Z legendo hrvaške glasbene scene Terezo Kesovijo smo se pogovarjali pred njenim koncertom v Ljubljani. Med drugim smo govorili o njeni spremembi v skoraj 50-letni karieri, Thompsonu in turbo folku ter slovenskih estradnikih, ki so ji pri srcu.

Pogovor s Terezo Kesovijo from Jaka Tomc on Vimeo.

Jaka Tomc

Prevod pogovora:

Veliko nastopate v Sloveniji. Kakšna je slovenska publika v primerjavi s hrvaško ali francosko?

Ne bi hotela razlikovati ene in druge publike. Pogosto žanjem večje uspehe zunaj. Kar se mene tiče je v Sloveniji nekaj posebnega. Ta publika ni evforična, kot recimo pri Severini .. pri meni je publika mirna, posluša in svoje občutke pokaže. Zelo pogosto ljudje pridejo po koncertu in rečejo: “Cel čas sem jokal.” To je prečudovita atmosfera, toplina, ki se širi med nami. Francija je druga zgodba, tam sem živela več kot 20 let, pela sem v francoščini. Moj koncert v Cankarjevem domu bo nekakšna repriza koncerta v Olimpyi in bom pela tudi v francoščini.

Odnosi med Slovenijo in Hrvaško niso najboljši. Ali to vpliva na obiskanost koncertov, na glasbo?

Ne. Narod je vedno dober in se imajo radi. Politiki morajo odigrati bes, meni je recimo smešno, da sem bila v Kranju na koncertu in po koncertu je prišel k meni kranjski župan in dejal, da se nek gospod hoče slikati z menoj. Kasneje se je izkazalo, da je bil to Zmago Jelinčič. Ljudje imajo pravico do svojega mnenja, če živimo v pravi demokraciji. Narod pa nikoli ni bil problem. Vse vojne od začetka sveta so začeli vladarji, ne narod. Vedno rada rečem, da je Slovenija moja dežela in to resnično čutim.

Že dolgo ste na sceni. Če bi se primerjali takrat in danes, kako ste se spremenili?

Zagotovo gre za veliko izkušnjo, življenjsko in umetniško. Dlje kot človek živi, več se lahko nauči. V svojih občutkih sem bila vedno iskrena, a danes lahko dam mnogo več, ravno zaradi izkušenj, ki sem jih zbrala v življenju. Prišlo je do vojne, do izgube, do mojega zdravstvenega problema in človek začne drugače gledati na vse skupaj. Če bi obstajala čarobna vila in bi me vprašala, v kateri čas se želim vrniti, bi se vrnila v petdeseta leta. Takrat je ženska popolnoma zrela, odgovorna je do družine, družbe, poklicu. Mislim, da je to popolnoma plodno življenjsko obdobje vsakega človeka. Na žalost časa ne moremo vrniti. Pravzaprav ni dobro, ko se človek začne zavedati minjljivosti. zato pogosto rečem mladim, naj izkoristijo življenje in naj ga ne uničujejo z drogo in alkoholom. To je grozno.

Na Hrvaškem in v Sloveniji so popularne skupine, ki igrajo na prvinske občutke. Zakaj?

Mislim, da gre za svojevrsten upor. Ko bi ljudje prenehali govoriti, da se to ne sme, bi bilo tega po mojem mnenju manj. Tako kot sta Adam in Eva poskusila jabolko, ki je bilo prepovedano. Gre tudi za nasprotovanje vojnim letom. Ljudje, ki mahajo z zastavami in simboli ponavadi sploh ne vedo, kaj pomenijo. Neumnosti. Thompsona jaz ne bi vzela kot nekoga, ki poje nacionalistične pesmi. Razlikovati je treba med nacionalizmom in domoljubjem. To je fant, ki je bil na fronti, ki se je boril, ki je videl prijatelje umirati. Gledati je treba tudi s tega vidika. Turbofolk je nekaj drugega. Vse kar je turbo, mi je neumno in ne vodi nikamor. Nikakršna evforija ni dobra, ne radosti, ne žalosti. Ne morete prepovedati Ceci … ona je intrigantna, bila je žena vojnega zločinca, vendar dobro izgleda in je efektivna. Vsak naj izbere, kar mu je všeč, a naj ne bo agresiven.

Koga najbolj cenite od slovenskih glasbenikov?

Veliko jih ne poznam. Zelo dobro poznam, in mi je žal, da je nehala peti, Simono Weiss. Zelo mi je všeč Nuša Derenda in Helena Blagne. Zelo mi je simpatičen tudi mali Jan … Plestenjak. Bolj ga imam rada skozi njegovo mamo, ki je krasna slikarja in je napravila portret mojega sina in moj portret. Nekoč si želim biti na njegovem koncertu in tudi njegovo delo mi je všeč.

Kako preživeti na sceni skoraj pet desetletij?

Tako da si iskren, da daješ ljubezen in vse od sebe. Ko prideš na sceno, da si v službi publike. To zna publika ceniti. Moraš biti profesionalec.