GLOSA

Slep je, kdor se s petjem ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez d’narja.

Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovid’ja v Pontu tare;
drugih pevcev zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
kako sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja,
kakošna Parnasa pota, -
slep je, kdor se s petjem ukvarja.

Kaj Petrarkov, kaj nam Tassov
treba pevcev je prijetnih?
Slišim od butic neukretnih
prašat’ zdanjih, prednjih časov.
Komur mar prijetnih glasov
pesmi, ki pojo Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilir’je,
mar “Čebel’ce” roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.

Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si graščino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.

Vendar peti on ne jenja;
grab’te d’narje vkup gotove,
kupovajte si gradove,
v njih živite brez trpljenja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vrtnarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvom brez težave
on živi, umrje brez d’narja.