Gospodarska rast je veljala za maksimo in dogmo ekonomije. Vse se je obračalo, usmerjalo in načrtovalo le, da bi se maksimiliziral profit, da dobiček prinese še večji dobiček in da se rast le stopnjuje, veča in širi. A prav ta, tako samoumevna in neproblematična logika, se je izkazala kot usodna napaka samega sistema in na enkrat doživlja svoj dolgo napovedovan polom. Neoliberalizem, ki nas je stalno skušal prepričati v slepo vero, da prosti trg uravnava, ureja in uravnovesi vse, se je izkazal kot slaba šala, ki nas bo drago stala. Svobodni tržni sistem preprosto ne deluje, kar je bilo opaziti že iz dejstva, da je veliko svetovnega prebivalstva lačnega in iz tega razloga tudi umira, drugi, manjši del prebivalstva pa živi ne le v izobilju, ampak v preobilju, takšnem, da je prav to postalo glavni problem. Še več, svobodni trg je le nevarna iluzija v katero nas skušajo prepričati, da bi vanjo verjeli. Trg je še kako določen in nadvladan s strani korporacij in finančnih ter političnih elit; drug drugega podpirajo in ščitijo, da obstanejo na svojih mestih moči.

Naše čudenje, spraševanje in razmišljanje o usmeritvah in politikah EU smo začeli pred malo več kot letom dni z vsebino Lizbonske pogodbe. Začeli smo torej pri pravno-formalnem in političnem vprašanju. Sedaj, v času vsesplošne krize in iskanja magične ekonomske formule, ki bi nas iz nje izvlekla, sklepamo razmišljanje na drugi plati istega evro kovanca; ekonomski.

Kdo v Evro območju tiska denar in določa njegovo ceno?

Evropska centralna banka. »ECB deluje povsem neodvisno in tako niti nacionalne centralne banke niti kateri koli član njihovih organov odločanja ne sme sprejeti navodil bodisi evropskih bodisi nacionalnih organov oblasti. Institucije EU in vlade držav članic morajo spoštovati to načelo in ne smejo poskušati vplivati na Evropsko centralno banko ali na nacionalne centralne banke«. Ker pa so nekatere nacionalne centralne banke v privatni lasti (primer italijanske centralne banke), je posredno ECB v rokah privatnih interesov in ne v javno dobro državljank in državljanov. ECB ima uradno nalogo vzdrževanja stabilnosti cen na območju evra in sicer z nadzorovanjem denarne ponudbe in določanjem obrestnih mer. Ima namreč tudi izključno pravico nad izdajo bankovcev. Poleg tega pa še posvetovalno in zakonodajno vlogo, saj ima pravico do zakonodajne pobude, kar ni majhna stvar. ECB je svoja avtonomna in neodvisna oblast v »malem«, nad katero nima nihče kontrole, vpogleda ali možnosti posega. Svet ECB je najvišji organ odločanja, ki vključuje šest članov izvršilnega odbora in guvernerji centralnih bank območja evra. Sestanki sveta ECB niso dostopni javnosti, ampak so zaupnega značaja. Bančniki imajo pravzaprav neomajno moč in delujejo povsem neodvisno tudi povsem mimo ljudi.

Ker dolgovi rastejo, posledično rastejo tudi obresti in tistim, ki posedujejo denarno bogastvo priteka več denarja, delavci pa plačujejo obresti preko povišanih davkov. »Že leta 1986 je Svetovna banka ocenila, da so denarne transakcije na svetovni ravni od 15 do 20 krat večje, kot je to potrebno za financiranje svetovne trgovine. Danes pa se ocenjuje, da je samo še dva odstotka transakcij na svetovni ravni povezanih z resničnimi transakcijami, ki so upravičene s trgovino, vlaganjem za pridobitev dobrin in turizmom, preostalih 98% je popolnoma špekulativnih.«

Izvirni greh lahko iščemo v premajhnem nadzoru ameriške centralne banke in drugih regulatorjev finančnih trgov nad bančnim sektorjem, ki je v svojem pohlepu popolnoma znižal kriterije pri posojanju in držal premajhne rezerve, v tem, da je večina denarja v obtoku knjižnega, ker nastane v bilancah poslovnih bank. »Gospodarska rast ni več pomembna kot vir blaginje, ampak služi le še širjenju osnove piramide, kar je pogoj, da se ne zruši vase. Pomembna je, ker ustvarja zaveso, ki prikriva pretakanje bogastev z dna v vrh piramide.« Dolg je pravzaprav postal blago s katerim se trguje ali bolje – špekulira. Vse se dogaja na nivoju financ in računovodskih izkazov, ki so nemalokrat zgolj prevare. Tako proizveden dobiček pa se ne izteka v proizvodnjo, ampak v nadaljnje vlaganje v finance; to je papir na papir, ki pa se lahko v hipu spremeni v prazen nič.

Politične elite se mrzlično srečujejo na sestankih, ki pa razen skopih načelnih izjav ne obetajo nič novega. Od njih ne gre pričakovati, da bi resnično in resno reševali krizo za katero so soodgovorni; ne smemo pozabiti, da so podrejeni in v službi prav tistih, ki so krizo povzročili. Nacionalne države pravzaprav nimajo več instrumentov s katerimi bi lahko vplivale na monetarno politiko.

Vse prevečkrat pozabljamo, da so prav ekonomske pravice so človekove pravice; »Pravica do hrane, neoporečne vode, stanovanja, zdravstvenega in socialnega varstva, izobraževanja, dela in čistega okolja so temeljne ekonomske pravice slehernega posameznika in hkrati sodijo med univerzalne človekove pravice«. Ekonomska vojna je veliko hujša in daljnosežna kot klasična, posledice ekonomskih odločitev pripeljejo do katastrofalnih sprememb, da na milijone ljudi umira od lakote. Pravzaprav je klasična vojna le podaljšek ekonomske vojne, ki je stalno v teku in obtoku.

Še je čas in še so možnosti, da izstopimo iz tega peklenskega kroga. Lahko se zgradi ekonomijo na drugačnih temeljih. Ekonomijo, ki bo imela pred seboj predvsem pravično menjavo dobrin in bo temeljila na solidarnosti in sodelovanju. »Fuzija (ekonomskih) funkcij bo države prisilila, da svojo suverenost zlijejo v enotno evropsko državo.« To so bile besede Jean Monneta, ustanovitelja Evropskega gibanja, leta 1952.

Mi si želimo in upamo, da ne bi bilo prisil v odrekanju suverenosti, ampak bi povezovanje in združevanje temeljilo predvsem na medsebojnemu spoštovanju in priznavanju človekovih pravic.

Elena Pečarič

Viri:


Evropska centralna banka