Danes končno prvič uspel na internet. V Amsed (Organizacija za podporo darfurskih otrok ) so čudno crknile povezave čim sem prispel prejšni torek ponoči. V eni od treh internet caffes v mestu, kamor so me vodili, je gmail vztrajno zavračal moj pasword, čeprav mi je Jan od doma po sat sms sporočal, da deluje kot običajno. Ker je 45 stopinj in je moja kri še vsa gosta zaradi strupov doma, sem sprejel, da je najbrž nekaj narobe z menoj, in se vdal čakanju. Potem je bil petek in gospodov dan. In nato se je začelo praznovati Dan žena. Dan žena so začeli praznovati z najbolj fantastičnimi paradami in manifestacijami, ki jim še nikjer na svetu nisem bil priča, že v soboto 7.marca. Danes v ponedeljek pa je spet praznik - Mohamedov rojstni dan in spet nič in nihče ne miga.

Brez dovoljenja za potovanje na vzhod in mejo z Sudanom koder me v begunskem taborišču Bahai čakajo Jammous in prostovoljci iz Jebel Mare in frontne linije v Muhajeriji, ki naj bi jih streniral to kar sta me naučila Maja Weiss in Peter Braatz pri produkciji dokumentarcev in jim zaupal opremo, ki smo jo kupili v Sloveniji s sredstvi, ki ste jih zbrali na dobrodelnem koncertu za Darfur 4.novembra lani, ne morem mimo čadskih kontrolnih mest na koncu N Djamene. Kaj šele skozi nastavljene ovire v vsaki vasi koder čadska gendermarija, vojska in vse sorte milice pobirajo svoj davek tudi če imaš vse zahtevane papirje.

Dovoljenje lahko izda le Ministrstvo za notranje zadeve. Čadski birokrati, ki kontrolirajo darfurske begunce in služijo od vojne ne puste naprej nikogar, ki namerava iti gledati vojno in poročati, brez da bi ga kolikor se le pusti izkoristili in pomolzli. Pred tremi leti so me matrali v tem najbolj zanemarjenem in obupanem mestu na planetu tri tedne - predno sem enostavno pobegnil s tovornjakom z v Darfur vračajočimi se begunci. Suleiman, ki vse to pozna, me je zato čakal v N Djameni vse do tedna nazaj, ko ga je pričakovano maščevanje sudanskega predsednika - zdaj tudi s strani Haškega sodišča obtoženega štirih največjih zločinov proti človeštvu, pognalo k žrtvam na mejo. Zamudil sem vsaj en mesec, ker mi doma trgovci z računalniki, sat telefoni in video kamerami niso prej odobrili popustov, s katerimi sem poskušal čim bolj gospodarno obrniti zbrana sredstva. In tako zdaj, kot prej doma, norim in zmerjam ne samo gospodarje vojn v Afriki, ampak tudi vse te proklete prisklednike vmes. Suleiman Abdalah iz Amsed, ki naj bi po dogovoru s Jammousom poskrbel, da čim prej in čim ceneje prispel na mejo, me je brez vsakega sramu vprašal, če bo en od petih telekomunikacijskih sistemov, ki sem jih prinesel - ostal z njim v N Djameni. In ker sem tako, kot vedno, ostro povedal, da bi on najbolje moral vedeti, da je darilo iz Slovenije nedotakljivo in sveto in bo šlo k najbolj ogroženim, ne pa njim, ki jih financirajo Angelina Joly, Gorge Clooney (ki by the way ravno strela na eni od arabskih satelitskih postaj na tv), da se lahko preseravajo s temi svojimi vampi in terenskimi toyotami, se je začelo podobno izsiljevanje, kot sem ga izkusil februarja 2006.

Večina tujcev, ki poznajo razmere v Čadu molči, ker se očitno ne da kaj dosti zoperstavljati vsesplošnemu trendu. Čad živi od nafte, od katere navadni ljudje nimajo nič … in tuje pomoči in tujih NGOs, ki držijo v rokah vse niti. Skupaj seveda s francosko tujsko legijo. Infrastruktura je v zadnjih treh letih še bolj propadla. Vam, ki niste videli, si verjetno ne morete niti predstavljati, kako zgledajo glavne ulice in državne ustanove po 21 letih hunte, ki je prišla na oblast iz Darfurja z državnim udarom. Po svoje razumem francosko organizacijo Zoe Ark, da so otroke enostavno skušali ukrasti iz države, v kateri - razen zavlačevanja nujnih sprememb, brez katerih domačini ne morejo upati na kaj več kot čakanje nagrade po smrti - čisto, ampak res čisto nič - ne funkcionira.

Danes zjutraj sem, tik preden sem eksplodiral, šel teči. Tekel sem po glavni ulici z francoskimi odsesovalniki kot so mobitel, coca colo in cigaretami gor in dol, dokler se nisem izčrpal. Nato sem v parku pred vhodom v predsedniško palačo naredil nekaj vaj. In so prišli pome. In sem imel probleme dopovedati zakaj tekam sem in tja. A potem so me spustili. In ko sem vse povedal odgovornim v Amsed, so začeli globje dihati. Upam, da je grožnja, da bom vsak dan telovadil pred oknom Idrisa Debbya, zalegla. Če ne bom prosil Mijo naj zagrozi iz Hollywooda. V Amsed sva se zgrešila za par dni. Na sliki jo vidite v isti pisarni. Prinesla je denar in po moje jo bo zanimalo kaj se dogaja z njim …

Lp. Tomo

Opomba uredništva: Tekst je bil poslan 9. marca 2009.