Prva res globalna finančna kriza je presenetila vse nadzorne mehanizme mednarodnih finančnih trgov, prikradla se je mimo varuhov interesov držav, preslepila je varuhe stabilnosti, nadzornike, hladnokrvne revizorje in celo v vseh dilemah nepristranske evalvatorje. Slednji že dolgo ustvarjajo vtis, da si oblasti prizadevajo za občo blaginjo. Ta vtis se je v za dolgo časa razblinil, kar odpira vprašanja ne le o ustreznosti evalvacij ampak tudi o kompetentnosti vladanja.

V večinoma pozabljenem članku z naslovom Ekonomske možnosti naših vnukov je eden osrednjih ekonomistov dvajsetega stoletja, Keynes predvidel, da bi bilo mogoče v času treh generacij ali v sto letih makroekonomsko pretehtanega napredka doseči materialno obilje, ki bi dokončno razrešilo ekonomski problem ustvarjanja in prerazporejanja bogastev. Celo zanj, med ekonomisti nazadnjaškega teoretika je ekonomija le umazana igra, služenje ter trošenje denarja pa odvratna obveznost, ki naj jo človeštvo zavrže kakor hitro more. Ko bi enkrat prišli iz »tunela ekonomskih nujnosti v dan« bi se namesto uporabnemu posvečali dobremu in bi najbolj cenili vse kar vodi k vrlinam, umetnosti, kulturi, lepemu in k prijateljstvu.

Kljub temu, da je bil gospodarski napredek v glavnem pretehtan po Keynesovih pravilih, nič ne kaže, da bi se njegovo pričakovanje lahko izpolnilo. V resnici je materialni napredek, še posebej od šestdesetih let naprej zavil v slepo ulico. Njegovi sadovi se izgubljajo brez prispevka k boljšemu življenju ljudi. Trendi gospodarske rasti naraščajo, trendi kakovosti življenja pa v zadnjih desetletjih v glavnem mirujejo. To dokazuje Easterlinov paradoks sreče, ko so ljudje bogatejši, vendar manj srečni - vrzel se izraža tudi v dohodkovni neenakosti, onesnaženem okolju, propadanju skupnosti ter razširjenosti bolezni sodobnega načina življenja in (samo)destruktivnosti ljudi. To je razvoj nazaj, zanikanje večini pravice do tega, da je njihova prihodnost pozitivna. Družbeno blaginjo, ki se ne odziva na spremenjene potrebe in vrednote ljudi, bi morali imenovati družbena beda, ki jo Arrow, Nobelov nagrajenec, sicer pa še en predstavnik nazadnjaških vej ekonomije, imenuje »kruta blaginja«, razvoj, ki ga prinaša, pa benigen, ko življenje postaja manj vredno, ker je manj človečno.

Zaradi tržno gnanega kopičenja antagonizmov razvoja ponovno oživlja prepričanje o nujnosti vnaprejšnjega premisleka vsake družbe o strateških vprašanjih napredka njene blaginje. V prihodnosti bo napredek blaginje od rasti produktivnosti dela odvisen le sekundarno, primarni pa bodo učinki zdravljenja povzročenih škod gospodarske rasti, ki zdaj sproti uničujejo njene sadove, če ti sploh pricurljajo dovolj daleč, da lahko koristijo večini. Utemeljenost takšne miselnosti je že davno (1662) s svojo ‘štacunsko aritmetiko’, ki je postala temelj sodobnih socialnih statistik dokazal angleški trgovec Graunt, ko je pokazal, da je s socialnimi politikami zmanjšana smrtnost ljudi zaradi bede in revščine najzmogljivejši dejavnik povečevanja prebivalstva kot enega od vidikov splošne blaginje naroda.

Odtlej so se racionalne presoje vladnih ravnanj uveljavile na vseh področjih in nekatere vladne politike so šele tako postale možne in so del celo najbolj tržno urejenih družb, kot so službe za srednje in dolgoročno napovedovanje razvojnih trendov. Najprej so bili nadzoru ‘analitikov politik’ podvrženi samo rezultati vladnih ukrepov, doslej pa se je ta praksa razširila in zajela tudi vladne načrte in predloge. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej so postale presoje javnih vplivov obvezne in predpisane za večino posegov v naravo in človekovo okolje. Enaka praksa se je razširila tudi na socialne, zdravstvene in druge neekonomske vidike blaginje.

