Zadnje čase sem razočaran nad slovensko politiko. Strašno razočaran. Pa ne samo zaradi Hrvaške in nesposobnosti, da bi rešili problem, ki je očitno rešljiv, a več kot očitno ni interesa z nobene strani, saj tako ustreza politični “eliti”, ki je takrat na oblasti. Levi, desni, vseeno je. Vsi so isti, le da so levi malo lepše oblečeni in da se ne obnašajo tako prostaško, je dejal nekdo pred volitvami. A politikov nimamo, da se bodo kazali okoli vsi poštirkani in se smehljali fotografskim objektivom. Od njih pričakujemo, da bodo kaj naredili. Za ljudi, tako kot obljubljajo pred vsakimi volitvami. A na koncu imamo ljudje od njih vedno samo sive lase.

Osebno me je najbolj razočaral naš predsednik vlade. Če komu ni bilo jasno pred volitvami (sam sem vedel kako bo, ko je obelodanil svojo ambicijo po mandatarskem položaju), mu zdaj že mora biti, da Pahor enostavno ni dorasel vlogi premierja. Izgubljen je in namesto da bi se zanesel na zveste sodelavce, prijatelje in strokovni štab, se kot pravi paranoik zanaša samo nase in na svoje telesne stražarje. Zakaj mora hoditi po centru Ljubljane s petimi silaki ali pa se voziti na sestanek k mariborskemu županu s posebnim vozilom in v polni pripravljenosti varnostnih služb, mi ne bo nikoli jasno. Zakaj nima tiskovnega predstavnika, ampak vodi novinarske konference sam, da se mu še novinarji provincialnih časopisov posmehujejo, tudi ne. Zakaj ne pusti svojim ministrom do besede, ampak želi vso pozornost prevzeti sam, a na koncu ne pove popolnoma nič, razen nekih praznih nebuloz, ki jih vedno trikrat ponovi in na koncu še povzame … za telebane.

Reševanje finančne krize meji na burlesko. Pompozno razglašanje krčenja plač poslancev in visokih uradnikov me sili na bruhanje. Končni izplen? Nekaj več kot 2 milijona evrov. Ne 2 milijardi, o ne … prav ste slišali - 2 milijona. Torej gasimo požar s scavnico. In to ne s celim tropom mladincev, ki bi družno scali po ognju, o ne … s Pahorjevim curkom, ki je poleg vsega še šibak in blede barve. Pa še nekaj mi nikoli ne bo jasno. Kako zlahka se vlada vmeša v gospodarstvo, ko to potrebuje subvencije, donacije in druga sredstva za reševanje problemov. A ko vlada zarobanti nad nenormalnim dvigovanjem cen, takrat se gospodarstvo upre. “To smrdi po nekih drugih časih,” vpijejo prvi. “Dol z vlado in njeno nevidno roko,” tulijo drugi. Prvi minister pa nič. Dogovarja se v nedogled. “Vem, da grem v teh dogovarjanjih včasih predaleč,” je dejal po predzadnji seji vlade. Zaradi njegovega popuščanja vsem po vrsti ga je okrcal tudi predsednik Türk. Prvi minister pa nič. 37-odstotna podpora ljudstva se mu zdi povsem zadostna. Časi so hudi. Kriza je pred vrati. Ljudje pa tako ali tako ne razumejo.

Pozivam vlado, naj se resno in ne zgolj virtualno loti reševanja krize in to na dnu, pri koreninah, tam, kjer pomoč potrebujejo. Naj se držijo reka, ki ga tako radi ponavljajo, a nikoli ne udejanjijo in ločijo gnila jabolka od zdravih. In naj ne rešujejo tistih, ki so zakrivili krizo. Pomagajte ljudem. Tistim 20.000, ki so po novem na zavodu, tistim 200.000, ki živijo v revščini, in tistima 2 milijonoma, ki so se rodili ali priselili v državo, ki naj bi jo vi vodili. Imate naš mandat. Ne igrajte se z njim.

Jaka Tomc