1. Republika Slovenija (RS) ima pri odnosih z Republiko Hrvaško (RH) dva strateška cilja:

1. urediti vprašanje meje z RH tako, da bo imela teritorialni dostop v mednarodne vode in status pomorske države ter
2. urediti odnose z RH tako, da bo možno vsestransko gospodarsko in politično sodelovanje med državama bilateralno ter v okviru različnih mednarodnih organizacij, med njimi tudi v okviru EU in NATO.

Dosedanji neuspešni poskusi so močno skrčili možnost dvostranskega dogovora

2. Razmeroma dolga in zelo burna ter pretežno neuspešna zgodovina reševanja mejnega vprašanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je skoraj popolnoma poenotila javno mnenje v obeh državah na povsem nasprotnih stališčih ter tako izjemno skrčila razpoložljivi maneverski prostor ter zožila nabor možnih rešitev na minimum.

3. RS in RH sta z ustavnima aktoma, sprejetima na isti dan (25.6.1991) določili, da je meja med novonastalima državama dotakratna notranja administrativna meja med republikama Slovenijo in Hrvaško. Administrativna meja na morju med Slovenijo in Hrvaško je bila določena le posredno in sicer predvsem na podlagi pristojnosti policij iz obeh republik.

4. Burne, a večinoma nejavne reakcije dela slovenske politike na zasedbo vojaškega objekta na Trdinovem vrhu jeseni 1991 so pokazale, da odločnejše zasedanje mejnih točk v času tik po osamosvojitvi zaradi takratnega razmerja sil v slovenski politiki ni možno.

5. V nasprotju z RS pa je RH po nastanku obeh držav delala posamezne enostranske poteze, s katerimi je spreminjala stanje na tistih delih meje, kjer so se pred osamosvojitvijo administrativne pristojnosti različnih občinskih in republiških organov prekrivale oziroma sta si državi stanje na dan 25.5.1991 različno razlagali. Enostranske poteze RH so izgubile težo mednarodnopravnega argumenta s podpisom Brionske izjave 10. junija 2005, s katero sta se državi dogovorili o spoštovanju stanja na meji na dan 25.6.1991 ter o izogibanju incidentov na spornih ozemljih.

6. Brionska izjava je vse do danes edini bilateralni akt, v katerem sta obe strani priznali 25.6.1991 kot izhodiščni datum za razmejitev med državama. Pri tem pa ne gre pozabiti tudi njegovih neposrednih učinkov, zlasti zmanjšanja ribiških incidentov. Logična posledica spoštovanja Brionske izjave bi bil sporazum na podlagi dogovorjenega postopka o ugotovitvi dejanskega stanja na dan osamosvojitve obeh držav. Do tega pa ni prišlo, ker je Vlada RH avgusta 2005 sprejela dogovor z Italijo o natančni določitvi razmejitvene črte epikontinentalnega pasu, ne da bi se posvetovala ali o tem predhodno obvestila RS.

7. Resen poskus dokončne bilateralne rešitve mejnega vprašanja je bil parafirani sporazum Drnovšek – Račan (sporazum D-R) iz leta 2001. Da bi Slovenija omehčala RH pri meji na morju, je bila v pogajanjih za ta sporazum pripravljena popuščati pri določitvi meje na kopnem. Z istim namenom je ratificirala nedodelani maloobmejni sporazum (SOPS) ter v lastno škodo tudi sporazum o NEK. Ta zadnji ni določal enakovrednih obveznosti RH pri skladiščenju radioaktivnih odpadkov.

8. RH je zavrnila ratifikacijo sporazuma Drnovšek – Račan. Od takrat naprej je postal manevrski prostor za iskanje rešitev za vladi obeh držav izjemno skrčen. Nauk propadlega sporazuma je bil tudi v spoznanju, da vlade ne morejo skleniti tovrstnega sporazuma med državama brez večinskega soglasja oz. dvotretjinske podpore v parlamentu, v primeru Slovenije tudi ne brez eventuelne potrditve na referendumu. Prav tako drži ugotovitev dr. Ernesta Petriča, da bi imela vsebina sporazuma D-R več možnosti za podporo v obeh državah, če bi jo predlagala nevtralna mednarodna institucija ali posameznik.