Če zdaj izračunamo ena in ena vidimo, da trendi krutega razvoja časovno sovpadajo z razmahom vsakovrstnih presoj vplivov javnih politik. Tako izgube obetov lepšega življenja v preteklih desetletjih ni moč pripisati le neuspehom trga ampak tudi, če ne še prej, neuspešnosti evalvatorjev vladnih predlogov, da bodisi prvotne vladne predloge usmerijo na pot javne blaginje ali opozorijo javnost na vladne zablode še preden se škodljive zamisli začnejo uresničevati. Napredek blaginje torej ni zavil na stranpoti v odsotnosti vrednotenja javnih politik ampak prav vzporedno z njihovih uveljavljanjem. Meta-evalvacijske študije v EU, namenjene ocenjevanju ustreznosti vrednotenja učinkov politik pričajo, da je praktična uporabnost presojevalskih nasvetov za vodenje politik majhna, da ponavadi dosežejo le manjše prilagoditve prvotnih zamisli in se v praksi komaj kdaj zgodi, da bi zaradi negativnih ugotovitev presoj v celoti zavrnili predlagani vladni ukrep. Tako so se presoje razvile kvečjemu v nemoteč privesek vladni mašineriji, v obred, ki na račun javnih sredstev in poklicnega poslanstva v najboljšem primeru služi sam sebi (v Sloveniji je potencialni obseg tega trga ocenjen na 40 milijonov evrov).

Soočene ugotovitve napeljujejo k oceni, da presoje vladnih ukrepov niso verodostojne, ker so oprane nasprotij razvoja, zato ostajajo slepe za antagonistične trende blaginje. Zato postaja pomembno, da javnost v teh krizno prevratnih časih, ko se v imenu njenega reševanja izvajajo masovne prerazdelitve in koncentracija premoženja, ki ima v zgodovini modernega sveta malo primerov, postane pozorna na presojevalske službe in družbe. Te so v resnici orodje javnosti v njenem takojšnjem dosegu, s katerim si neposredno, mimo volitev in brez spreminjanja zakonodaje, pridobi vpliv nad vladanjem v zadevah napredka blaginje.

Vrednotenje javnih politik mora nujno postati politično relevantno, ne da bi bilo politično zlorabljeno. Njihovo poslanstvo ni razlaga sveta kakršen je, saj je to poslanstvo znanosti. Kadar različne discipline znanosti raziskujejo isti pojav ne ponudijo enakega odgovora, prav nasprotno. Razlaga pomena znanstvenih resnic je ravno vir nestrinjanj, ki so ukoreninjena v različnih pogledih njihovih razlagalcev na svet, na primer: utilitarno, socialno, ekološko. Znanost tako zadošča le za presojo med resnico in neresnico v okviru disciplinarnih okvirov, ne pa tudi za presojo med dobrim in slabim, kar je nujno, ko gre za tehtanje javnih dilem. Vrednotenje je treba torej razumeti ločeno od znanosti in zlasti kot orodje odkrivanja opozicij in konfliktov, povezanih z ugotavljanjem kolektivno veljavne resnice. Ravno to, da svojih ugotovitev ne gradijo na argumentih resnice ampak na legitimnih razlikah presojevalke miselno ločuje od razmišljanja politikov in jih varuje pred njihovo zlorabo.

Če bi se vrednotenja javnih vplivov vladnih predlogov lotili pri konfliktih razvoja, bi presojevalci postali neke vrste računovodje družbenih konfliktov o napredku. S prevedbo binarnih konfliktov (npr. kapital – delo) v pluralna nasprotja (npr. gospodarsko-socialno-ekološko) presojevalec lahko črno snov družbenih konfliktov pretvori v potencialno energijo za napredek. S tem odstira miselne zavese, ki preprečujejo naslavljati temeljna vprašanja o naravi družbene ureditve in zmožnosti za odzivanje na njena nerešljiva, vendar pa ne nujno razdiralna notranja nasprotja.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev