Priznam, paranormalne zadeve so me vedno rajcale. Ko sem bila še čisto majhna (a dojemljiva), mi je babica pripovedovala tiste zgodbe o duhovih in moja domišljija je izgubljala meje. Ko so ponoči ugasnili luči sem se (kot večina majhnih in presranih otrok) skrivala pod kovtrom, da bi ne videla morebitnih duhov in vesoljcev.

Pravila mi je, kako je nekoč umrl nek njen znanec. Klasična pripoved, takih sem slišala že nešteto, a moja babica jih je znala pripovedovati, da so se človeku kar roke spotile od srha, ki jih je spreletaval. Večinoma so bile to zgodbe povezane z onostranstvom.

Proti večeru je moralo biti in otroci so že spali, dedek in babica pa sta se tudi odpravljala spat. Ležala sta v postelji, ko so se nankrat škripajoče odprla vrata in hladen veter je šušknil skozi sobo. Okno je tresknilo in zunaj v kuhinji je nekaj padlo po tleh. Ker je dedek že smrčal in se ni pustil motiti, je babica počasi vstala in s svečo v rokah oddrsala iz spalnice, da preveri, kaj se je razbilo. Ko je vstopila v kuhinjo, je menda tam čudno dišalo in bilo je, kot bi nekdo šepetal. Stopila je k oknu in pogledala ven. Naenkrat je pred oknom uzrla znan obraz, prav vanjo se je zagledala njena dobra prijateljica, ki je ni videla že nekaj let.
Babici je bilo najbrž takoj jasno, da je tukaj nekaj hudo narobe, prešinilo jo je namreč, da fizično ta njena prijateljica nikakor ne bi mogla biti tam. Zato je vedno govorila, da je tisto noč videla duha, njena prijateljica je namreč ravno takrat umrla. In se je - tudi takih zgodb sem slišala že nebroj - prišla pač posloviti.

Pred dnevi sem na medmrežju opazila zanimiv video. 12-letni deček naj bi z mobilcem posnel duhca, takega čisto pravega. In sem gledala in gledala in gledala. Pa nič. Medtem ko se fant sprehaja po hiši, se mu v nekem trenutku čez kader sprehodi neka temna postava. Malo zapaničari in to je to. In potem se oglasi nek gospod iz britanskega društva za paranormalne pojave (!), ki zatrjuje, da je Reeceov posnetek eden izmed “najboljših posnetkov duhov v zadnjih letih”. Ha! Če to ni noro…

In na spletu je prav takih posnetkov en mali milijon. Poltergeisti, imaginarni duhci, male nočne prikazni, izganjalci hudiča…

Nekoč sem bila v družbici, ki je nekje daleč stran, v majhni grški vasici klicala duhove. Nisem imela pojma, kaj sploh to pomeni in kaj počnemo. Starejša ženica je vse skupaj nadzirala in čebljala v nerazumljivem jeziku, medtem ko smo ostali pač sledili njenim navodilom. Jasno je povedala, da je to, kar počnemo lahko nevarno in da moramo te “nezemeljske sile” potem, ko se z njimi pogovorimo, pustiti, da odidejo. In so se dogajale čudne reči. Miza je poskakovala, luči so se prižigale in ugašale in nekaj čudnih krikov je bilo slišati. “To ni hec,” sem pomislila takrat in se nikoli več pustila prepričati v kaj podobnega.

Stari Indijanci bi vzeli žajbelj, ga zažgali in me z njim prečistili (vmes bi verbalno izganjali zle duhove), sosedova Pavla bi vzela požegnano vodo in z njo poškropila vse, kar bi smrdelo po hudiču, novodobni izganjalci hudiča bi najbrž name položili roke in ob meditativni glasbi oči obračali navzgor, dokler me ne bi očistili negativne energije. In jaz bi še vedno od časa do časa opazila kaj nenavadnega, videla kakšen paranormalen pojav.

Morda je vse skupaj le stvar percepcije. Zna biti, da obstaja nek vzporedni univerzum, svet in čas, v katerem obstajajo tisti, ki umrejo pred nami. Nimam pojma.

A ko gledam vse te nebuloze, ki krožijo po svetovnem medmrežju, mojemu čudenju res ni konca. Morda bom jutri res prižgala kamero in celo noč snemala soseda, ki je pravzaprav poltergajst. Takšno ropotanje in kriki, ki jih zadnje čase slišim z druge strani stene, lahko prihajajo samo od kakšnega paranormalnega onostranskega duha…

Katja Lenart