9. Po zavrnitvi sporazuma Drnovšek – Račan je Hrvaška politika in diplomacija izvedla mednarodno diplomatsko ofenzivo na podlagi teze: »Poskusili smo vse, bilateralno se očitno ne moremo dogovoriti, naj spor rešita mednarodna arbitraža ali sodišče.« Dodajali so še, da kar se njih tiče, se bodo vnaprej obvezali, da bodo takšno presojo spoštovali.

10. Slovenija je v letih po zavrnitvi sporazuma ostala pasivna. Vztrajala je na stališču, da je bil sporazum dogovorjen in parafiran, s slovenske strani potrjen tudi v matičnem parlamentarnem odboru, torej je sedaj na potezi RH. Slovenska diplomacija v tistih letih tudi ni znala ali pa ni hotela glasno opozarjati na dejstvo, da je Slovenija vnaprej in na dano besedo ratificirala sporazum o NEK ter SOPS in s tem izpolnila svoj del dogovora, medtem ko Hrvaška ni naredila nič.

11. Po nekaj letih je mednarodna strokovna in politična javnost začela sprejemati in ponavljati argumente RH. Na slovensko omembo sporazuma D-R so odgovarjali z vprašanjem, zakaj vztrajamo pri sporazumu, ki ga sosednja država pač noče ratificirati in zakaj se bojimo mednarodnega sodišča oz. presoje tretjega, če mislimo, da imamo prav in da imamo v rokah močnejše argumente?

12. Po vstopu RS v EU in NATO se je nezaupanje do slovenske pozicije še okrepilo, saj so v njej vsi videli zanašanje na močno orožje v obliki članstva RS v EU in NATO in posledično v pravici veta, ki ga ima Slovenija do vstopa RH v obe organizaciji.

13. Slovenija je iz aktivnega, ofenzivnega položaja, ki ga je imela po ratifikaciji SOPS in sporazuma o NEK ter hrvaški zavrnitvi ratifikacije sporazuma D-R, v letih 2002 – 2004 prešla v defenzivo.

14. Večina držav članic EU in NATO je naklonjena odločitvam, ki prepustijo reševanje dolgoletnih ozemeljskih sporov Meddržavnemu sodišču v Haggu (ICJ) ali Mednarodnemu sodišču za pomorsko pravo v Hamburgu, saj to prakso uporabljajo tudi same. Velja namreč prepričanje, da ta vprašanja ne smejo bremeniti dnevnopolitičnega sodelovanja in strateških povezav znotraj Evrope in čezatlantskega sodelovanja. V kolikor do tega pride, se takšno dogajanje praviloma označuje s pojmi preteklosti. Celo ustanovne članice EU in NATA so medsebojne ozemeljske spore reševale pred ICJ desetletja po vstopu v EU ali NATO.

Poskus iskanja rešitve s pomočjo tretjega

15. Leta 2004 smo kot nova vlada takšno stanje podedovali. Naša diplomacija je še kar ponavljala mantro o tem, da je na potezi RH, ki še ni ratificirala sporazuma D-R, mednarodni sogovorniki pa so nas vse bolj čudno gledali. Bilo je očitno, da s tem samo izgubljamo oz. da govorimo jezik, ki ga Evropa skoraj deklarativno zavrača.

16. Slovenija je šele takrat zbrala vso potrebno pravno, upravno in zgodovinsko dokumentacijo o mejnem vprašanju RS – RH in jo deloma javno objavila v Beli knjigi. Iz te dokumentacije izhaja, da ima RS dejansko močne argumente na svoji strani tudi v primeru, če bi o mejnem vprašanju odločalo mednarodno sodišče ali arbitraža. 16. aprila 2007 je bilo na sestanku predsednikov parlamentarnih strank doseženo soglasje, da poskusimo mejno vprašanje rešiti s pomočjo tretjega.

