Moja stara mama je v življenju izgubila vse nepotrebne iluzije. Dočakala je dve leti manj kot sto let. Bila je modra ženska, neke vrste novodobna čarovnica. Dandanes, ko se vsi ukvarjajo z alternativno medicino, ko za velik denar kupujejo knjige in hodijo na tečaje za osebnostno rast in takojšnje ozdravljenje, se jim ob spominu na staro mamo samo nasmehnem, čeprav sem tudi sam šel skozi fazo reikističnih in vseh drugih tečajev za alternativno zdravljenje ljudi v duševni stiski. Zapravil sem pravo malo premoženje, da bi bil danes kaj bolj razsvetljen, pa še nisem opazil, razen kadar se postavim ob obcestno svetilko. Človeške želja po čudežih je starejša kot hrastovi sodi, v katerih se že stoletja pretaka najboljše zdravilo proti osamljenosti in depresiji. Naivne iskalce življenjskega smisla spretni trgovčiči in polpismene napovedovalke usode obirajo kot za stavo. Enkrat se je Sašo Hribar predstavil na radiu kot bioenergetik in vsi so bili navdušeni nad njegovim parapsihološkim znanjem in nenavadno, nadčutno močjo gledati v samo srčiko usode. Stara mama je skoraj vsak dan analizirala sanje, zdravila se je z zemljo in z domačimi rastlinskimi zvarki. Vedno je na obolela mesta polagala roke. O ljubezni ni imela najboljšega mnenja, saj je v trdih časih gor spravila pet otrok, ki so na srečo vsi preživeli in se razvili v pridne členke enopartijskega sistema. Na pogrebu starega očeta mi je zaupno prišepnila: “Dobro, da je umrl, bom sedaj vsaj imela nekaj od življenja. Veš, vseskozi je nergal, ko sem reševala križanke in iskala neznane besede v slovarju.” Za mlade zaljubljence je znala večkrat pripomniti, da drek najde drek v usrani gazi. Kaj je res, da se zavohamo, da so visokoleteče ljubezni usta, ki poljubljajo sama sebe, kot bi rekel slavni francoski psihoanalitik Lacan, ki ni hotel ponižati ljubezni, samo raziskave so ga pripeljale v nepopularne vode. Skozi njegovo analizo so pacienti na koncu ostali brez vseh idealizacij in fantazem, kar je bilo za nekatere usodno in so napravili samomor.

Znanstvene raziskave so potrdile, da sta se med tisoč ljudmi v raziskavi, kot po naključju, našla moški in ženska s podobnim otroštvom, iz družine kjer je kraljeval alkohol in spolne zlorabe. Vedno nam podzavest restavrira dogodke iz otroštva, čeprav se na prvi pogled zdi, da naš partner ni niti najmanj podoben našim sorodnikom. Ko se zaljubimo, vse svoje želje in upe projiciramo v partnerja IN ZA TRENUTEK SE NAM ZAZDI, DA JE MUKOTRPNO ISKANJE RESNICE IN SMISLA ENKRAT ZA VSELEJ KONČANO. Shakespeare je že vedel, zakaj je na koncu drame kaznoval Romea in Julijo, ki sta bila očaran eden nad drugim. Narava nas je dobro uročila za razplod, zaljubljenci se vedejo, kot bi bili drogirani, v organizmu se poveča količina serotonina, ki je odgovoren za naše občutke nebeške sreče, ko smo v stiku z ljubljeno osebo. V začetku zveze se parimo kot mladi zajci, kasneje pa, ko se čip za novosti v glavi izprazni, se tudi naši intenzivni ljubezenski sokovi malo razblinijo, dokler se naši stiki ne zmanjšajo na opravljanje zakonskih dolžnosti. Zakaj zveze, ki so v začetku idealne, po določenem času končajo v joku in stoku, v neskončnem obtoževanju obeh partnerjev? Imam veliko prijateljev, ki so se vse življenje prepirali z mamo, sedaj pa to izkušnjo veselo prenašajo naprej in se hranijo s konfliktom. Večkrat jim omenim, da jim na čelu piše, če me imaš rad, se boš kregal z mano, pa nič ne pomaga Vse je odvisno od tega, iz kakšnih družin izhajamo. Če so nam zvezde naklonile družino, v kateri je vladala sloga in harmonija, imamo zelo veliko možnosti, da bomo ponovili srečno sožitje naših staršev, drugače pa nas čaka trpko spoznavanje naših notranjih ran in dela na sebi, ki se ga vsi tako bojimo in izogibamo (glej knjige psihologa Christiana Gostečnika).

Na koncu pa še tolažilna misel. Dva se nista srečala po naključju, ampak ju je združilo usodno naključje, da bi prek spoznavanja nadaljevala prekinjen osebnostni razvoj in odpravila blokade iz mladosti. Starejši bralci se najbrž spominjate ameriškega romantičnega filma Ljubezenska zgodba, v kateri pretreseni lepotec Ryan O’Neal dahne, da ljubezen pomeni nikoli reči žal mi je, jaz pa bi hudomušno pripomnil, da ljubezen pomeni, da bi šel skozi krvavi pekel samospoznavanja še enkrat. Ob tem stavku nisem preveč vzhičen, saj sem začel citirati samega sebe, kaj to pomeni za moj osebnostni razvoj, pa bo pokazal čas, upam, da nisem samega sebe začenjal jemati preresno, kajti to bi pomenilo, da sem se napihnil kot tragikomični novodobni preroki.
 
Igor Bizjan