»Postani realna!«
15. februar 2009 ob 10:45 | Elena Pečarič |Prosila bi te, da mi pojasniš tvoje razumevanje besede “realna”, če si lahko bolj natančen in neposreden, kaj s tem misliš in kaj pod tem pojmom razumeš? “Bodi realna” sem v svojem življenju že velikokrat slišala, tolikokrat, da jo ne morem več slišati, jo ne prebavljam, se nanjo dobesedno alergična. Zato največkrat reagiram »iz inata« prav v nasprotni smeri od priporočene in želene.
»Bodi realna«, so mi govorili predvsem takrat, ko so mi hoteli dopovedati, da nekaj ne zmorem, da je to zame preveč, da za to najverjetneje nisem sposobna. Razlogi zato so bili največkrat povezani z mojim hendikepom, šibkim zdravjem ali krhkim telesom. Vedno, že od malega naprej sem si postavljala za druge dokaj nerealne in nedosegljive cilje, ki pa so bili zame povsem možni, uresničljivi in celo nujni, da si jih zastavil in jih tudi dosežem.
To, da grem študirat, to, da živim samostojno in sem neodvisna od doma (staršev), da to poskušam omogočiti tudi drugim, da dokažem, da se da in je možno ter mogoče, da se podamo v ustanovitev YHD, da vztrajamo na Metelkovi, da se zaposlim in delam, da preživim Golnik, da kandidiram za predsednico RS, da predavam na fakulteti, da pišem kolumne, celo o EU, da dobim novinarsko kartico vest.si, da snemam… Zato sem tako občutljiva na to besedo, ki mi je bila tolikokrat predočena, ko sem hotela doseči kar sem želela, a mi je bila vržena v obraz, kot klofuta, ki naj bi me streznila in obudila iz neproduktivnega sanjarjenja. Postavljena mi je bila kot tista, nepremagljiva ovira, kot končna meja, preko katere res ne morem iti. Bodi realna, je to kar bi me streznilo, kot praviš, postavilo na realna tla in to nujno povzroča »nekaj« bolečine; bolje kot razbita glava in prenapihnjen ego, ali ne? Tako bi rekel ti.
Vsakič je bolelo in boli, a ponujene streznitve, dobrohotne ponudbe o pristanku na realnih tleh nisem nikoli dobronamerno sprejemala. Ker preprosto nisem mogla in ker sem vedela, da je treba segati vedno preko mej mogočega, da se lahko doseže in udejanji nemogoče. Da se le tako lahko prestavljajo meje, delajo koraki, dosežejo spremembe. Zato tudi takrat, ko me je najbolj strah, in to ni malokrat, ko sem v popolni negotovosti, ko dvomim sama vase in si celo sama sebi govorim: »naj bom, vendar realna«, ne morem, da ne naredim to, v kar sem prepričana ali verjamem, da je prav. V to kar čutim. Prav gotovo že zdavnaj ne bi bila več tu, sploh pa ne takšna;, če ima to za koga sploh kak smisel in pomen. Ne vem?
Ves ta dolgi uvod, da izvem, če sem prav razumela tvoje besede. Zakaj nimaš jajc, da že enkrat naravnost izustiš to kar si misliš in okoli česar se vrtiš in kar ti preprečuje, da bi z menoj lahko sploh ponovno govoril? Da me ne kalkuliraš kot ženske, ki bi te kakor koli privlačna. In ker veš, da mi ti nekaj pomeniš, te že misel na to obremenjuje. Zakaj ti je to tako težko povedati mi oz. priznati! Vse to že vem in mi je znano ter povsem razumljivo, jasno! Toliko pa sem le realna in realistična, da vem in se zavedam kje so meje drugega. Nisi edini, pravzaprav si najverjetneje v večini (saj v nečem), ki tako razmišlja in ima takšne probleme ali ovire. Pozabljaš, da s tem živim in se soočam že celo življenje. Sploh pa veš, da ste moški moja specialiteta opazovanja in preučevanja, saj ste tako ranljivi, krhki, občutljivi, nežni in prosojni.
Pojasni mi, kaj nerealnega sem te prosila? Je mar nerealno pričakovati sodelovanje, pomoč, prijateljstvo, zaupanje, iskrenost? Je? OK, sem razumela in vzela na znanje! Prosim, pusti me na miru, hočem leteti; dokler zmorem. Realnost me ubija!
Elena Pečarič
p.s. Še dobro, da je to zgolj fikcija.