17. Na tej podlagi smo pričeli neformalne pogovore z RH. Predpogoj za oblikovanje kakršnekoli rešitve, ki je bil usklajen na samem začetku, je vseboval obvezo vnaprejšnje politične podpore opozicije v obeh državah za dogovorjene rešitve. RH je najprej vztrajala na sodišču v Hamburgu, mi smo predlagali arbitražo OVSE. Hamburg ni bil sprejemljiv za nas, ker presoja samo o meji na morju. Arbitražno sodišče OVSE ni bilo sprejemljivo za RH, ker doslej ni obravnavalo še nobenega primera.

18. Na voljo so ostale še nekatere druge oblike arbitraže in mediacije ter Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ). V poletnih mesecih 2007 smo v obeh državah opravili prvi krog posvetov z vsemi parlamentarnimi strankami v obeh državah.

19. V RH so podprli možnost reševanja spora pred ICJ, vendar so vztrajali zgolj na presoji o morski meji.

20. V RS so na sestanku 17. avgusta 2007 vse parlamentarne stranke podprle možnost presoje pred ICJ, vendar ob treh pogojih:

1. presojanje o celotni kopenski in morski meji oz. o vseh spornih točkah,
2. izhodišče za presojo je stanje ob osamosvojitvi obeh držav oz. na dan 25.06.1991,
3. pri presoji se upošteva načelo pravičnosti, ki ga tudi statut Haškega sodišča izrecno predvideva.

21. Po številnih delovnih posvetih in stikih na različnih ravneh je RH pristala na presojo o celi meji in 25. juniju 1991 kot izhodiščnem datumu, ni pa pristala na uporabo načela pravičnosti, češ da po tem načelu ICJ ni še nikoli presojalo. RS seveda ni nikoli zahtevala, da se pri presoji v nobenem oziru ne uporablja mednarodno pravo, saj bi bilo to absurdno, zahtevala je oboje - mednarodno pravo in načelo pravičnosti.

22. Načelo pravičnosti je za RS bistvenega pomena, saj zgolj uporaba načel mednarodnega prava, kjer se prvenstveno presoja na podlagi upoštevanja sredinskih črt ter zatečenega stanja, ne zagotavlja pravičnega kompromisa. Uporaba načela pravičnosti pa omogoča upoštevanje dejstva, da je Slovenija ob osamosvojitvi imela nesporen stik lastnih teritorialnih voda z mednarodnimi ter da je ob združitvi v nekdanjo povojno Jugoslavijo velik del njenega ozemlja in njenih prebivalcev oz. pripadnikov naroda (preko 100.000) ostal pod sosednjo Italijo, medtem ko je RH na zahodu dobila vse v vseh ozirih.

23. Na pogovorih na Bledu 26. avgusta 2007, kjer smo skušali še enkrat zbližati stališča, RH ni pristala na uporabo načela pravičnosti, pristala pa je na ostala dva pogoja. Z namenom nadaljnjega zbližanja stališč je bila dogovorjena ustanovitev dveh komisij:

* za določitev spornih točk na meji,
* za uskladitev formalnega okvira in dokončnega predloga o arbitru.

Koordinacija predsednikov parlamentarnih strank, ki se je sestala 27. avgusta 2007, je pritrdila dogovoru o ustanovitvi mešanih komisij. V slovenski del obeh komisij smo vključili več strokovnjakov, ki jih je predlagala opozicija.

24. Blejski sestanek je prinesel tisto, kar je bilo možno uskladiti s soglasjem večine parlamentarnih strank na obeh straneh. Haag je ostal načelna možnost, vendar samo v primeru, če bi se na podlagi predloga mešane komisije državi v prihodnosti lahko dogovorili o pravnem okviru presoje. Če bi komisija lahko uskladila pravni okvir za mednarodnopravno presojo, arbitražo ali mediacijo, potem bi se državi odločili za tega arbitra oz. mediatorja.

