokojijo. Po nekaj uspešnih stavah pa se je zalomilo, ko so jima igralci obrnili hrbet. Nekaj srečanj se ni izteklo po predvidevanjih in oba poslovneža sta ostala prezadolžena pri pobiralcih stav. Poslovneža sta najprej skušala izsiljevati igralce z dokumenti o nečednih poslih, potem pa sta pod pritiskom groženj upnikov 1. marca 1980 javnost seznanila s prevaro. Sledile so aretacije in disciplinske kazni številnim igralcem in klubom, med drugim sta bila vpletena tudi Milan in Lazio. Kriza, ki je sledila po škandalu je prisilila Italijansko nogometno zvezo (FIGC) k odprtju vrat tujim igralcem v italijanske klube, kar je odprlo prosto pot finančnim investicijam v klube. Sredi osemdesetih so prihajali prvi vidnejši transferji kot je prestop Maradone v Napoli, še bolj pa investicija Berlusconija v Gullita in Van Bastena. Drugi škandal Totonero leta 1986 je spet premešal razmere moči v Serie A, vendar tokrat v manjšem obsegu, saj so bili vpleteni le nižjeuvrščeni klubi. Vseeno je Totonero ‘86 opozoril, da ima Italija problem pri dogovarjanju tekem in finančnih malverzacijah. Sledili so ukrepi, ki so strožje kaznovali dogovarjanje tekem.

El Diego s soigralci Napolija Foto: guardian.co.uk

Vendar preden se je Italija v celoti posvetila svojemu problemu, je prišlo leto 1990. Leto, ko je Italija gostila Svetovno prvenstvo v nogometu. V praksi je to pomenilo investicije v infrastrukturo. Številni stadioni (tudi nekaj tistih, na katerih se SP ni igral) so dobili finančne injekcije za prenove in postali sodobni. Evforija SP pa je zajela celoten polotok in je trajala tudi po koncu. Italija je spet postala nogometna država. Kljub razočaranju, ko je reprezentanca osvojila »le« tretje mesto, so novi stadioni vabili gledalce tudi na klubska srečanja. Nogomet je čedalje bolj postajal krava, ki daje polnomastno mleko in je k investiranju privabila številne magnatorje. Poslovneži so v nogometu videli priložnosti za zaslužek, pa tudi, v nekaterih primerih, dobro pokritje za sumljive finančne manevre in utajevanje kakega davčiča. Finančni škandali osemdesetih so bili že pozabljeni. Ukrepi so tako ostali nedorečeni, sistem nadzora pomanjkljiv, korupcija pa visoka. Vse skupaj v devetdesetih ni motilo nikogar, saj so se klubi krepili z najboljšimi igralci ter tudi dosegali zavidljive rezultate. V celotnem desetletju se le dvakrat v finale Lige prvakov ni uvrstil kateri izmed italijanskih klubov (1991 in ob triumfu Manchester uniteda 1999).

Klubi so se bogatili in investicije iz leta v leto povečevale. Popularnost nogometa je prinašala prihodke iz vseh strani: televizijski prenosi, rekviziti, vstopnice … Začetek novega tisočletja je bilo obdobje, ko se je Calciomercato pisal z velikim C. Večina talentiranih igralcev je, brž ko je opozorila nase, tako ali drugače pristala na polotoku, medtem ko so iz Italije talenti bolj redko odhajali. Bil je to čas, ko so se pisali rekordi v finančnih vrednostih prestopov. Leta 1999 je rekord vseh časov podrl prestop Cristiana Vierija od Lazia k Interju (danes 6. najvišji prestop) samo zato, da bi se leto kasneje na vrh zavihtel danes tretji najvrednejši prestop Hernana Crespa od Parme k Laziu. Španski gigant Real Madrid je tudi zagrabila rekorderska evforija in je še isto leto s prestopom Luisa Figa iz Barcelone porušil rekord Lazia. Leto dni kasneje pa je Real postavil še danes stoječi rekord, kar zadeva transferje z nakupom Zidanea iz Juventusa. To leto pa je padel tudi dotedanji angleški rekordni transfer, ki pa je po vrednosti predstavljal »le« dve tretjini Zidanovega. To je bil Manchesterjev nakup Ria Ferdinanda iz Leedsa. V nasprotju s pričakovanji pa Anglija ni posegala po rekordnih transferjih. Ta poteza se je kasneje izkazala za smotrno. Že tedaj so namreč strokovnjaki, novinarji in kolumnisti v Italiji opozarjali, da se trend nepremišljenega obračanja milijonov ne bo končal brez posledic. A to je ostalo v senci pompoznih naslovov o glomaznih prestopnih odškodninah. Italijanski klubi so vlagali, a tudi zahtevali. Televizijske hiše so postopoma ugotavljale, da jih odkup pravic za Serie A stane več kot jim prinese prihodka, gledalci pa so čedalje bolj besneli nad dragimi vstopnicami. Zdelo se je, da bo krava kaj kmalu pomolzena do poslednje kapljice, če ne bo balon, napolnjen z njenim še vedno polnomastnim mlekom, prej počil. Zgodilo se je oboje.