15. februar, 2009 ob 11:26
Občutljiv zapis, iskren… žalosten…
Ampak zakaj nekako mazohistično si želiš od njega besede, ki te bodo itak prizadele? Saj ti to očitno sporoča drugače - očitno, kot pač zna. Nekateri zakrknejo/zakrknemo in s(m)o v zadregi ob stiku s kako hendikepirano osebo, pa čeprav to ni ‘lepo’, se tako pač odzivamo. In najbrž je moškemu pač težko reči: “ne privlačiš me”. Saj ti to očitno pokaže, zakaj ga siliš v zadrego, sebe pa v ponižanje, na nek način?
Mislim, saj te štekam, samo štekam tudi ‘njega’ (navednice zato, ker je itak fiktiven). ;)
Motijo me pa kar številne pravopisne napake in nepravilno sklanjanje oz. uporaba tožilnika oz. rodilnika:
“da jo ne morem več slišati, jo ne prebavljam”
Koga ali kaj prebavljam? Jo prebavljam.
Koga ali česa ne prebavljam? Je ne prebavljam.
Da ne boš rekla, zakaj se ne pove v faco, kar se misli. ;)
Drugače pa svaka čast za voljo, energijo in žar, to zelo spoštujem.
Lepo se imej in še veliko energije in projektov in vsega, kar ti pomeni!
15. februar, 2009 ob 11:31
ah…
15. februar, 2009 ob 12:02
Brat je na vozičku. Za osebnega asistenta si zelo želi Marka Miliča. S tem bi brat dobil REALNE možnosti, da zaigra za njegovo priljubljeno Olimpijo.
??
15. februar, 2009 ob 12:14
Vse je to realnost. In če ne bi vsake toliko (vsaj malo, jebemti) imaginarni in če ne bi sanjali sanj, ki se zdijo tako prekleto daleč, bi ne korakali naprej, temveč bi padali navzdol.
In ta stavek je resnično tako zelo oguljen, nepotreben (”Postani, bodi realna”)
Fak, te prav razumem!
Upam, da je razumel in poštekal.
15. februar, 2009 ob 12:21
brutalna verzna agresija Elene Pečarič od 12.2.2009 ob 20:10 pod ˇ”invalidska polemika” na eni strani ter sentimentalna krakarija pod “postani realna” od 15.2.2009 ob 10:45 je oris razklane osebnosti za psihiatra in umobolnico ali pa pervezni zločin za sodišče in zapor.
15. februar, 2009 ob 12:31
…bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. :-)
15. februar, 2009 ob 13:23
…obstaja še ena:…. joj si občutljiva!
15. februar, 2009 ob 15:06
Odlična, trezna refleksija, daleč od pomanjkanja smisla za realnost.
15. februar, 2009 ob 15:32
Vedno se od nas nekaj pričakuje in bog ne daj, da si želimo nekaj kar se bo mogoče težko uresničilo. Ja Elena, prav je, da sanjamo in uresničujemo sanje, ne glede na to ali hodimo ali ne.
15. februar, 2009 ob 15:40
Sama tudi ne maram, da mi kdo reče naj bom realna. S temi besedami me apriorij hočejo ustavit, dati v kalup. Verjetno so pred iznajdbo letala tudi govorili, da ni realno, da bi ljudje leteli. In še danes bi ne bilo napredka, če bi se s temi besedami sprijaznili. Bravo,tako naprej.
15. februar, 2009 ob 15:48
Zala: “In še danes bi ne bilo napredka, če bi se s temi besedami sprijaznili.”
Res je. Fajn komentar. :)
15. februar, 2009 ob 15:53
Res je, če bi upoštevali besedi bodi realna, bi človeštvo bilo še vedno v jamah.
15. februar, 2009 ob 15:58
Moji znanki so rekli zdravniki, da bo verjetno rodila prizadetga otroka in da bi blo realno, da splavi. Ker verjame v usodo se je prepustila življenju in rodila zdravega otroka.
15. februar, 2009 ob 16:05
Samo tisti, ki si upajo premikati meje bodo zato nekoč nagrajeni. Mi ostali pa smo samo nemi opazovalci.Vsak od nas nosi material za neko knigo, vsak je in še doživlja tudi neprijetne stvari. Žal je tako, da se včasih bol zavedamo tistih mračnih trenutkov, včasih pa onih svetlejših.
Ne obupavat, naj se stvari zgodijo, kot se pač morajo zgoditi. Pustimo si sanje, saj to je še edino, česar nam nihče ne more vzeti. Moje življenje in okolica me lahko obsojajo ali občudujejo in kar se meni zdi ok, se morda komu ne zdi tako in tako pač je. Torej, če si želiš nekaj, je prav da na tem vstrajaš in če te nekaj moti je prav da to poveš…
Ljudje smo čudi, enkrat v eno drugič v drugo smer… odvisno od razpoloženja oz. v kaj nas okolica pripravi.