25. Delo mešane komisije za določitev spornih točk na meji je koristno v vsakem primeru, saj šele z določitvijo vseh spornih točk dobimo osnovo za neposredni nadzor nad izvajanjem Brionske izjave o izogibanju incidentov.

26. Delo mešane komisije pravnih strokovnjakov je teklo normalno do oktobrske in nato decembrske zaostritve zaradi predložitve spornih dokumentov s strani RH Evropski komisiji ter posledični blokadi nekaterih pogajalskih poglavij s strani RS. Od takrat je bilo delo komisije, ki je prej potekalo v ozadju, neizogibno obremenjeno s to zaostritvijo in posledično močno povečanimi pričakovanji. Komisija seveda v svojem delokrogu nima zadolžitev, ki bi omogočile razrešitev konkretnega primera z blokiranimi pogajalskimi poglavji.

27. Zadnji sestanek komisije je javnosti postregel z na prvi pogled pičlimi rezultati. Postavlja se vprašanje, čemu tiskovne konference, če še ni rezultatov? Delo je pač treba nadaljevati. Dodaten zaplet je povzročila javna diskreditacija predsednika komisije zaradi njegovih honorarjev, ki je bila povsem nepotrebna in škodljiva. Če obstaja boljši strokovnjak za to ceno, naj se ga pač angažira, če pa ne, pa se je treba pogajati z obstoječim.

28. Delo komisije je sedaj praktično blokirano, RS pa se je s tem pravzaprav ustrelila v koleno. Kajti namesto, da slovenski politiki na vprašanja tujcev, zakaj se bojimo mednarodne presoje, če mislimo, da imamo prav, še naprej odgovarjajo neprepričljivo, naj raje hrvaški politiki odgovarjajo na vprašanje, zakaj se bojijo presoje v Hagu ali pred kako drugo instanco ob upoštevanju načela pravičnosti, če mislijo, da imajo prav? Kdo lahko pred nevtralnim sogovornikom in nevtralno javnostjo prepričljivo nasprotuje uporabi načela pravičnosti? Ali bi bilo pravično, da bi bila Slovenija danes kot članica EU in NATO glede pravic na morju v slabšem položaju kot pred letom 1991, ko je bila še del nekdanje SFRJ? Kdo lahko od slovenskih državljanov kadarkoli zahteva, da sprejmejo takšno rešitev?

Predlog za mediacijo pod okriljem Evropske komisije (EK)

29. Tudi v primeru ad hoc mediacije, kot jo predlaga EK, bo potrebno določiti pravni okvir zanjo. Bomo ustanavljali novo oz. še eno komisijo mednarodnopravnih strokovnjakov za ta namen?

30. Z mediacijo, kot jo predlaga EK, je nekaj težav. Očitno bo Ahtisaari mediiral le pod pogojem, če se bosta RH in RS vnaprej obvezali, da bosta upoštevali njegov predlog. Takšno stališče je razumljivo. Pravno pa je takšna vnaprejšnja obveza povsem urejena le v primeru presoje ICJ, v primeru ad hoc mediacij pa ne. In kdo lahko prisili ali hrvaški ali slovenski parlament, da s potrebno kvalificirano večino post festum sprejme rešitev, če ji bo večina javnosti nasprotovala? Zaplet z referendumsko pobudo glede članstva RH v Nato je več kot poučen.

31. Težava je tudi s časovno dimenzijo mediacije. Če naj bi rezultat predstavili pred zaključkom pogajanj RH za vstop v EU, potem bo temu nasprotovala RH, če pa naj bi bil predstavljen po vstopu RH v EU, pa bo s takšnim predlogom imela težave Slovenija. Tudi v primeru, če RH pristane na t. i. hitri rezultat mediacije, še vedno ostane odprt problem verodostojnosti pristanka s strani vlade RS. Vlada namreč težko obljubi sprejem rešitve, kot jo bodo oblikovali mediatorji, če je ta rešitev lahko predmet referendumskega odločanja.

