… že za vse. Mineva leto dni, odkar je Slovenija ratificirala Konvencijo OZN o pravicah invalidov. Brez težav lahko ugotovimo, da se na zakonodajni ravni ni zgodilo nič novega, nič za kar bi dejansko lahko rekli, implementacija konvencije. V koalicijsko pogodbo se je sicer vključilo predvideno sprejetje Zakona o osebni asistenci in Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve (MDDSZ) ga je vključilo v svoj plan dela, a kot se kaže in se zdi, bo izgovor krize sprejetje zakona prestavil v nedoločeno prihodnost. Maja lani smo v YHD trem predsednikom, Vlade, DZ in RS, izročili naš predlog Zakona o osebni asistenci, ki je nastal po vzoru švedskega modela in za katerega smo prepričani, da obstaja dovolj razpoložljivih sredstev za njegovo takojšnje uresničevanje. Očitno se je ta predlog pospravil v predal in na MDDSZ začenjajo zopet vse znova. Prav te dni smo bili povabljeni, da predlagamo svojega predstavnika v delovno skupino. Glede na to, da je priprava zakona v rokah Direktorata za invalide, je naša bojazen, da se bo zakon oddaljil od koncepta neodvisnega življenja in mednarodne definicije osebne asistence ter se spremenil v nekakšno nego in pomoč invalidom. Tega ne bomo dopustili.

Zakaj smo tako nezaupljivi? Ker je Direktorat oz. njegov direktor g. Cveto Uršič sodeloval pri prevodu Konvencije OZN in osebna asistenca (personal assistance) je postala kar osebna pomoč; torej prevod konvencije se je prirejal glede na potrebe posameznih interesnih skupin. Zakon o izenačevanju možnosti, ki bi moral biti nekakšen antidiskriminacijski zakon, postaja »kr neki«, brez koncepta in prave vsebine; trenuten osnutek je skupek starih in novih privilegijev za invalidske organizacije. In višek vsega je, da je prav g. Cveto Uršič postal član odbora za implementacijo konvencije. Prav on, ki je leto poprej iz Nacionalnega akcijskega programa za invalide izločil poglavje o antidiskriminaciji in poglavje o enakopravnosti hendikepiranih žensk. Dve temi, ki v Konvenciji OZN zasedata osrednje mesto. MDDSZ ne razpolaga z osnovnimi podatki, ki bi jim omogočili podati oceno potrebah uporabnikov, predvsem tistih, ki bi potrebovali osebno asistenco. Do sedaj ni bilo interesa, da bi se dejansko prišlo do takšnih ocen, ker je bolje streljati velike številke in s tem dajati vtis, da je zadeva ekonomsko neuresničljiva in prezahtevna. Tako je »Nekdo« taktično lansiral številko 145 milijonov evrov kot naj bi stala osebna asistenca na letni ravni. Namen je jasen; le kaj bi invalidski funkcionarji brez svojih ubogih invalidnih invalidov.

Hendikepirani posamezniki in posameznice si ne smemo dovoliti, da postane kriza izgovor za opustitev politike izenačevanja možnosti. Močneje in glasneje moramo zahtevati, da se razvijajo storitve v skupnosti, ki bodo zagotovile možnost izbire, enakopravnost in človekove pravice. Prisiliti moramo oblikovalce politik, da prenehajo s strategijo tarnanja in odlašanja o pravem trenutku za sprejemanje ustrezne zakonodaje, ki bi udejanjila osnovne državljanske pravic kot so; svoboda gibanja, avtonomnost in neodvisnost, samodeterminacija. Seveda vse povedano velja enako tudi za druge skupine prebivalstva, ki se jih poimenuje in stigmatizira kot ranljive ali marginalne. A take »so« prav zaradi neustreznih in diskriminatornih strukturnih pogojev v katere jih družbena razmerja vedno znova postavljajo.

Vprašanje, ki si ga vedno znova zastavljamo in ga namerno izpostavljamo je: »Ali se dejansko želi razmerja neenakosti spremeniti, ali pa so prav te neenakosti temelj za ohranjanje družbene moči?« Torej, gre le za navidezno igro spreminjanja in reševanja šibkih in ranljivih, a poprej je vedno in najprej potrebno rešiti bankirje in špekulante, ki so krizo povzročili.

Socialno varstvo je pravzaprav podhranjeno tudi v obdobjih gospodarske rasti, saj se to področje pogosto obravnava kot breme, kot neproduktivno in nekakšen nebodigatreba, ki obremenjuje državni proračun in gospodarstvo. Čeprav bi logika morala biti prav nasprotna. Dobro in kvalitetno socialno varstvo, predvsem pa z dolgoročno politiko in vizijo zagotavlja tudi ekonomsko stabilnost vsake države. Prav v trenutkih krize je to dejstvo še bolj vidno, občutno in pomembno. Če so temelji socialnega varstva močni, blažijo ali celo nevtralizirajo krizna obdobja. Ne pozabimo, da socialnega varstva ne potrebujejo le šibke ali ogrožene marginalne skupine, ampak vsi državljani prej ali slej oz. občasno. A na to ekonomisti, politiki in gospodarstveniki pozabljajo, vse dokler so »preskrbljeni«, z močjo in zdravi.

Na to pomembno vlogo socialnega varstva in dejstvo zapisano v ustavi RS o socialni državi se kar spregleda in pozablja, ko so ekonomski kazalci rasti pozitivni. Seveda pa se trend prej ali slej vedno in nujno obrne; takrat zavlada panika, strah, negotovost in ustrahovanje. Začnejo se sprejemati hitri in pogosto nepremišljeni ukrepi, ki pa svojega učinka ne morejo doseči, prav zato pa so kratkovidni in skušajo le hitro pogasiti ogenj, zakrpati luknje. Ko je očitno, da je že vse prepozno, da se ruši sam sistem, ki ga ne gre popravljati, ampak zgraditi znova in na drugačnih temeljih.

Že sama narava socialnega varstva oz. socialne politike je taka, da učinki posameznih ukrepov niso vidni in merljivi kratkoročno, ampak so zaradi kompleksnosti različnih drugih vplivov vidni šele na dolgi rok. Zato je še toliko bolj pomembno, da je politika tega področja načrtovana in usklajena dolgoročno ter da nosi jasno vizijo o želenih učinkih, ki naj bi se jih doseglo in zasledovalo.

Elena Pečarič