Vedno je na voljo izbira, levo ali desno…res
Žal se stvari vedno zavemo, ko je prepozno, zato kar te teži povej na glasin mogoče…kdo ve…se ti odpre
15. februar, 2009 ob 16:12
Elena, si inteligentna, simpatična, energična ženska in sem prepričan, da marsikdo od nas pomisle nate in vse to vidi. Tvoj hendikep je vsaj viden. Koliko je ljudi, ki skriva veliko večje hendikepe od telesnih. Predstavljajte si, da je vaš partner odvisn od drog, od alkohola, iger na srečo, depresije,…
15. februar, 2009 ob 16:23
Ja bodi no realna, Elena. Pa si menda ja ne domišljaš, da boš z bitjem, ki je tako ranljivo, krhko, občutljivo, nežno in prosojno in ki nima jajc, da se izjasni, s to s to pisarijo v vajinem odnosu karkoli spremenila na bolje.
P.S. Še dobro, da je to zgolj fikcija.
15. februar, 2009 ob 16:28
V zadnjih letih sem že nekajkrat videl pare, od katerih je en na vozičku. Moja bivša sošolka je na vozičku, čist je odvisna od drugih in je že več kot 15 let poročena, ima tut otroka in zgledajo prov zadovoljni. Ko sem jo spoznal mi je blo mal neprijeten, vendar ona izžareva tako energijo, da kmalu sploh nism opazu, da je na vozičku. To, da sem ji kaj pomagal je blo čist spontano.In povem, da jo vidim kot žensko vredno greha. Sam pred leti nism mel poguma, očitno pa ga je mel drug srečneš.
15. februar, 2009 ob 16:37
Zakaj bi bila to fikcija? Zakaj si ne bi smela želeti moške ljubezni? In zakaj bi bilo nerealno, da se to uresniči? Kaj pa kemija, energija? Mar so vsi moški tako plehki?
Vsam ima lakho svoje sanje in sanje se lahko uresničijo.
15. februar, 2009 ob 16:43
Elena, ti si zakon! Ni važno a je fikcija ali ne, ti ponovno podiraš tabuje. Kar naj razmišljajo o tem butasti moški in tupe ženske.
15. februar, 2009 ob 17:09
Men pa se zdi, da človek mora včasih slišat, da naj bo realen, če njegove sanje tudi v sci-fi varianti še niso verjetne. Da bi pa kar vsi nekaj sanjali in v življenju samo iz sanj izhajali, bi imel pa kar hitro imeli velik kaos in kmalu se ne bi več vedelo kdo pije in kdo plača. Dandanes pa je pomembno kdo kaj počne. Na račun drugega.
Pri Eleni me bolj moti to, da ji (vsaj po mojem mnenju) manjka občutka za sprejemanje oz. dojemanje mnenj, ki so drugačna od njenih. In teh je kar nekaj. Je pa njena prednost v tem, da je na vozičku in se ji zaradi tega avtomatsko priznava nekaj, kar se zdravemu človeku ne - ker pač ni na vozičku.
Ali je za ta prispevek Elene Pečarič mogoče kriv Blaž Babič? Samo vprašam.
15. februar, 2009 ob 17:56
Vuav! Meni je to razmišljanje všeč. Elena je redka kolumistka,ki je tako iskrena v svojem pisanju.
15. februar, 2009 ob 19:13
kako zelo brez veze vse… bolano…
15. februar, 2009 ob 19:17
+ tega slovenski jezik- slovnica-odlično 5 :) ojoj
15. februar, 2009 ob 19:20
..in iskrenost še zdaleč ni “javnost” in na papirju… bolano, ne iskreno, zahrbtno…
15. februar, 2009 ob 19:39
Hendikepirana borka za pravice malega človeka? Ha, ha, ha. Dobr vas je :)
Vidim, da nekateri res nimate smisla za hendikepiran črn humor ala elena
15. februar, 2009 ob 20:45
Lepo, iskreno, odprto, vsi negativni komentarji tipični kranjski, ona bi morala sprejeti usodo uboge invalidke, ki naj se smili ljudem, ki ji bodo pomagali in prevsem zdraviti svoje frustracije, taka je ta naša deželica šentflorjanska
15. februar, 2009 ob 20:56
Gospa Elena, veste kaj je tudi kruta realnost? To, da YHD ne podaljša pogodbe za asistenta ženski v petem mesecu nosečnosti.