32. Predlog o mediaciji sam po sebi tudi ne rešuje zapleta s spornimi dokumenti v procesu hrvaških pogajanj za vstop v EU. Le-tega je treba rešiti mnogo prej, preden bodo mediatorji posredovali predlog o meji. Nasprotujoči si izjavi našega MZZ in PV o tem problemu odražajo podcenjevanje konkretnega problema. Mediator (še bolje pa vpleteni strani sami), bi moral najprej rešiti ta problem.

Doseči je treba oba cilja

33. Slovenija ima pri odnosih z RH dva strateška cilja:

1. urediti vprašanje meje z RH ter
2. urediti odnose z RH tako, da bo možno vsestransko gospodarsko in politično sodelovanje med državama bilateralno in širše.

Slovenija je lahko pasivna v odnosu do RH in lahko postavlja pogoje. Brez soglasja RS za RH ni članstva v EU. Slovenija se lahko do RH obnaša kot Grčija do Makedonije. Nihče je ne more prisiliti, tudi dolgoročno ne, da popusti RH, vsakokratna vlada ima vedno na voljo kot opravičilo tudi možnost referenduma.

34. Če bi RH popustila, potem bi prvi cilj dosegli, vendar bi bila zagrenjenost in prizadetost na Hrvaški strani tolikšna, da bi še desetletja ne mogli normalno sodelovati. Realno gledano pa obstaja največja verjetnost, da bi se RH obnašala tako kot Makedonija, ki Grčiji ne popusti, čeprav bi morala pristati samo na dopolnitev svojega imena. Vendar je javnost odločno proti in nobena vlada ne bo tvegala spopada z javnostjo na simbolnih točkah nacionalne identitete.

35. Najverjetnejši je torej scenarij, ki v primeru pasivne vloge Slovenije in blokade RH na poti v EU ne omogoča doseganje nobenega od obeh slovenskih strateških ciljev v odnosih z RH.

36. Nesporno dejstvo je, da možnosti za rešitev morskega mejnega spora mer RS in RH ni veliko. Pravzaprav je v grobem vzeto ena sama. Že od leta 1995, ko so se na različnih domačih in deloma mednarodnih forumih stehtale vse možnosti, je postalo jasno, da vsak kompromis leži nekje v bližini tega, kar je narisano na zemljevidu, ki je priloga sporazuma Drnovšek – Račan. Tako mediacija, ali arbitraža, ali pa presoja pred mednarodnim sodiščem v Haagu ne bodo dali bistveno drugačnega kompromisnega rezultata, ker pač ne obstaja.

37. Problem z edinim možnim kompromisom je danes politične in ne pravne narave. Po parafiranju sporazuma Drnovšek – Račan sporazum ni bil zavrnjen samo v hrvaškem parlamentu, kjer se mu je na koncu odrekla celo Račanova stranka. Tudi v Sloveniji so mu nasprotovale tri takratne parlamentarne stranke: SLS, SNS in N.Si. Stanje danes ni bistveno drugačno. Dovolj mobilizacijske politične moči torej, da se zberejo podpisi in zahteva referendum. Skoraj zagotovo je tak razplet možno napovedati v vseh primerih, ko bi moral slovenski parlament ratificirati znano rešitev, ki bi vsebovala kompromisno rešitev (po sporazumu D-R Hrvaški ostanejo zaselki na levi strani Dragonje in del Piranskega zaliva). Edina pot, ki se temu izogne, je vnaprejšnja ratifikacija rešitve, ki bi jo prinesla mediacija ali razsodba na Meddržavnem sodišču v Haagu.

38. Nesmiselno je trditi, da je slovenski parlament s sprejetjem sklepa z dne 18. 2.2009 prvič v zgodovini jasno povedal, kaj je naše izhodišče za pogajanja (po razlagi enih) oziroma da je prvič povedal, o čem se nima nihče pravice pogajati (po razlagi drugih). Glede narave in obveznih posledic sklepa se akterji ne bodo nikoli poenotili, ker je sklep politične in ne pravne narave.

39. Povsem pravne narave pa je Zakon o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu Republike Slovenije (ZRZECEP, Uradni list RS, št. 93/2005 z dne 21.10.2005). Zakon pravi v 2 členu: (1) Republika Slovenija ima svoj epikontinentalni pas. (2) V epikontinentalnem pasu Republika Slovenija izvršuje svoje suverene pravice v skladu z mednarodnim pravom. (3) Epikontinentalni pas Republike Slovenije obsega morsko dno in podzemlje v podmorskih prostorih, ki se raztezajo zunaj teritorialnega morja Republike Slovenije do meja v skladu z mednarodnim pravom.

40. V 3. členu pa: (1) Republika Slovenija razglaša zaščitno ekološko cono, kjer izvaja svoje suverene pravice glede raziskovanja in trajnostne rabe, ohranjanja in upravljanja z morskim bogastvom ter jurisdikcijo glede znanstvenega raziskovanja in ohranjanja ter zaščite morskega okolja v skladu z mednarodnim pravom in obveznostmi, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. (2) Zaščitna ekološka cona obsega območje zunaj teritorialnega morja Republike Slovenije.

41. ZRZECEP v 4. členu določa tudi meje oziroma začasne meje zaščitne ekološke cone: (1) Začasna zunanja meja zaščitne ekološke cone Republike Slovenije v smeri proti Republiki Italiji sledi črti razmejitve epikontinentalnega pasu, določeni s Sporazumom med Vlado Socialistične federativne republike Jugoslavije in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama z dne 8. januarja 1968 in poteka po razmejitveni črti epikontinentalnega pasu južno od točke T5, ki jo določa Pogodba med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo s prilogami od I do X z dne 10. novembra 1975.
(2) Začasna zunanja meja zaščitne ekološke cone na južni strani poteka po vzporedniku 45 stopinj in 10 minut severne zemljepisne širine.

42. Glede dokončnih meja pa pravi v 5. členu: (1) Dokončna zunanja meja zaščitne ekološke cone se določi s sporazumom s sosednjimi državami v skladu z mednarodnim pravom.
(2) Meja epikontinentalnega pasu med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo je enaka meji določeni v Sporazumu med Vlado Socialistične federativne republike Jugoslavije in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama z dne 8. januarja 1968.
(3) Meja epikontinentalnega pasu z Republiko Hrvaško bo določena z mednarodnim sporazumom med državama.

43. Z ZRZECEP je slovenski parlament leta 2005 nesporno in na obvezen način povedal, da je Slovenija pomorska država s pravico do razglasitve suverenih pasov in zaščitnih con v mednarodnih vodah v skladu z mednarodnim pravom. Ta zakon slovensko vlado in druge državne organe zavezuje neposredno. Kar zadeva zakonodajalca, je svoje delo pri določanju suverenih pravic države na morju s sprejetjem tega zakona več kot opravil. Za naslednji korak pa je potreben še meddržavni dogovor, do katerega pa bo očitno potrebno priti s pomočjo tretjega.

44. Rešitev, ki lahko omogoči uresničitev obeh strateških ciljev RS, je naslednja: (1) na pogovorih z RH čimprej doseči dogovor o mediaciji ali o presoji na ICJ ter s ciljem izdelave ustreznega pravnega okvirja ter določitvi seznama vseh spornih točk na meji takoj nadaljevati z delom obeh mešanih komisij, (2) umakniti zadnji pogoj RH za nadaljevanje pogajanj in ponuditi kompromis v tem smislu, da RH do konca pogajanj umakne sporne zemljevide, RS pa dovoli začetek pogajanj, (3) vztrajati na treh pogojih, še posebej na upoštevanju načela pravičnosti, ki mu RH glede na zastavljen vložek dolgoročno ne more nasprotovati. (4) vztrajati, da rezultat presoje ICJ ali mediacije oba parlamenta ratificirata vnaprej.

Zaplet z referendumom o članstvu RH v NATO

45. Povezovanje članstva RH v Natu z urejanjem mejnega vprašanja je med drugim neprimerno tudi zaradi dejstva, da je isto vprašanje v istem času že vpleteno v proces pogajanj RH za vstop v EU. Navzven dodatno pogojevanje izgleda kot izkoriščanje položaja močnejšega in izsiljevanje.

46. Vladna koalicija je zamudila pravi trenutek za obravnavo zakona o ratifikaciji protokola o vstopu RH v Nato v DZ. Vlada je zakon sicer vložila pravočasno v začetku decembra, vendar ga je vladajoča koalicija uvrstila na sejo matičnega delovnega telesa in s tem pričela proceduro šele konec januarja. Če bi protokol ratificirali na seji DZ v decembru, bi tudi morebitno referendumsko odločanje padlo v okvir zaželenih rokov.

47. Vladna koalicija je na seji parlamentarnega delovnega telesa za zunanjo politiko 16.02.2009, dva dni pred sejo DZ, iz neznanih razlogov glasovala proti sklepu, ki so ga pobudniki referenduma predlagali kot pogoj za nevložitev zahteve za zbiranje referendumskih podpisov. Dodatne pomisleke o sicer malo verjetnih zakulisnih igrah vzbuja dejstvo, da so pobudniki referenduma kot svojega vzornika navajali predsednika slovenskega dela Panevropskega gibanja, ki v Evropi velja za enega najglasnejših lobistov Hrvaške. Svojevrsten paradoks je tudi v dejstvu, da podjetje v lasti predsednika gospodarskega odbora LDS financira Zavod 25. junij Marjana Podobnika.

48. SSN je v petek, 20.2.2009, pričela zbirati podpise za razpis referenduma o zakonu, s katerim je RS ratificirala prostopni protokol o članstvu RH v NATO. Prišlo je do situacije, ki se pravzaprav ne bi smela zgoditi, če bi vsi odgovorni vlekli prave poteze ob pravem času. Vendar pa zaradi zbiranja podpisov ni potrebna nobena panika, saj ne bo prispevala k rešitvi. Hladnokrvno je potrebno nadaljevati pogajanja s SSN, vendar ne takoj na najvišjem nivoju in s tolikšnem pompom. Na zorenje stališča SSN bo najbolj vplivala dinamika zbiranja podpisov. Če jih bodo na polovici razpoložljivega časa zbrali občutno manj kot polovico potrebnih, se bo njihovo stališče posledično mehčalo v prid prekinitve akcije. To bi omogočilo pravočasno objavo zakona o ratifikaciji pred vrhom Nata v začetku aprila.

49. Če pogajanja ne bodo uspešna in bo akcija tekla ves predpisani rok, je potrebno ostalim članicam Nata pravočasno sporočiti, da procedura ratifikacije v Sloveniji še ni končana in da RH aprila pač še ne bo mogla sodelovati na vrhu Nata kot polnopravna članica. To ne bo niti prijetno niti koristno za Slovenijo, nepopravljiva katastrofa pa tudi ne. Nato ima veliko drugih tem na dnevnem redu srečanja in če se bo pravočasno vedelo, da sprejem RH v članstvo ne bo popestril zasedanja, potem bo tudi pozornost temu dejstvu manjša. Če ne bo zbranih dovolj podpisov za referendum, bo RH sprejeta v Nato nekaj tednov pozneje in večje škode ne bo. Blamaža, ki jo bo zaradi neverodostojnosti doživela RS, bo sčasoma pozabljena, varnostni položaj v regiji se bo izboljšal.

50. V primeru zadostnega števila podpisov in razpisa referenduma o članstvu RH v Natu pa se bo blamaža slovenske verodostojnosti nadaljevala še dva meseca, kar bo škodo povečalo. Mednarodni ugled RS se bo zmanjševal, število zaveznikov krčilo, težave bodo nastopile pri obrambi slovenskih pozicij pri določanju meje, če bo istočasno tekel postopek mediacije. Toda tudi v tem primeru, če večina na referendumu potrdi ratifikacijo pristopnega protokola, škoda, povzročena slovenski verodostojnosti in tudi širši varnosti ne bo trajna. Se bi pa v tem primeru močno povečalo pričakovanje v RH glede pozitivnega izida podobnega referenduma o članstvu RH v EU, kar bi na splošno oslabilo slovenski pogajalski položaj pri določanju meje ter do skrajnosti okrepilo odgovornost slovenske vlade in politike nasploh pred mednarodno skupnostjo.

