Sosedska načelnost
30. januar 2009 ob 11:08 | Jani Sever |Slovenija ni ratificirala Natovega pristopnega protokola za Hrvaško. Nič posebnega, čeprav je težko verjeti, da gre za naključje. Zaplet ne bo imel dramatičnih posledic. Telefoni med državama tako ali tako zvonijo v prazno.
Ko se je zdelo, da je ratifikacija zgolj formalnost, se je zapletlo. Zaradi zaključnega računa, oziroma dileme, ali je vlada SDS v proračunu ustvarila primanjkljaj ali presežek. Vse skupaj nima prav nič opraviti z Natom. In vendar bo glasovanje o ratifikaciji, ko bo do njega prišlo, zato vsaj nekoliko bolj napeto. Morda pa lahko slovenski politiki iznajdejo še kakšen zaplet in še malce podaljšujejo napetost med državama. Konec koncev se mudi Hrvaški in ne Sloveniji. Tako v Nato kot v Evropsko unijo.
Slednje je seveda precej bolj zapleteno vprašanje. Na Hrvaškem je osrednji argument za vztrajanje pri mednarodnemu sodišču v Haagu, postal dogovor med Sanaderjem in Janšo na Bledu. Na Hrvaškem pravijo, da seveda obstaja magnetogram pogovora, iz katerega naj bi bilo povsem jasno razvidno, da slovenska stran pristaja na to rešitev. In da torej nasprotovanje Haagu pomeni spremembo stališč in odpoved meddržavnega dogovora, ki je bil na Bledu sklenjen na najvišji ravni. Hecno, ne. En tak deja vu.
Saj se vsi spomnimo, kako je Slovenija dolgo trdila, da se ne želi odpovedati sporazumu med Drnovškom in Račanom, ker naj bi bil edini dogovor, do katerega sta uspeli sosedi priti. Takšnim dogovorom se je pač težko odpovedati. S podobno trmo, kot je Slovenija vztrajala pri sporazumu med Drnovškom in Račanom, zdaj Hrvaška vztraja pri blejskem sporazumu med Janšo in Sanaderjem. Zaključek je enostaven, prvi sporazum je bil ugodnejši za Slovenijo, drugi je očitno bolj po godu Hrvaški.
Takšnemu zaključku se je pravzaprav težko izogniti. Paradoks je v tem, da je bil prvi politik, ki je v Sloveniji predlagal sodno pot reševanja vprašanja o slovensko hrvaški meji prav Borut Pahor. Ideja je prišla iz opozicije in Janša jo je, kot predsednik vlade, samo prevzel. Zdaj se zdi, kot da oba priznavata, da sta se takrat zmotila in si želita neke druge rešitve. Nekakšnega povratka k možnosti obuditve Drnovšek Račanovega sporazuma.
Slovenska diplomacija pravi, da je bil dogovor med Sanaderjem in Janšo na Bledu samo načelne narave. Izraz je neroden. Kaj pomeni, da je šlo zgolj za načelen dogovor o tem, da se vprašanje meje rešuje v Haagu? Ali ni prav to tisto, do česar bi se morali državi dokopati? Ali ni prav načelen dogovor o načinu reševanja spora prvi nujni korak do njegove razrešitve? Ob poslušanju predsednika slovenske vlade se zdi, da načelnost pomeni zgolj to, da se o ničemer nismo dogovorili. Načelen dogovor naj bi pomenil, da dogovora ni bilo.
Sliši se precej neresno. Janez Janša je bil bolj natančen. Slovenija naj bi na načelen dogovor o sodni razrešitvi spora pristala pod tremi pogoji. Prvič, da se razsoja o celotni meji. Drugič, da se upošteva stanje na dan osamosvojitve. In tretjič, da sodišče upošteva načelo pravičnosti. Prva dva pogoja sta znana ves čas in tudi nista sporna. Težava je s tretjim pogojem, ki je v načelno igro vstopil kasneje. Prav nanj Hrvaška noče pristati, oziroma njeni predstavniki pravijo, da ne razumejo o čem Slovenija sploh govori.
In res. Kaj je to načelo pravičnosti na sodišču? Odgovor je enostaven. Ob pravnih dejstvih je potreba upoštevati tudi okoliščine. In to vendar vedno počne, oziroma bi tako vsaj moralo ravnati, vsako spodobno sodišče. Zdi se, da je bilo načelo pravičnosti v resnici izumljeno kot izgovor. Zato, da bi se lahko izognili razsojanju v Haagu, za katerega so v slovenski diplomaciji očitno prepozno ugotovili, da državi ne ustreza. Slovensko izmikanje to potrjuje praktično ves čas od sklenitve Blejskega sporazuma.