15. februar, 2009 ob 21:37
bullock za takšne trditve boste morali posredovati trdne dokaze, ker ste v nasprotnem primeru kazensko odgovorni, takšnih natolcevanj je bilo zaslediti v preteklosti, sicer pa kolikor vem so pogodbe vezane samo za določen čas 6 mesecev ali maksimalno 1 leta.
15. februar, 2009 ob 22:05
Elena, kdor živi brez norosti ni tako moder kot se mu zdi
15. februar, 2009 ob 23:47
A ko se YHDju dogaja krivica je vik in krik, protesti pred parlamentom, dopisi na 1001 naslov z zahtevami za ukrepanje, iskanje krivcev, obtoževanje ipd. je to samoumevno in “edino pravilno”, kaj pa ko YHD dela omenjene svinjarije ženski v 5 mesecu nosečnosti?
16. februar, 2009 ob 9:34
On, o čem ti to?
Kaj takega se pri nas ne dela!
Ste invalidi spet na delu?
16. februar, 2009 ob 9:41
On in Bullock - zakaj pa bi morala zdrava nosečnica v 5. mesecu imeti asistenta??
Morda pa ni zdrava? Samo potem to napiši/ta.
Kakorkoli, ne razumem teh komentarjev in itak nimajo nobene zveze z dotičnim prispevkom.
16. februar, 2009 ob 11:32
Elena, takšne kolumne so potrebne, da se zbijajo tabuji. Ljudje so se začeli spraševat ali si ženska z vsakdanjimi potrebami in željami, ali imaš lahko moškega, ali je to mogoče, ali si vesoljec,a se smeš zaljubit, …? Ljudje, zbudite se, mislite!
16. februar, 2009 ob 12:54
Točno to Plava, Elena je za invalidne funkcionarje zombi, včeraj sem poslušala po radiu invalida Bloudkovega nagrajenca, piše se Okorn, v 80 letih je sodeloval v ekipi Zveze paraplegikov pri uničenju IŠD Olimpija, ki so dosegali res vrhunske rezultate, 3 v Evropi, 9 na svetu, le kdo ga je predlagal za Blodkovega nagrajenca, ker pa niso bili paraplegiki naj se ne bi smeli ukvarjati z vrunskim športom (polhodeči zaradi otroške paralize in so tolmačili uporabo vozička kot zorabo čeprav so mednarodna pravila dopuščajo in celo dopuščajo v ekpi enega popolno zdravega košarkarja)
16. februar, 2009 ob 13:30
Še ena pametna od pametnih po prepričanju, ne po dejanjih: ti si preveč idealistična.
Za boga milega; a ni realnost nekaj kar izboljšujemo? A niso cilji (daljni ali bližnji) vedno malo nerealni. A ni realnost večkrat samo način dojemanja? A ni ideal tisto, po čemer hlepimo, čemur sledimo, za kar se trudimo? Kar pa ne pomeni, da ni realnost nekaj, kar sprejemamo in se veselimo, ker je bila nedolgo nazaj še ideal. Nekateri res potrebujejo “realnost”, da ne letijo predaleč v jutri, vseeno je pa verjetno bolj idealno slediti idealom, ne realnosti.
Najlaže je pa sprijaznjen živet v prepričanju, da je nekaj nemogoče, nerealno, idealistično.
Bravo, tut men dvignejo pritisk take izjave, sem že mislila, da sem jest čudna:) …
16. februar, 2009 ob 19:24
Eleni Pečarič: da, invalidi so spet na delu, tako kot sleherni delovni dan. In to med tem, ko ti dopoldne šele prihajaš k sebi, prekrokana od včerajšnjega žura do jutranjih ur. V vmesnem času pa tako ali tako ne delaš drugega kakor zgago. Zgagati NI delati!
16. februar, 2009 ob 19:32
težko se je sprejeti ……….
16. februar, 2009 ob 19:38
karin = Rafael(a)
16. februar, 2009 ob 20:01
Sem ena od tistih, ki se je naveličala ”hendikepskega bluzenja”. Tudi z moje strani je bilo nekaj poskusov spraviti k razumu pregrete glave YHD, a tako kot pri drugih udeležencih, je bilo moje početje jalovo. Torej sem zgolj razkrinkavala grozljivo zasnovo teorije hendikepa.
Tokrat me je zbodla k reakciji perfidna igra Elene Pečarič v njenem besedilu ”Ostani realna”, v katerem sploh ni iskrena, ampak zelo prefinjeno manipulira, računajoč na čustveno naklonjenost pri soljudeh, čeprav ona sama čustva povsem zaničuje.
