Cene surovin so v preteklem letu večinoma utrpele velike padce. Splošno mnenje je, da je temeljni vzrok teh padcev finančna kriza, ki je z zamikom vplivala na realni sektor in s tem na povpraševanje po surovinah. Vendar se vsi trendi gibljejo v ciklih, tako dolgoročnih kot kratkoročnih. Za cene surovin še vedno velja, da so v dolgoročnem bikovskem trendu, ki so ga pričele med leti 1999 in 2002. Kratkoročno gledano pa smo v padajočem ciklu ali t.i. nihaju navzdol. Ker sem zapisal, da se vsi trendi gibljejo v ciklih, pričakujem pri cenah surovin v naslednjem obdobju nov kratkoročni cikel rasti. Zakaj? Za odgovor si podrobno poglejmo, kaj se dogaja na področju povpraševanja in ponudbe.

Indeks CRB meri cene surovin na svetovnih trgih. Vir: Reuters/Jefferies

Destrukcija povpraševanja

V zadnjem letu smo bili priča velikemu zmanjšanju povpraševanja po surovinah. Glavno vlogo lahko pripišemo krčenju gradbenih projektov tako v razvitih kot razvijajočih se državah. Močan vpliv so imeli tudi ostali sektorji, saj je večina proizvodnih podjetij zmanjšala obseg proizvodnje ali jo celo v celoti ukinila. Tudi v Sloveniji lahko vsak dan v časopisih in na televiziji zasledimo novice o ukrepih, ki manjšajo obseg proizvodnje v podjetjih kot so Gorenje, Revoz, Prevent, itd. Glavni vzrok zakaj se je to zgodilo je finančna kriza, ki je otežila dostop do kreditov, tako podjetjem kot fizičnim osebam – potrošnikom. Tako imajo oboji sedaj na voljo manj denarja, saj ne morejo svojih potreb zadovoljevati s prihodnjimi prihodki (preko kreditov), ampak zgolj s tekočimi prihodki. Mnogi izmed njih so utrpeli tudi zmanjšanje premoženja zaradi padcev na delniških trgih in se, zaradi negotovih razmer, odločili povečati varčevanje. Vsi trije učinki tako vplivajo na zmanjšanje mase denarja, ki povprašuje po izdelkih in storitvah. Ker ti izdelki in storitve za svoj nastanek potrebujejo surovine, se je tako zmanjšalo tudi povpraševanja po surovinah. Učinek zmanjšanja povpraševanja je bil še toliko močnejši, ker so imela podjetja veliko zalog neprodanih izdelkov in tako niso več proizvajala novih. S tem niso povpraševala po novih surovinah, oziroma so tudi obstoječo proizvodnjo pokrile iz zalog surovin, ki je bila pripravljena na podlagi preteklih večjih obsegov proizvodnje. Ker so se potrošniki v večini že prilagodili novim razmeram, destrukcija povpraševanja počasi izgublja na momentu. Hkrati vlade po svetu uvajajo različne subvencije, ki bi ponovno oživile povpraševanje. Tako v prihodnje ne pričakujem večjih padcev z obstoječih nivojev povpraševanja.

Destrukcija ponudbe

Druga plat medalje je ponudba. Le-ta se pri surovinah z zamikom prilagaja povpraševanju, tako v primeru naraščanja povpraševanja kot njegovega upadanja. V letu 2007 in 2008 smo bili, ob povečanem povpraševanju, priča rasti cen surovin, kar je pripeljalo do tega, da so se odpirala vedno nova črpališča nafte in novi rudniki. Z rastjo cen so namreč postali rentabilni tudi mnogi rudniki z višjimi stroški izkopa in tudi mnogi alternativni načini pridobivanja surove nafte. Vse to je na trg pripeljalo dodatno ponudbo, da bi zadovoljili povpraševanje. Vendar, ker rudnikov ni moč čez noč zapreti, je ob upadu povpraševanja kar naenkrat bilo preveč ponudbe. Ta se je začela zmanjševati šele, ko so se podpisovale nove pogodbe za dostavo določene surovine, saj nova cena ni zagotavljala rentabilnosti prej omenjenih rudnikov in črpališč z visokimi mejnimi stroški. Kronološko gledano se je zapiranje teh obratov začelo pospešeno dogajati šele v začetku letošnjega leta. Tako prihaja sedaj tudi do destrukcije ponudbe in ne samo destrukcije povpraševanja. Dodaten pospešek zapiranju prej omenjenih obratov daje tudi način kako so bili financirani. Izgradnja večine izmed njih je bila namreč financirana z zadolževanjem in ne z izdajo novih delnic. Razlog je bil, da so bili krediti v preteklosti lahko dostopni in poceni. Z zadnjo finančno krizo pa so se kreditni pogoji zaostrili in mnogi izmed pridelovalcev surovin ne morejo odplačevati ali refinancirati dolga. To je pripeljalo do dodatnih zapiranj in krčenj števila obratujočih rudnikov in črpališč.

Kaj dobimo?

Če združimo oba učinka, bi lahko dobili odgovor kdaj bodo cene surovin začele ponovno rasti. To bi se lahko bo zgodilo v dveh scenarijih:
- ko bo destrukcije ponudbe dohitela destrukcijo povpraševanja in bo zaradi tega ponudba padla pod nivo povpraševanja,
- ko se bo povpraševanje ponovno pričelo krepiti zaradi normalizacije razmer v realnem sektorju oziroma takrat, ko bodo podjetja odprodala vse (zaradi prevelike proizvodnje v zadnjih
letih) nakopičene zaloge in ponovno zagnala proizvodnjo v sicer manjšem, a normalnem obsegu.

Lahko se zgodita celo oba scenarija in tako bi videli dokaj hiter obrat v cenah surovin, ki bi marsikaterega vlagatelja presenetil. Ker je na finančnih trgih izredno težko zadeti dno, bi bilo za tiste, ki (tako kot jaz) verjamejo v višje cene surovin v sedanjih razmerah smiselno postopno kupovanje ETF skladov, ki sledijo ceni določene surovine ali košarici več surovin. CRB indeks, ki je sestavljen iz košarice surovin, se namreč nahaja na nivojih iz leta 2002. Dvomim, da bo, ko se ponudba prilagodi tem cenam, povpraševanje po surovinah manjše kot leta 2002.

Kako vlagati v surovine? Na voljo je kar nekaj ETF skladov katerih cena je vezana direktno na določeno surovino, skupino surovin ali celo ETF sklad, ki sledi predhodno omenjeni CRB indeks. Seznam primerov najdete spodaj.

Miha Dvoržak
Avtor je analitik v trgovalni ekipi TradePort, Poteza d. d.