Razumem Slavoja Žižka, ko pravi (na nedavnem predavanju na Ministrstvu za kulturo), da ga beseda navdaja z nelagodjem. Res je kult-ura, ura »religioznega čaščenja z molitvami in obredi«. To so naše kulturne proslave. Jalov kult, saj je vera pretežno kriva in zato hudo načeta z dvomi.

Kaj vse se sicer lepi na kulturo! Represija, selekcija, oholost, birokracija, kulturniški boji, psevdo elitizem, nacionalni boji … Seveda agrikultura. »Naj upogne se mlado, kar krivo bo raslo.« Skoraj vse našteto obstaja tudi v neki smiselni, funkcionalni obliki. Celo represija. Saj državna represija med drugim ščiti zakonitost. Najpogosteje pa je represija zloraba moči. Kot zatiranje svobode, je v nasprotju s kulturo, ki naj bi bila polje svobode, svobodne izmenjave, delitev človeških, skupnih izkušenj. Prav represija najbolj obremenjuje kulturo. Skrb za kulturno obnašanje pomeni najpogosteje nasilno, avtoritarno socializacijo. V ožjem, kulturnem smislu pa gre za konzervativno rigidnost, priseganje na stare, uveljavljene kanone, zoperstavljanje inovaciji. Ko se taki »kulturniki« poslužijo selekcije, ne izbirajo kakovosti ampak že znano, konvencijo, stereotip, prežvečeno, sposojeno, varno in s tem kulturni razvoj dejansko onemogočajo.

»Kulturniki« bodo zato pogosto oholi učitelji, profesorji in birokrati, ki zaradi pomanjkanja »srčne kulture« ne zmorejo krotiti svojega omejenega samoljubja. Tako vsiljujejo svoje predsodke kot domnevno kulturo, ter skrbijo, da se ne zgodi nič nepredvidenega, nič novega. Tako je Stalin s tradicijo in folkloro zaščitil sovjetskega človeka pred modernizmom. Tako imamo akademije na eni in secesije na drugi strani. Nekulturno neoliberalno napadanje vloge države, napadanje uporabe javnih sredstev za kulturo, promocijo ameriškega pojmovanega svobodnega trga, ki izhaja verjetno iz čustvenega zavračanja represivnega in hinavskega v kulturi.

Seveda je zdravilo, ki ga taki brezkulturni kritiki (Mrkaić) ponujajo, v resnici smrtnonosni strup za kulturo v evropskih razmerah. Res je tudi, na kar je namignil Žižek, da se beseda kultura uporablja za prikrivanje tistega, kar je še subverzivnega v umetnosti. Bilo bi bolje z Ministrstvom za umetnost. Saj so umetnost in umetniki še vedno nepredvidljivi, njihovo poglavitno orožje ostaja presenečenje. Umetnost bolj namiguje na pozitivno selekcijo izbranosti, izbranosti kot izraza svobode in duhovne neupogljivosti in neukrotljivosti.

Zdaj k sreči nekdanji minister za kulturo Simoniti je bil poosebljanje vseh slabih konotacij pojma kulture. Do svojega področja je bil popolnoma neartikuliran, skratka človek, ki je z vsem kazal, da se ga nobena in nikakršna kultura ni niti dotaknila. O svojem gledanju na umetnost, o ciljih svoje politike v štirih letih ni uspel povedati prav ničesar. Še ko je javno televizijo podredil politiki, ni bil on tisti, ki je to opravičeval z »osvobajanjem« in »sproščanjem«. To so zanj opravljali njegovi naročniki, znani strankarski specialisti, pravzaprav bolj »specialci« za medije. Simoniti je bil zgolj poslušno orodnje svojih gospodarjev, novodobnih populistov, ljudi z avtoritarnim nagnjenjem. Takim je bistvo prave kulture in umetnosti, svoboda, trn v peti. Tako je minister Simoniti z oholostjo in samovoljo po naši deželi preganjal predvsem svobodo. Ta svoj posel je imenoval odstavljanje od korit, kar priča o miselnem okolju populistov nekdanje koalicije.

Prerivanje pri koritih je (psihološka) projekcija ene glavnih komponent »pomladne« politike, klientelizma, na »drugega«, domevnega vseprisotnega sovražnika, na t.i. »kontinuiteto«. Tudi na drugem političnem polu so, ko so bili še (?) neoliberalno razpoloženi, odstavljali od državnih seskov. Vendar je razlika. Simoniti je od svojih korit odganjal kritične, svobodomislelne, civilne posameznike in ustanove, pripuščal pa je prilagodljive in servilne. Druga stran je, zdi se, ko je še govorila o seskih, mislila bolj načelno, širše, čeprav pogosto tudi na pamet. Za njihovimi seski je bilo čutiti napor, da bi v kulturo v neki obliki pripeljali tržne mehanizme.

Ti tržni mehanizmi na pravi način lahko pomenijo učinkovito gospodarjenje, za kar je v naši kulturi skrajni čas. Vendar mora biti izvajanje takih sprememb previdno in dobro premišljeno. Nikakor ne sme biti nekritično prenašanje ameriškega ali anglosaškega modela v neameriško in neanglosaško evropsko okolje. Res je sicer, kot je še razlagal Žižek, da je veliko evropskega antiamerikanizma dvoličnega. Z obeh strani oceana si, kar se omejenosti, licemerja in neumnosti tiče, nismo dolžni prav veliko. Vendar je tudi res - kar mora biti izhodišče vsake neameriške kulturne politike - da ZDA učinkovito obvladujejo svetovni medijski trg, kar pomeni dobršen del sodobne kulture. Tudi v Evropi. Poleg tega nam za povrh učinkovito in »svobodno« vsiljujejo svoj model (ne)upravljanja s kulturo. Prav v tem se skriva past.

Končno tudi sedanja finančna kriza opozarja na to, da nekritično prenašanje praks iz enega kulturnega in gospodarskega okolja v drugo, pomeni usodno tveganje. Dobre prakse na področju kulture je smiselno iskati predvsem v Evropi. Ne zaradi kakega evropsko vzvišenega patrotizma in evropocentrizma, ampak zato, ker smo pač Evropejci. Načelo mnogih vrat pa predstavlja enega bolj učinkovitih mehanizmov za omejevanje negativnih posledic sicer nujnega vmešavanja države v kulturo. Morali bi se nehati slepiti z neoliberalnimi utvarami, da je samo stvar časa, ko bodo nekakšni naši meceni, bogataši, menda kulturi naklonjeni tajkuni, zamenjali državo v vlogi mecena za kulturo. To se ne bo zgodilo. Se ni še nikjer.

Igor Koršič