Hernan Crespo. Najdražji italijanski in tretji najdražji nakup vseh časov Foto: guardian.co.uk

Trd pristanek
Če so madridskemu Realu investicije še prinašale rezultate na evropski klubski sceni, pa na drugi strani italijanski klubi v prvih letih novega tisočletja z rezultati niso upravičili dragih, pompoznih transferjev. Navijači so izgubljali potrpljenje in pojavljalo se je vse več protestov, ki so včasih mejili tudi na nevarnosti večjih izgredov. Očitki za slabe rezultate so v prvi vrsti leteli na igralce s transparenti »Mercenari« (plačanci), pa tudi na FIGC, češ da nepošteno sojenje preferira določene klube (konkretno Milan in Juventus). Povprečno število gledalcev je znatno upadlo in klubi so postopoma zahajali v rdeče številke. Toda še preden je napetost narasla, se je zgodilo nekaj drugega. Italijanska davčna služba je vzela pod drobnogled podjetja lastnikov italijanskih klubov Lazia, Parme in Fiorentine in ugotovila vrsto davčnih utaj. Še pred letom dni so klubi, ki so krojili vrh Serie A pričeli z reševanjem potapljajoče barke. Prodaja vrhunskih igralcev za minimalne vsote in končno stečaji podjetij so privedle trojico na rob bankrota. Propad Parmalata je spravil Parmo na nivo podpovprečnega kluba. Agonija prvaka pokala UEFA leta 1999 se je končala z lanskoletnim padcem v Serie B. Rahlo bolje jo je odnesel Lazio. Še pred osmimi leti eden najbogatejših klubov je po propadu Cragnottievega podjetja Cirio in razprodaji igralcev živel v nekajletni finančni negotovosti, preden ga je prevzel Claudio Lotito in z radikalno finančno politiko spravil v finančno stabilnost. Najslabše pa se je godilo Fiorentini, ki je po polomu Cecci Gorija pristala v zadnji italijanski ligi. Serie A je tako čez noč izgubila tri kakovostne klube, kar je pomenilo na eni strani okrepitev velike trojice Inter, Milan in Juventus, vendar je razkorak v kakovosti med njimi in preostalimi klubi postal ogromen. Kljub drugemu opozorilu, da je finančno plat Serie A potrebno bolje nadzorovati, pa se FIGC ni učinkovito ukvarjala z nadzorom.

Sočasno je evforija rekordnih transferjev prešla tudi v Anglijo. Angleži se sicer na začetku tega tisočletja z izjemo prestopa Ria Ferdinanda niso znašli na lestvicah najvišjih transferjev. Strpno grajenje prihodnosti na ruševinah tragedij osemdesetih pa je rojevalo tudi čedalje višjo nestrpnost. Anlgeški klubi še vedno niso posegali po vrhu evropskih pokalov. Nezadovoljstvo je ublažilo slavje Manchester Uniteda v Ligi prvakov leta 1999, vendar v prihodnjih letih spet ni bilo odmevnejšega rezultata. Še leta 2004 so tako angleški mediji izražali skepso do situacije v angleškem klubskem nogometu, ki je kazal kakovostno igro v domačem prvenstvu, vendar ni rezultiral v evropskih tekmovanjih. Ad hoc investicije v klub pa so na otoku tragično zavedle Leeds. Klub, ki je leta 2001 nepričakovano dosegel polfinale Lige prvakov, se je ob prestopnem roku obogatil še s prodajo že omenjenega Ferdinanda. Vendar je Leeds izhodišče za gradnjo svetle prihodnosti sprevrgel v finančni brodolom. Visoke plače igralcem, slabi nakupi in porazno finančno vodenje je klub pripeljalo globoko v rdeče številke, iz katerih je splaval šele leta 2005, vendar takrat že član druge lige. V FA je ponovno zazvonil alarm. Izkušnje iz osemdesetih pa so pokazale prvo razliko med Anglijo in Italijo. Medtem ko so Italijani finančne polome odpravljali s kompromisi, ki niso dajali rezultatov in je Serie A po kakovosti drsela navzdol, so Anglijo osemdeseta izučila, da je potrebno ob prvem znaku nevarnosti ukrepati, preden se zgodi katastrofa. Direktor financ v FA Javed Khan (v prostem času fan Arsenala) je naredil neverjetno pametno potezo in uvedel strog računalniški nadzor nad finančnim stanjem kluba z vnaprej predvidenimi strogimi sankcijami za neupoštevanje pravil, ki (in tu je ključna razlika z Italijo) veljajo za vse enako. Rezultatov v evropskih pokalih pa še vedno ni bilo od nikoder, dokler se nekega dne leta 2003 ni na otok izkrcal postaven možakar z aktovko v roki, potrkal na vrata FA, pozdravil in se predstavil kot Abramovič. Roman Abramovič