Tako pač je. In kaj sedaj? Tako kot se je Slovenija odpovedala sporazumu med Drnovškom in Račanom, se bo morala Hrvaška odpovedati tistemu med Janšo in Sanaderjem. In potem? Rešitev, ki bo prišla ne bo zadovoljila nikogar. Gotovo bo namreč za Hrvaško preveč podobna Drnovšek Račanovem sporazumu. Za Slovenijo pa bo od njega vse preveč oddaljena. Drugačen razplet praktično ni mogoč. Načelnost obeh sosednjih držav bo poplačana predvsem s kopico izgubljenih priložnosti.
Jani Sever
30. januar, 2009 ob 11:40
ex aequo et bono
TeGA NAČELA SLOVENSKA STRAN NITI NE RABI, ČE SI POSTAVI JASNO VPRAŠANJE “KAJ JE PREDMET SPORA na dan 25. 6. 1991″??
- A JE TO DELITEV PIRANSKEGA ZALIVA? odgovor: če slovenska stran (kar se na žalost dogaja) hoče vleči črte po Piranskem zalivu tik njegovi južni obali bo Slovenija po domače “popušila” in pri tem ji ne bo pomagalo nobeno sklicevanje “ex aequo et bono”.
-ČA PA SE SLOVENIJA DRŽI STANJA NA DAN 25. 6. 1991(kar je tudi edini dosežek preplačane komisije), PA MENIM, DA LAHKO USPE PO ČISTO PRAVNEM STANJU. Pravno gledano je bilo na ta dan ozemlje do Savudrije (kot Hrvaška pri Hotizi) v k.o. Piran, torej niti ni važno ali je R Slovenija na tem ozemlju izvajala kakršno koli oblastveno funkcijo.
To je po “kmečko ” ali da bo jasno petletnemu otroku povedano takole: si lastnik hiše tam nekje v Prekmurju (južna obala Piranskega zaliva se je zazdela slovenskim komunističnim politikom neprivlačna - “neko kamenje”, zato se zanjo niso kaj prida brigali in so jo pustili tam ležati), zanjo se prav nič ne brigaš, pa jo zasede “tvoj prekmurski sosed”, sosedov sin. Dobro ve čigava je, jo malo obnovi, se vanjo vseli in tam živi, recimo 20 let. A potem mislite da je hiša od tega “sosedovega sina”?
NE. Pravno gledano ima še lastnik zmeraj lastninsko pravico na njej
Slišal sem že razloge zakaj Slovenska stran ne zahteva k.o.Piran, ker naj bi v očeh Hrvaške izpadla neveredostojno. AMPAK TO JE PO LETIH PREMIKANJA ČRT PO PIRANSKEM ZALIVU GORE DOLE ŽE NEMOGOČE.
IN HRVATI IMAJO PRAV KO SLOVENIJI OČITAJO, DA SPLOH NE VE KAJ BI RADA!
SLOVENIJA SI MORA JASNO POSTAVITI SVOJO ZAHTEVO IN TO JE K.O. PIRRA, KI NI BILA NIKOLI SPREMENJENA Z NOBENIM PRAVNIM AKTOM
In za to ni treba, da si doktor mednarodnega prava. In malo logičnega sklepanja našim politikom in pravnikom ne bi ŠKODILO.
Mogoče pa so se malo zaplezali v neko teorijo EX AEQUO ET BONO
Iz katere pa ne vidijo problema.
Slovenski strani bi moralo biti jasno, da mora ven iz Piranskega zaliva, za kar ima boljše argumente, kot pa da po njem vleče črte.
Argumenti , ki jih nisi upoštevala,a so v prid Sloveniji,katere državljanka si,ali morda ne.???
1.Sporazum Drnovšek - Račan ni sprejel Hrvaški sabor, mi smo ga.
2.To ni blokada,ampak iznos svojih pogledov zaradi nerazumnega ignorantskega obnašanja Hrvatov.
3.Sporov res nismo imeli,ampak Hrvatje so jih skoz iskali.
4.EU je povezava 27 suverenih držav,ki imajo pravico mislit s svojo glavo ne z glavo ovna.
5.Samo Hrvaška je hotela v Hag,Slovenija se ni nikoli odločila na kar ima pravico mar ne ???
6.Argument Londonskega sporazuma po koncu druge svetovne vojne ni nikjer upoštevan,ampak si ga kratko malo zamolčala je pazelo močan.
7.Jugoslavija je umrla in za vsakim mrtvecem,če ima kaj premoženja je zapuščinska razprava.Jadransko morje je bilo samo Jugoslovansko,nikdar ni bilo samo Hrvaško in red bi bil,da se pristopi k zapuščinski razpravi in se pravično razdeli.
8.To da bi EU rada dokončala pogajanja so samo sanje svinje o kukuruzu.Ko bo Hrvaška izpolnila vse zahteve Europske Unije in se bo podredila pravu,ki velja v EU potem se lahko pogovarja z nami in EUjem.
Istra do reke Mirne ni bila nikoli hrvaška
Ko sem v času cone A in cone B sodeloval pri kontroli morske meje na morju, smo imeli točna navodila, do kod opravljamo kontrolo, in sicer točko na savudrijskem polotoku, do koder je segala Občina Piran, in točko v zaledju ter ravno črto čez ti dve točki na odprto morje, do koder je segala naša kontrola. Srečavali smo se tudi s hrvaškimi kontrolnimi čolni in nikdar ni bilo problemov; vedelo se je, kdo kaj kontrolira.