To je izjemna pokvarjenost, ki je v celoti izven naravne etike in osnovne človekove morale. Dovoljujem si reci, da je REALNOST moje življenje, ker zavestno pristajam, da sem žena in mati, pa uslužbenka in brez idealizma hišna služkinja, in to tako rekoč vsak dan. Temu se reče realnost, ki jo Elena Pečarič ne pozna in zelo dvomim, da jo bo kdaj tudi spoznala. Sploh pa bi bralce ponovno opozorila na dejstvo, da guru hendikepizma dr. Dušan Rutar terja od te invalidke stalno konfliktnost s socialnim okoljem, ki to tudi slepo in topoumno uresničuje.
16. februar, 2009 ob 20:21
Bravo On. Prav vesel sem, da se siri krog ljudi, ki takoj zavohajo smrad Rafaela Zupančiča - Rafota. Karin je zanesljivo njegov nov alias!
16. februar, 2009 ob 21:28
Komentar je bil izbrisan zaradi osebnih žalitev in/ali ekstremnega idiotizma.
16. februar, 2009 ob 21:38
Ja je verjetno človeku hudo, da medtem ko nekateri dobijo Bloudkovo nagrado za svoje življenjsko delo in uspehe, so drugi, ki si tako želijo in hlastajo po pozornosti, deležni raznih tožb in pravnomočnih obsodb.
17. februar, 2009 ob 7:55
Idiotski Odgovor se je sposoben izmisliti samo Rafael Zupančič - Rafko, ki ”kraljuje” v domu upokojencev na Fužinah, in sicer v velikem apartmaju, ki je bil prvotno namenjen za dnevno varstvo upokojencev! Čestitam ‘’socialnemu inovatorju” za edinstveni socialni privilegij, ki si ga ne more privoščiti noben drug invalid v naši državi. Čestitam mu tudi za 7.192.000,00 milijonov SIT, ki jih je Rafkotu uspelo preko banke s čeki ukrasti Društvu invalidski forum Slovenije, sodišče pa nima in nima časa, da bi ga za to krajo obsodilo.
Ne razumem po kakšni logiki opleta neko Katarino Vinšek v moje komentarje, ki nastajajo zaradi mojega vedenja grozljive socialne zavoženosti tega Rafkota, ki ni samo nemoralen, ampak primitivno prostaški in iztirjen iz normalnih družbenih pravil.
17. februar, 2009 ob 10:07
Slovenija premore “političarko”, ki se zelo rada POKROVITELJSKO slika z invalidi in je na nekem predvolilnem shodu zanosno zagotavljala, kako bo poskrbela ZA invalide in hendikepirane.
Še več, PREPOVEDALA bo delo invalidov … in bila grozno prizadeti, ker ji (vsi) invalidi niso ploskali.
17. februar, 2009 ob 10:58
Veš kaj Elena, jaz te tudi zastopim in popolnoma podpiram! Leti, če čutiš, boš vsaj videla kaj je zgoraj in tudi padec na rit je prav posebna izkušnja. Gotovo se strinjaš, da si se iz tega največ naučila, pa nobenemu nisi dolžna razlagati zakaj in koliko.
Kdor ni pogumen, se lahko plazi in bo morda na varnem.
Če bi bila jaz realna, bi bila mrtva, tako se pa požvižgam na vse gliste, realiste. Tiste druge realiste, ki imajo srce, pa potrebujem:)
Lp vsem
17. februar, 2009 ob 11:10
Komentar je bil izbrisan zaradi osebnih žalitev in/ali ekstremnega idiotizma.
17. februar, 2009 ob 11:12
Tajnica; saj bo bolje, če boš želela, lahko pa ostaneš realna, tvoja stvar, tvoj lajf!
Moram še tole vprašat; kaj gre bolje skupaj: Ljubezen in realnost ali ljubezen in nerealnost?
In, še tole: Pokvarjenost in manipulativnost z realnost ali te iste “vrednote” z nerealnostjo?
17. februar, 2009 ob 11:18
Elena, vauv , ful dobr. Prepust se usodi. Kar ti prinese, ti pač prinese. Ti si carica.
17. februar, 2009 ob 15:27
…taaaaale “tajnica”& co…!
še tako se lahko trudi nikoli ne bo ujela “izraznost duha” elene pečarič…!
mislim…! ni potrebno “ugotavljati, kdo je v resnici “hendikepiran”…!
18. februar, 2009 ob 9:09
Mar ni to ponižujoča, nezrela trditev?
18. februar, 2009 ob 11:51
Tvoj duh je tvoje bogastvo, ki ni majhno.