Roman Abramovič Foto: thesun.co.uk

Sveta vladar
Finančen kolaps trojice italijanskih klubov je povečal kakovostne razlike med vodilnimi in preostalimi. Inter, Milan in Juventus so za manjši denar pokupili kvalitetne igralce (preostali so se preselili v tujino), razlike v kakovosti pa so se pokazale tudi pri obisku. Temperamentni Italijani polnijo stadione ob rezultatih, vendar prav tako bojkotirajo srečanja, ko rezultatov ni. Medtem ko je v angleški Premier League obisk razmeroma konstanten, se je v Serie A izkazal za čedalje bolj negotovega. Zaradi kakovostnih razlik med klubi so tudi tekme postajale čedalje manj zanimive za kupce televizijskih pravic. Prav televizijske pravice so bile v zadnjih letih jabolko spora v Italiji. Medtem ko je v Angliji sistem prodaje pravic vezan na kolektivni paket za celotno Premier league, od prodaje katerega je vsakemu klubu zagotovljena premija v višini 22,8 milijona funtov, preostanek pa se deli glede na uvrstitev, je v Italiji prodaja pravic prepuščena vsakemu klubu posebej. V praksi je to privedlo do bogatenja visokouvrščenih klubov, saj je konec koncev Silvio Berlusconi, mecen Milana, v prostem času tudi medijski mogotec. Bogati klubi se tako v Italiji bogato zmastijo ob finančni pojedini telvizijskih prenosov, medtem ko se manjši klubi tepejo za ostanke in drobtinice. Predstavniki določenih klubov so grozili s stavkami, vendar so na koncu pristali na sodiščih zaradi obrekovanja. Klavrno upravljanje najmočnejše lige v devetdesetih pa se je nadaljevalo s širitvijo iz 18 na 20 ekip (po mnenju kritikov širitve je to bil le izgovor zato, da se Fiorentini omogoči povratek v Serie A), kar je pomenilo še več tekem med Davidi in Golijati, ki niso pritegnile niti gledalcev niti sponzorjev, še manj pa kupce televizijskih pravic. Serie A pa je čakala še ena katastrofa.

Leta 2006 je Italijo po prstih udarilo neupoštevanje afer iz osemdestih. Po dvajsetih letih se je zgodila še ena velika afera, znana kot Calciopoli. Preiskave na FIGC in v upravah klubov ter prisluškovanje telefonskim pogovorom so na svetlobo javnosti ponesle vso črvivost znotraj jabolka italijanskega nogometa. Nameščanja sodnikov, podkupovanja in prirejanja izzidov so v javnosti počila in ni se jih moglo na hitro utišati. Sankcije so bile visoke. Padale so glave v vrhu FIGC ter tudi v upravah klubov. Po prvotnih vrtoglavih sankcijah, ki bi v Serie B poslale Juventus, Lazio in Fiorentino, so na koncu po pritožbah omilili, saj bi ob izpadu teh klubov in kazni Milana bila Serie A povsem nezanimiva za prenose in tudi za sponzorje. Na koncu je v nižjo ligo odšel le Juventus, medtem ko so preostali udeleženci prejeli odvzem točk v prejšnji in naslednji sezoni. V praksi je to pomenilo popolno prevlado Interja in Rome.

