Umetnost v času krize
7. februar 2009 ob 9:47 | Anja Fabiani |Šokantno v umetnosti ni nič novega; vprašanje je, kako je implementirano v posamičnih socialnih okoljih. Transgresivna umetnost in literatura se ukvarjata s karakterji, ki so neprilagojeni družbenim normam oz. pričakovanjem. Prikazane so osebe, ki so duševno motene, nihilistične, kriminalne, nasilne… V celotni zgodovini književnosti je mogoče najti tovrstne like. Širši javnosti je morda najbolj znan roman Dostojevskega, Zločin in kazen. Terminološko uveljavitev je storil Nick Zedd s filmom Cinema of Transgression (leta 1985), v katerem je prikazal underground kulturo posamičnih filmskih ustvarjalcev v takratnem New Yorku. Film je temeljil na posebnem manifestu, teoretsko pa je gibanje (če je mogoče govoriti o gibanju) kasneje opredelil Jack Sargeant v knjigi: Deathtripping: The Cinema of Transgression. Sargeant je tudi avtor knjig o t.i. resničnem kriminalu. Drugi vidnejši umetnik, ki se je ukvarjal s transgresivno umetnostjo, je Richard Kern, ki je npr. posnel video za rock skupino Sonic Youth. V zadnjem času se je posvetil povezavi pornografije in umetnosti. Med popularnejše pripadnike transgresivne umetnosti sodi, v svojih video instalacijah, tudi skupina Butthole Surfers. »Gibanje« se radikalizira v oblikah ekstremnega body arta, ali v t.i. »novih francoskih ekstremistih«. Prisotno pa je tudi v literaturi (Ballard, Acker, Coupland…).
V transgresivni umetnosti je težko prepoznati, kdaj gre za fikcijo in kdaj za realnost, saj je vmešana intencionalna provokacija. Tovrstna umetnost pa zgolj navidezno odpira pot k lastni intimi. Z razkrivanjem globokih vreznin se srečujemo z nepopolnostjo drugega. Drugega kot dela širše družbe in njene bolezenske slike.
Na prvi pogled se dozdeva, da je bistvo knjige Čefurji raus – represija oziroma svoboda govora. Ampak smešno je, da je v našem okolju to postalo centralna točka. Vprašati bi se morali, v kakšni družbi živimo, da umetnost postane popularna samo zaradi svoje kvazi-politične konotacije oz. aferaštva. Knjiga namreč govori še o čem – o tem, kako je družbena stigma zgolj »mit«, kako jo je mogoče preseči oziroma do kolikšne mere je inherentna v posamezniku. Ob tem pa smo priča tudi izjemno finemu umetniškemu tkivu, s številnimi drobnimi niansami, ki vselej ohranjajo pravo mero. Knjiga niti enkrat ne preide v polje izumetničenosti. Iskrena je do te mere, da je anti-kič. V svojem humorju, v psiholoških zarisih in še čem. Ni pretenciozna, pač pa pisana z lahkoto in brez vsakega »posiljevanja«. Tudi zato imamo opravka z dobro umetnostjo. Utemeljevati (opravičevati se), ali je knjiga fikcija ali ne - ni samo nepomembno, pač pa potrjuje, da smo se primorani ustavljati pri osnovnih pojmih.
Reči je mogoče, da se v tej družbi nenormalno zgublja smisel za umetnost (pa verjetno tudi za druge reči) in se na veliko politizira. A če smo že pri družbenem kontekstu, poudarimo nekaj drugega. Zdi se, da je subkultura punka našla stične elemente v novodobni sceni in sicer pri čefurjih. Združuje jih marginalizacija. V tej svoji marginalizaciji svobodno kažejo sredinec: »Vse mi deli, sam ne me u glavo …« Naj bo to sredinec Rottna iz Sex Pistolsov. Ali pa sredinec –ića iz Fužin. V prvem primeru gre (kljub različnim smerem punka) za razredni upor (delavski ali nižji srednji razred oz. tisti, ki se z njim identificirajo). O slovenskem prostoru je veliko povedala razstava FV, Alternativa osemdesetih let (Mednarodni grafični likovni center, november 2008 – januar 2009). V drugem primeru (čeprav ni možno uniformirati) gre za nacionalni upor. Zato sta obe subkulturi močni v svojem naboju, v svoji transgresivnosti. Zanimivo bo videti, kako se bo subkultura čefurjev razvijala v prihodnje. Kot vsaka transgresivna skupina čefurji nosijo v sebi razpoko, ki omogoča ustvarjanje. Lahko pa postanejo umetniški (sub)jekt, medij sporočanja.
Srečni ljudje namreč nikamor ne pridejo. Brez presledka copotajo na mestu. Vse imajo. Niso ustvarjalni. Zato je družba impotentna, politizirana in v gospodarski krizi. Zato je dobro, da imamo marginalce. Zato: marginalci vseh dežel, vztrajajte. Povejte.
Čefurji raus so upor proti družbi, ki zavrača drugačnost. So njeno ogledalo – vendar ni nastavljeno policiji, pač pa tistim, ki so opazili predvsem to dimenzijo (kaj jih je v to primoralo?). Kot je možno izbrisati grafit, tako je možno izbrisati umetnost. Ni pomembno, ali je knjiga fikcija ali realnost, ali je avtobiografija – pomembno je, da je biografija za vse tiste, ki mislijo, da živijo v zaporu. Ne, ta zapor ni dejanski, niso Fužine, pač pa morda - Slovenske Konjice. Identiteta je čista samo za zunanjega opazovalca, v resnici je hibridna. Ampak ni samo košarka tista, ki osvobaja. Mogoče je to pisanje romana. Ali pa preprosto – dobrota, da nekomu podariš čepico.
Umetnost potuje v notranjost in pokaže naš obraz ter obraz skupnosti, v kateri živimo. Vendar nikoli ne bomo točno vedeli, kje je meja. Zato je umetnost. Umetnost je tudi odprtost v negotovost.
Ko bomo vsi skupaj v eksistencialni negotovosti, bomo bolje razumeli. Ko bo kriza dovolj globoka, se bomo začeli spraševati in si omogočili umetnost. Smo nekje na pol poti do smisla. Do roba nam še manjka. Na tej poti ima vsak človek, naj bo še tako reven ali prezrt, možnost ustvarjalne (samo)realizacije. Močna je družba, ki je to sposobna sprejeti.
A seveda kriza ni vrednota sama po sebi (in zato predmet manipulacije); je zgolj simptom bolezni, torej ena izmed relacij do smisla.
A kaj je ta smisel?
… umetnice in umetniki se pogovarjajo na način flaminga, ki stoji na eni nogi in zre skozi Tvojo prosojnost.
Ogrlica iz črk se, tesna, ob vratu strga.
Anja Fabiani
7. februar, 2009 ob 10:11
Punca, ti si tako pametna. Intelektualno sem popolnoma zrajcan.
7. februar, 2009 ob 12:11
Umetnost globalnih medijskih manipulacij
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/104224286
Vsi vedo, da te ljudi potem mučijo. Poslani so, kamor so pač poslani, z vednostjo, da bodo mučeni. Na ustrezen naslov so torej de facto poslani z namenom, da bodo mučeni, četudi tak namen ni formalno izrečen in je praviloma celo izrecno zanikan. Evropski parlament je zato obsodil te transferje kot »nezakonito sredstvo, ki ga uporabljajo Združene države«. In ga bodo uporabljale še naprej.
….
