Smelo pogleda vratar prišleka čudne oblike, ki v stranskem žepu močno stiska popadljivega ščurka. Neznanca zanima, kje se v hiši nahaja arhiv. Opremljen s skopo informacijo receptorja, se z dvigalom povleče v sodo nadstropje. Odlična glasba, ki jo predvaja zvočnik v dvigalu, se dopolnjuje z minimalističnimi linijami nadzorne plošče. Brezčasni, polnoodsevni, brušeni aluminij v kombinaciji z gumbi nedoločljive oblike, katere izrazito poudari prozorna, trda plastika.

Prepoteni prsti, ki dušijo kapitalnega ščurka, so zagrešili že več podobnih dejanj. Vsak dan se okopajo v krvi in božajo mrtve celice nekoč živih, toplih mišic. Koža, notranji organi, oči, ušesa, jeziki in vse drugo, kar sestavlja živo bitje, so temu osebku blizu. Z njimi zna spretno rokovati in jih dobro prodati. Hladen aluminij vrat dvigala ga spominja na ogromen pult, ki trenutno sameva v njegovi kleti. Družbo mu dela le kakšna pozna muha, saj se leto že pošteno nagiba proti zadnji četrtini.

Roka, ki ne počiva na ščurku v žepu, tovori belo plastično vrečko. Čeprav ga plastika že močno reže v dlan, tovora ne preloži, odloži. Dlani ima utrjene od držanja ročaja noža. Ko je bil mlajši, je delal v klavnici. Pred prijatelji se je rad pohvalil, da kar pride notri živo, zapusti obrat samo v lično očiščenih kosih. Cel dan je stal nad tekočim trakom z žago v rokah in krvjo na škornjih. Vsakemu mimohitečemu truplu je prerezal prsnico, da so kolegi na nadaljnjih postajah lažje prišli v prsni koš.

Med prhanjem po končani izmeni je v ogromni kopalnici vedno tekla krvava voda. Čeprav so lastniki predelovalnega obrata poskrbeli za močno odišavljena mila, se vonja po sveže zaklani kravi, prašiču, ovci, kozi ali medvedu težko znebiš. Po prhanju sladkega vonja krvi ne zaznavaš več, ostaja pa v podzavesti, skrit kot najmočnejši obujevalec spomina.

Štirinajsto nadstropje je tu in gladka, hladna vrata se odpro. Arhiv se skriva na koncu hodnika, takoj za toaletnim prostorom. Zaripla gospa v zrelih letih, malo pred odhodom v pokoj, že deset minut zamuja na malico. Živčno se sprehaja med starimi dokumenti in se potiho pogovarja sama s seboj. Kljuka se povesi in vrata skoraj skočijo v sobo. Neznanec se nasmeji in se v istem trenutku že opravičuje za zamudo. Rdeča v obraz sprejme težko belo vrečko in prinašalcu v zameno odšteje vnaprej pripravljen denar. Razpre vrečko, preveri vsebino in jo pospravi v majhen pisarniški hladilnik.

Vzame jakno in nemo pospremi svojega mesarja vse do vhoda v stavbo, kjer si z zamudo lahko privošči nikotinsko terapijo.

Urh Maček