Calciopoli je dodobra pretresel italijansko nogometno sceno Foto: rosanerogirls.it

Še isto seznono pa so se zgodili še izgredi v Catanii, ko je umrl policist Filipo Raciti. Izgredi so privedli do pritiskov na Italijo s strani UEFA (ta je že imela slabe izkušnje z varnostjo na italijanskih stadionih na nogometni tekmi polfinala Lige prvakov med Interjem in Milanom). Stadioni, ki so leta 1990 gostili Svetovno prvenstvo in bili v ponos polotoku, so po 15 letih postali dotrajani. FIGC je sprožila prenagljen ukrep in prepovedala obiske na stadionih, ki ne izpolnjujejo predpisanih varnostnih zahtev. Kazen je seveda najbolj prizadela manjše klube, ki so čez noč ostali brez enega vira prihodkov. Zakaj konkretno bi zaradi razgrajanja Sicilijancev moral trpeti denimo Udinese ve le tisti, ki se je za ta ukrep odločil. Vendar je po drugi strani tudi v Italiji zvonil alarm huliganstva, s katerim se je bilo potrebno spopasti, preden se zgodi katastrofa. Vrata stadionov pa so se vseeno odprla po nekaj mesecih

Izgredi v Catanii v katerih je umrl policist Foto: mariodesantis.blog.deejay.it

Angleški nogomet je na drugi strani bil v popolnem razcvetu. Abramovič je kupil Chelsea in z investicijami v igralce in trenerja Josea Mourinha ustvaril novega giganta, ki je krojil evropski vrh. Poleg tega pa je leta 2005 Liverpoolu uspelo proti pričakovanjem osvojiti Ligo prvakov. Klub z bogato tradicijo je bil ponovno na poti stare slave, vendar namesto zaletavih investicij v predrage igralce so pri Redsih strpno in modro gradili na uspehu in v treh letih ustvarili še enega giganta evropskega nogometa, ki skupaj s Chelseajem, Manchester unitedom in Arsenalom kroji vrh Premier League, v zadnjih dveh letih pa tudi Lige prvakov. Konkurenčnost znotraj Premier League je privedla do čedalje večjega povpraševanja po pravicah, kar je privedlo do popularizacije in s tem tudi do bogatenja angleških klubov. Ti v zadnjem času postajajo čedalje bolj privlačni za tuje investitorje. Tudi če nas zavede romantika vzpona angleškega nogometa, ne moremo mimo dejstva, da so tuje investicije v veliki meri pripomogle k dvigu kakovosti angleške Premier League, kamor sedaj zahajajo največje nogometne zvezde. Odločitev tujih investitorjev je kakopak logična. Na eni strani imajo urejen, pregleden in transparenten finančnoupravni sistem, ki je za vse enak, ter relativno konstanten obisk. Na drugi strani pa jih čaka negotovost z obiskom, borba za drobtinice medijskega kapitala, ob vsem tem pa je potrebno še upati, da se ne zgodi kak dogodek, ki bi privedel do nenadnih omejitev in kazni, kakor se vodstvu pač sprdne.

Pogled naprej
Anglija je odnesla svojo lekcijo iz osemdesetih in z načrtno in sistematično sanacijo na ruševinah katastrofe uspešno zgradila svetlo sedanjost klubskega nogometa. Se nam torej obeta desetletje Anglije na račun krize Italije? Že mogoče, vendar tudi italijansko vodstvo ne stoji križem rok in se uči iz trdih lekcij. FIGC je tako že napovedala v bližnji prihodnosti zmanjšanje števila prvoligašev na 18 in prodajo televizijskih pravic v kompletu po zgledu Anglije. Predvsem slednja novica bo razveselila nižjeuvrščene klube, ki si bodo lahko obetali večji kos finančne pogače. To bo seveda šlo na manjšo škodo današnjih vodilnih klubov. Milan tako z investicijami v Beckhama in Ronaldinha že kaže ambicije po prihodku iz prodaje dresov (ta je trenutno najvišji prav v Angliji). Na drugi strani pa se kljub smotrnemu vodstvu FA odpirata vprašanji, ali ima Premier league zagotovljene vse vzvode, da se ne ponovi finančna katastrofa Italije in Leedsa, ter, ali ima varovalko, ki bi reševala posledice nenadnega odhoda investitorjev. Velike investicije Tottenhama in Manchester Cityja letos ne dajejo rezultatov in nemara se utegne ponoviti zgodba Fiorentine, Parme in Lazia. Nadalje pa je tu še napovedana uvedba sistema 6 + 5 Seppa Blatterja (po tem sistemu bi vsak klub moral začeti srečanje s šestimi domačimi igralci), ki utegne pretresti obe ligi. Končno pa je tu seveda še možnost, da se bosta obe ligi znašli naenkrat na vrhu evropskega klubskega nogometa. Če gre soditi po zadnjih dveh desetletjih, se nam obeta še več divjih nogometnih vrtincev.

Luka Lukič