Ker je Obama ukazal zaprtje Guantanama, je treba ne le za sedanje, marveč tudi za bodoče jetnike najti novi dom. Ker je nekatere druge, tako imenovane protiteroristične ukrepe omejil, strokovnjaki zdaj pričakujejo, da bo mednarodnih transferjev temu ustrezno več. Tudi nekatere omejitve, ki jih je sprejel novi predsednik, so videti tako, kot da so prirejene potrebam mednarodnih transferjev. Ukinitev skrivnih zaporov Cie po svetu denimo ni toliko ukinitev teh ustanov, kolikor njihova redefinicija. Po novem Cia ne sme zadrževati osumljencev dlje časa. Lahko pa jih zapre in zaslišuje za kratek čas. Na take prehodne zapore se ukaz o zaprtju ne nanaša. Ne gre torej niti za spremembo namembnosti, prej le za drugačno časovno odmero namembnih dejavnosti.
Pomembneje od tega je nekaj drugega. Mednarodni transferji bodo, kot kaže, ne le postali številnejši, temveč bodo tudi zajemali več držav. Nova ameriška vlada bo v resnici opustila unilateralizem. Kako lepo. Natanko tako, kot smo si želeli. V svoje nezakonite prakse bo vpletla čim več drugih držav. Imeli bomo multilateralno nezakonitost.
7. februar, 2009 ob 12:48
In doma :
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009020705404504
7. februar, 2009 ob 15:47
mastnak, hladnik, mzorko ipd.- sami literati.
7. februar, 2009 ob 16:24
Jaz v tem sestavku ne vidim drugega kot frustracije avtorja. Opravicuje in povelicuje umetnost, kaze jo kot nekaj vec in to v taki meri, da to vidim kot negacijo ali kompenziranje svojih lastnih frustracij. Avtor je nebogljen, sam, prestrasen, v umetnosti isce in misli da je nasel uteho, ter jo zato gorece zagovarja.
7. februar, 2009 ob 16:45
O Pank pomagej
7. februar, 2009 ob 17:17
“Vse imajo. Niso ustvarjalni. Zato je družba impotentna, politizirana in v gospodarski krizi. Zato je dobro, da imamo marginalce. Zato: marginalci vseh dežel, vztrajajte. Povejte.”
Čudno, v zgodovini so prav najbolj bogate družbe izdelale največ umetnin, od starih Egipčanov dalje, grkov, Rimljanov, renesansa……………..
Res zanimivo kako lahko rdeča vzgoja spemeni tudi zgodovinska dejstva………
7. februar, 2009 ob 17:33
Če je vzrok gorečega zagovarjanja umetnosti frustracija, nebogljenost, samota in prestrašenost, potem avtorICA upa, da je frustrirana, nebogljena, sama in prestrašena.
Če je vzrok dobre kulture bogastvo, potem je bolje, da slovensko kulturo ukinemo in uvozimo kakšno premožnejšo.
Temu se reče “zdrav temelj”.
7. februar, 2009 ob 19:07
Temu pa se reče sprenevedanje:
“Če je vzrok gorečega zagovarjanja umetnosti frustracija, nebogljenost, samota in prestrašenost, potem avtorICA upa, da je frustrirana, nebogljena, sama in prestrašena”.
Na tvojo žalost, se lahko imaš za umetnico prav zato, ker živiš v točno določem svetovnem predelu, ki gotovo ni najbolj reven……
Poleg tega nisi ne frustrirana, ne nebogljena, ne sama in ne prestrašena - lahko pa se delaš , da si……, gotovo bo je bolj “kul” - bolj “bohemsko”, bolj “zanimivo” za določene kroge…..
(kdo je bolj “nesrečna” ali težje živi : žena samohranilnica v eni izmed bogatih družb z dvema otrokoma in celodnevnim delom ali ženska, ki ni nikoli imela službe in je niti ne bo imela (iz več razlogov) , kjer prav tako moža ni doma a pošilja denar in ima 8 otrok???
V tem je težava današnjih samooklicanih levičarskih-politični - kulturnikov. Dojemanja današnjega časa.