18. februar, 2009 ob 12:55
Zrcalce zrcalce povej, kateri od spodaj njih med anonimneži, ki stresajo laži in nagnusne komentarje je glih:
1. Jože Miklavič, Brodarjev trg 10, 1000 Ljubljana, Lojze Šprohar in Damijan Jagodic (Ministrstvo za zdravje)
2. Milojka Jeršin in Marjan Klemenčič, Bobrova 3, 1000 Ljubljana (Skipper d.o.o., Savlje 89, 1000 Ljubljana, lastnik Skipperja je POT d.o.o. isti naslov kot DAZIS – društvo aktivno zaposlenih invalidov, Cesta v Tacen 27., 1000 Ljubljana
3. Ivo Jakovljevič (sekretar: Društvo distrofikov, zaposlen v Birografika Bori), Karmen Bajt (Društvo distrofikov, zaposlena v Birografika Bori), Katarina Vinšek (Društvo distrofikov, zaposlena Birografika Bori), Andreja Šuštar (Društvo distrofikov, zaposlena Birografika Bori), vsi: Linhartova 1, 1000 Ljubljana);
4. Boris Šuštaršič (predsednik Društvo distrofikov Slovenije, zaposlen kot na 4 urah direktor Birografika Bori, predsednik Zavod invalidskih podjetij Slovenije, Predsednik NSIOS, Predsednik Uprave Dom dva topola, Državni svetnik za družbene dejavnosti, …)
5. Štefan Kušar (sekretar NSIOS, Linhartova 1, 1000 Ljubljana)
6. Tatjana Brumnič Smreakr (sekretarka ZIPS, Linhartova 1, 1000 Ljubljana)
7. Renata Punčuh Radovanovič (pravnica v Birografika Bori, Linhartova 1, 1000 Lj.)
8. Brane Urbanija, lobist NSIOS iz Kamnika
9. Cveto Uršič, Viktor Frangež (Direktorat za invalide, Slovenska c. 54, 1000 Ljubljana);
10. Janez Drobnič (bivši minister za delo);
11. Miloš Radojevič, Vladimira Sladič;
….
18. februar, 2009 ob 16:39
In zmagovaec EME je :
Damjan Murko (zvani Rafko) :)
18. februar, 2009 ob 16:49
In zmagovalec EME 2009 je………………
Damjan Murko (zvani Rafko) !!!
Čestitamo
18. februar, 2009 ob 17:26
Alibaba, kako lahko kaj takega trdiš:-) Zmagovalka EME je - Elena Pečarič. Sicer pa - predavateljka, novinarka in podobno. Kako so lahko v njenem tekstu take slovnične napake?
18. februar, 2009 ob 18:14
@peter
Predvidevam, da so te slovnične napake nastale tako, da je Elena iz leže narekovala tekst asistentki. In, ker Elena ima vedno polno dela, ga ni uspela pregledati. Ali sploh veš kako aktivna in delavna je ona? Sicer pa slovnične napake ne morejo uničiti močne vsebine.Se strinjaš?
18. februar, 2009 ob 18:47
Sasa jezikava,
ne seri z razlagami okoli slovničnih napak Elene Pečarič in njenega ležečega narekovanja besedil. Prav vsakemu neukemu bralcu in poslušalcu je že dolgo let jasno, da ima Elena Pečarič veliko pomanjkanje slovničnega znanja in da je izrazno dokaj šibka. Močna je samo v ponavljanju ideoloških stereotipov in v hotenju, da to počne, in se to bi hitro ugasnilo, če ne bi imela političnega pogona iz ozadja.
Ključni problem Eleninih besedil je v tem, da jih ne piše ona, torej da ni njihova avtorica, ampak samo posoja svojo osebno identiteto, ker naj bi bila po zgrešenem politikantskem samodojemanju nekakšna javna maskota, v resnici pa so ta pravi avtorji brezjajčniki in anonimni pozerji.
18. februar, 2009 ob 19:34
Čuj, toti Rafael Zupančič - Rafko pa je bolj ubrisan kot sem mislil do danes. 100-krat in 100-krat se ne spomnim več po katerih internetnih razpravah sem razkrival zaplankano identiteto totega invalida na invalidskem vozičku. Pa nič ne pomaga!
Pod številko 43 od 17.2.2009 ob 7:55 sem ga samo zaradi osvežitve spomina razkrinkal v njegovih dveh zelo značilnih lumparijah. In glej hudiča, zopet me poizkusa na star način nafintati pod številko 46 od 17.2.2009 in številko 52 od 18.2.2009. Izdaja ga neverjetno primitivna konstrukcija agresivnega obtoževanja drugih ljudi in namišljena vsevednost. Tega kratko malo ne počne nihče drug.
Kako naj takemu idiotu dopovem, da imam svojo osebnost, da iz svojega prepričanja nasprotujem družbenemu idiotizmu, v sklopu katerega ima v današnji Sloveniji žal kar velik delež HENDIKEPIZEM? In Rafko je njegov zelo brutalni predstavnik.
To, da mi podtika Štefana Kušarja, mu prav nič ne pomaga, ker nisem toliko naivno pošten in etično pravičen, da bi razkril sam sebe. Ker se štejem za določenega poznavalca grobe agresivnosti koncepta hendikepa, zelo dobro vem, da bi doživel isto mesarjenje, kot si ga je brez potrebe nakopal Štefan Kušar.
Kar zadeva naštevanje navidezno naključno izbranih ljudi, mi je jasno, da Rafko tu politično insinuira, ker je izbral nekaj aktivnih ljudi s področja invalidskega varstva, katerim v okras doda še tri ljudi iz sredinsko desnega političnega okolja tudi v zvezi z invalidi.
Kaj prikriva Rafael Zupančič - Rafko? Da je lažnivec, da krade, da rad obračunava z ljudmi in da je v času izvolitve Janševe vlade pred dobrimi 4 leti pisal na internetnih straneh SDS proti komunistom in socialistom.
DANES JE SEVEDA BREZKOMPROMISNI PRISTAŠ SOCIALNIH DEMOKRATOV (BERI PAHORJEVE VLADE), A KAJ KO JE PRED 3 TEDNI NA SVOJEM ZAŠČITENEM BLOGU MMC RTV OPSOVAL POSLANKE IN POSLANCE DRŽAVNEGA ZBORA RS ZA POSRANKE IN POSRANCE.
Beri ljudstvo in verjemi Rafkotu!!!!!
18. februar, 2009 ob 19:35
… za dobrim konjem se vedno kadi…,.to je dokazljivo tudi tukaj..!
ojojo, ni drugih argumentov , “DEBATA” oslovničnih napakah ..!
18. februar, 2009 ob 19:44
Pa kaj vam je? Mar ne morete enostavno prebrat čudovite kolumne? Morte vse popluvat? A ste vsi taki popolneži?A so žaljitve potrebne? Bogi komentatorji!
18. februar, 2009 ob 23:22
Farkic ojla spet v svojem sijaju, ti si invalid v glavi in rabiš strokovno pomoč za svoje nebuloze, že stokrat ponovljene insinuacije in svinjarije, ki jih v svoji paranoji priposuješ drugim, z zanimanjem sem si ogledal tisti gornji seznam in skoraj verjamem in predvidevam, da si eden od našetetih oseb, si pa vzameš izgleda veliko časa pri izdelovanju svojih domnevnih predvidevanj, ocen, analiz in izdelavi profilov, žališ in žali kar dalje, daj si duška, da boš lahko zadovoljil svoje bolestno sovraštvo, za vse drugo pa škoda besed, res sem ti hvaležen za vse tvoje besede, ki jih zapišeš ti in tvoji bolestni pristaši tu gori, skozi čas boš izvedel zakaj, takrat boš pa izjemno presenečen in te bo sram in boš hudo zardeval, lep večer še naprej, hvala ti da vsaj delček svojega egotripa in beseda preneseš name, je saj Eleni malo prihranjeno, čeprav malo, saj ste obsedeni z njo, že veste zakaj.
Lep jutranji dan saj veš kje ne? Nočka pa sanjaj komuniste, socialste, janšiste, kakor ti srce poželi.
19. februar, 2009 ob 7:00
Čuj, ti Kangler v Maribori: Ne potrebujemo Univerziade, pač pa svetovne paragladiatorske igre. TO!
19. februar, 2009 ob 8:26
“Sei duro come un Croato!”
19. februar, 2009 ob 12:16
Za znoreti! Rafaelu Zupančiču – Rafkotu v obraz razložim, kakšna baraba je in kako fintira po internetu. On pa mi pod nazivom Raf zopet proda svojo tradicionalno agresijo in neko nespecifično grožnjo. Najbolj bolano pa je, da pri tem še duhoviči kako je prebral seznam ljudi (ki ga je sestavil seveda on) in da je med njimi prepoznal mojo osebno identiteto. Utrgano do nesmisla!