51. Če pa bi izid referenduma preprečil RH vstop v Nato (ta izid je povsem možen, saj ob pregretih čustvih ni veliko slovenskih volilcev, ki bi šli na referendum podpret RH, zmernejši bi kvečjemu ostali doma, udeležba bi bila razmeroma nizka), bi se mednarodni položaj Slovenije zaradi izgube verodostojnosti trajno poslabšal, trpela bi tudi naša varnost, zaradi vsaj deloma slabšega varnostnega položaja v regiji ter zastoja pri sprejemu ostalih držav Zahodnega Balkana v Nato in EU. RS bi bila eno leto, ko ne bi mogla spremeniti odločitve, v podobnem položaju, kot je Irska po zavrnitvi ratifikacije Lizbonske pogodbe. Ostale članice EU jo pretežno obravnavajo kot povzročitelja težav, njen glas pri vseh ostalih vprašanjih je kontaminiran z nesprejeto Lizbonsko pogodbo. Slovenski pogajalski položaj pri določanju meje bi se sicer do določene mere v tem primeru okrepil, vendar bi se po drugi strani zaradi prizadetosti okrepil tudi odpor hrvaške javnosti do kakršnegakoli popuščanja. Začel bi se čas resnično neprijetnih napetosti, trpela bi gospodarska menjava med državama, doživljali bi provokacije na športnih prireditvah, ob obiskih turistov itd… Položaj ne bi koristil nikomur.

52. Predlogi, da se s spremembo pravil igre oziroma referendumske zakonodaje vpliva na potek referendumskega dogajanja v času, ko opravila že tečejo, spominjajo na poskuse vladajoče koalicije leta 1996, ko je že med zbiranjem podpisov za referendum o večinskem volilnem sistemu spreminjala zakon in tako grobo manipulirala z državljani. Ni slučajno, da tudi danes takšni predlogi prihajajo iz istih krogov kot pred 13 leti.

Napovedan sestanek predsednikov vlad RS in RH

53. Sestanek predsednikov obeh vlad, napovedan za 24. februar 2009, je vsekakor potreben bolj kot kadarkoli doslej v zgodovini obeh držav. Slovenska stran bi morala na tem sestanku:

54. Odkrito povedati, kakšna je situacija glede referenduma o vstopu RH v Nato ter apelirati na hrvaško vlado in hrvaško politiko v celoti, da v času poteka referendumskih opravil v Sloveniji ne priliva olja na ogenj z ostrimi odzivi

55. Predlagati RH dogovor glede odpiranja pogajalskih poglavij za vstop v EU, kot je bil Hrvaški ponujen oktobra 2008. RS naj odblokira začetek pogajanj pri blokiranih poglavjih, RH pa naj pri Evropski komisiji deponira izjavo vlade RH, da noben predložen dokument v teku pogajanj ne prejudicira meje ter da bo do zaprtja poglavij umaknila sporne dokumente. Pogajanja lahko tako stečejo, odnosi se vsaj deloma razbremenijo in vzdušje popravi, diplomaciji obeh držav pa se v tem času podrobneje dogovorita o tem, kateri dokumenti so sporni in kako jih umakniti iz procesa.

56. Predlagati RH, da: (a) sprejme mediacijo Evropske komisije pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni in usklajeni v RS glede Haaga: (1) mediacija o vseh spornih točkah na meji, (2) upoštevanje stanja na meji na dan osamosvojitve in (3) upoštevanje načela pravičnosti pri določanju meje; (b) pristane na presojo na ICJ upoštevaje zgoraj naštete principe, vključno z načelom pravičnosti.

57. Predlagati RH, da oba parlamenta vnaprej ratificirata zakon o priznavanju rezultata mediacije ali presojo ICJ.