Upaj pa na državno delo in vse bo OK (če že nisi notri, ne poznam te namreč….).
lp in imej se lepo.
7. februar, 2009 ob 19:39
Seveda, za udrihanje po “kulturi” in “umetnosti” je pa najbolj kompetenten osebek, ki brez treh slovničnih in/ali pravopisnih napak ne zna napisati enega samega ubogega stavka, ene same povedi. V naših časih bi ne končal niti osmega razreda osnovne šole. Ampak takšne so pač posledice vzgoje.
7. februar, 2009 ob 19:40
Nisem vas želela razjeziti v tej smeri. Tudi vam vse lepo in lep praznik.
7. februar, 2009 ob 19:47
Nemocija, a je bil mogoče tvoj oče levičarski psuedo-intelektualec? Ki je zapustil tebe in mati samohranilnico? Ker drugače si vsega tega žolča ne znam razložiti… :)
7. februar, 2009 ob 20:03
what the fuck je samohranilnica? a si mislu morda samokolnica?
eni so tko prijetni na teh forumih, kot moker pes za pestvat!
Anja, ne vem kakšno vzgojo si imela, ampak pišeš super.
7. februar, 2009 ob 20:30
Sehen Sie diese Stadt? Das ist Samohranilnica.
7. februar, 2009 ob 21:00
se najbolje vozi bez emocija - jednom rukom
8. februar, 2009 ob 3:51
A drugom šakom na kurcu.
8. februar, 2009 ob 15:32
Komunazerji tiho!
8. februar, 2009 ob 15:33
Carlos Contreras, jaz nisem komunajzer zato ne morem biti “kulturnik”……….
In nočem biti “kulturnik” , ker ne morem postati rdeča podgana……….
8. februar, 2009 ob 18:55
Vse je povedal: ni kulturnik in tudi kulture nima. Skratka, črno tele kot barbar.
9. februar, 2009 ob 9:57
nekaj kar komunajzerji in nacifašisti težko sprejmete:
ARTICLE 1 Cultural diversity:
the common heritage of humanity
Culture takes diverse forms across time and
space. This diversity is embodied in the uniqueness
and plurality of the identities of the groups
and societies making up humankind. As a source
of exchange, innovation and creativity, cultural
diversity is as necessary for humankind as biodiversity
is for nature. In this sense, it is the common
heritage of humanity and should be recognized
and affirmed for the benefit of present and future
generations.
ARTICLE 2 From cultural diversity
to cultural pluralism
In our increasingly diverse societies, it is
essential to ensure harmonious interaction among
people and groups with plural, varied and dynamic
cultural identities as well as their willingness
to live together. Policies for the inclusion and
participation of all citizens are guarantees of social
cohesion, the vitality of civil society and peace.
Thus defined, cultural pluralism gives policy
expression to the reality of cultural diversity.
Indissociable from a democratic framework, cultural
pluralism is conducive to cultural exchange and
to the flourishing of creative capacities that sustain
public life.
In posebno!
ARTICLE 3 Cultural diversity
as a factor in development
Cultural diversity widens the range of options
open to everyone; it is one of the roots of development,
understood not simply in terms of economic
growth, but also as a means to achieve a more satisfactory
intellectual, emotional, moral and spiritual
existence.
9. februar, 2009 ob 14:47
nekakšen diverzant kulture ali kaj?
9. februar, 2009 ob 16:28
Naš kokolo pač težko sprejema *déjstvo*, da čohanje po prazni glavi in pomodrelih testisih še ni kultura.
10. februar, 2009 ob 10:52
Carlos Contreras, res je, jaz rabim velikega, vsevedega učitelja, ki me bo naučil kaj je prav, kako se fuka, kako gre svet naprej….
ha, ha, ha, ha, ha….
11. februar, 2009 ob 8:02
Ne ti ničesar ne rabiš, ker imaš vsega preveč in premalo.