Pa še nekaj konkretnosti: »MOGOČE ME BO KDO RAZUMEL V VSEJ MOJI PIZDARIJI. BLIŠČ IN BEDA NEKE OSEBNOSTI RAZDVOJENE ZARADI PRETEKLOSTI. VZROKI BODO S ČASOM SAMI POJASNENI. BIL SEM DEL DENARNE MAFIJE, KI SO JI LJUDJE DOLGO VERJELI. MARSIKJE ŠE DANES. ZATO UPAM, DA BO KDO RAZUMEL MOJE DIVJE TRAVME V OBNAŠANJU. STALNO POD PRITISKOM, IZ ENE LAŽI V DRUGO. DOBRO MI JE ŠLO A NAKLJUČJA ODKRIJEJO TUDI NAJVEČJE BARABARIJE. TEGA SEM SE BAL IN POGOSTO NE SPAL. VEM DA SEM NAREDIL VELIKO ŠKODO TODA TO JE ŽIVLJENJE. ŠEST LET SEM DELAL ZASTONJ NA PUF DRUGIH. IZPOSODIL SEM SI PRECEJ DENARJA. KO NISEM MOGEL VRNITI SEM SI IZPOSODIL DRUGEGA POD NOVIMI OBRESTMI. NATO JE PRIŠLA KAPLJA V MORJE STANOVANJSKI KREDIT. Z NJIM BI LAHKO VRNIL VSE A SO ODOBRILI VSEGA SKUPAJ 25%. OSTALI SO MI ŠE DOLGOVI. ČE BI LJUDEM POVEDAL PO PRAVICI BI PONORELI, UDELEŽEN SEM BIL PA V ZELO JAVNIH ZADEVAH IN PROJEKTIH. …«
Navedeni citat je natančno prepisan iz lastnoročno napisanega dopisa Rafaela Zupančiča – Rafkota z dne 3.9.1993.
Takih dokumentov imam še za dva fascikla.
19. februar, 2009 ob 14:24
Ja lepo, ni kaj s tem ožiš krog zgoraj navedenih ljudi, sicer pa mi je znano kdo v naročju nosi fascikle in mape, ne ravno veliko ljudi. No citiraš lahko marsikaj, napisanega in podpisanega je bilo v sužnjelastniškem razmerju marsikaj, v tistih časih, ko sem bil še zaslepljen “Šuštaršičev” in to dobro opisuje knjiga Svetnikov mogočni imperij. Sam sem to razčistil pred leti in sem tudi zaradi tega našel svoj smisel obstajanja. Takrat se je tudi marsikaj dogajalo in v določenih trenutkih sem bil verjetno skoraj res prepričan v svojo krivdo toda, ko sem z leti analiziral vsa pretekla dogajanja sem ugotovil resnične vzroke dogajanja in resnične krivce in v tistih časih res nisem bil opolnomočen se sploh braniti, seveda pa je šlo čez podobne izkušnje še mnogo ljudi, žal tudi mnogo distrofikov med njimi, ki so mnogi že pokojni. Izsiljenih in podpisanih izjav je bilo tudi veliko. Navajaš lahko zaradi mene kar hočeš. So bile pa to izkušnje življenskega doktorata, zato so mi tudi znane vse skrivnosti izsiljevanja in držanja v odvisnosti ljudi na socialnem obrobju. Obrni se proti sebi in se vprašaj anonimnež, ki se čedalje bolj jasni tvoja resnična podoba koliko ljudi hendikeprianih si ugonobil v svoji parainvalidski civilizaciji. Nekdo je lepo zapisal paragladiatorske igre. Te pa se dogajajo že tretje desetletje.
19. februar, 2009 ob 14:30
In zasluge za mojo preobrazbo ter nov smisel življenja ima pokojna Vlasta Hribar, ki je bila in bo ostala moj življenski mojster.
19. februar, 2009 ob 14:40
Sam hranim na desetine fasciklov o sebi, kaj ste vse zame pisali raznim političnim in strokovnim istitucijam v smislu mojega blatenja, diskreditacij, kar vam je zelo prav prišlo v politiki zato tudi vem, da ste me z največjim veseljem onemogočali. In vse te zadeve se bodo razčistile, takrat pa pridejo za marsikoga neprijaetna presenečenja.
19. februar, 2009 ob 15:13
@Farkic,
Zgleda, da tvoje oboževanje Rafa nima meja. To, da zbiraš in imaš polno Rafove zgodovinske in sedanje dokumentacije, ki je resnična ali tudi ne, kaže na to, da si z njim obseden kot Šuštaršič oz. si Šuštaršič. Druga varjanta Rafovega oboževanja je, da si Ivo Jakovljevič, ki slepo uboga Šukijeva navodila.
Kakorkoli že ta vaša nerazumna sovraštva do Rafa rešujte drugje, saj to nima veze z kolumno. Očitno pa ne stojite za svojimi besedami, ker se skrivate za vzdevki.
22. februar, 2009 ob 10:33
“Cara signora, de fora sarà anche un bel ragazzo, ma de dentro el xe proprio marzo”