Od takratnih oblasti cone A in cone B smo bili obveščeni, da bo meja med republikama Slovenijo in Hrvaško, če bo cona A pripadla Sloveniji oz. Jugoslaviji, potekala po katastrski meji občine Piran do morske obale v Savudriji in dalje na odprto morje. Za to gotovo obstajajo pismeni dokumenti. Če pa cona A pripade Italiji, bo republika Slovenija dobila celotno cono B. Tudi ti dokumenti morajo obstajati, drugače takrat ne bi dobili takih navodil.
Po končni odločitvi je cona A pripadla Italiji, zato smo normalno pričakovali, da bo celotna cona B pripadla Sloveniji. Razočarani, ker se to ni zgodilo, smo takratne predstavnike oblasti povprašali za vzrok, ti pa so nam povedali, da se moramo za to zahvaliti našim nesposobnim in neumnim politikom, ker so se sprijaznili z dejstvom, da je cona B in celotna obala od Savudrije do reke Mirne naša, to je jugoslovanska, in da ni važno, kje so republiške meje.
Kako je to važno, se vidi sedaj, ko so republiške meje postale državne meje. Da je še huje, pa so naši politiki izdali nacionalne interese, ko so del katastrske občine Piran – Savudrija hkrati s katastrskimi knjigami oddali v Buje. S tem si je Hrvaška prilastila del Savudrije in po hrvaških navedbah Sloveniji vzela izhod na odprto morje, čeprav smo ga vedno imeli. Iz dokumentacije se ve, kdo je napravil to kriminalno dejanje in bi moral za to kazensko odgovarjati. Pa tudi hrvaška stran bi za to morala odgovarjati, ker je izkoristila neznanje in nesposobnost slovenskih politikov ter izsiljevala prilaščanje in gradnjo objektov na območju katastrske občine Piran.
Sedaj teh zablod po 17 letih nikakor ne moremo rešiti. Ustanavljamo komisije, se v nedogled pogovarjamo, problem pa še vedno ni rešen. Že Churchill je jasno povedal: »Če kakega problema nočeš rešiti, ustanavljaj komisije, pa bo problem ostal nerešen.«
Je pa problem rešljiv na miren način, samo malo je treba pogledati v zgodovino in priznati nekatera dejstva. Hrvaška vlada mora sebi in svojim državljanom pojasniti, da tu ne gre za hrvaško ozemlje, ampak za ozemlje, ki so si ga hrvaški politiki ob ukinitvi cone A in B izsilili, kar so jim omogočili slovenski politiki, ker niso upoštevali dejstev in se dogovorili za priljučitev celotne cone B Sloveniji. Istra do reke Mirne in tudi dalje ni bila nikoli v zgodovini hrvaška, ampak po l. 1945 jugoslovanska. Na tem območju je bilo ob popisu prebivalstva pred prvo svetovno vojno 97 % Slovencev in Italjanov in samo 3 % drugih narodov. V teh 3 % je bilo zelo malo Hrvatov.
Iz tega sledi, da si Hrvaška ne prizadeva za svoje ozemlje, in res ni normalno, da zaradi teh nekaj kilometrov izsiljene obale ob par tisoč kilometrih svoje kvari sesedske odnose.
ing. Pavel Logonder
Čelesnikova 12, Medvode
30. januar, 2009 ob 11:44
tako kozlich…..GLAS RAZUMA hvala Vam!!
30. januar, 2009 ob 12:39
podpišem. čestitke tudi JS.
30. januar, 2009 ob 13:04
vsakemu SDS poslancu 2 okoli kepe … šefu pa suma sumarum !
HR naj sprevidi, da so pogovori z Si pogovori z EU (pa sej nismo v SFRJ, kjer ga je vsak po svoje kenjal).
HR naj razmisli ali ima sploh kaj ponuditi EU (JFK: na kaj država da tebi, misli, kaj drzav lahko daš ti)
EU naj razmisli ali potrbuje “zdraharja” v svoji družbi! Itak se srečujemo tudi v OZN, …
Kar pa se tiče vstopa HR v NATO => ali so HR že počistili vse zaloge orožja v kleteh in pod posteljami??
30. januar, 2009 ob 13:09
kaj Logonder bi potem tudi Triglav delil na šest delov ?
30. januar, 2009 ob 13:34
Gospod ing. Pavle Longoder je napisal v točkah od 1.) do 8.) povzetek slovenskih stališč o meji, ki pa so vsa zgrešena!
K sreči je tudi v javnosti to vse bolj pogosto slišati, čeprav se je prvotno zdelo, da so taka stališča vseh 2 milijonov državljanov.
Vsako sodišče bo te argumente odklonilo.
Slovenija svoje kredibilnosti ne bo povrnila 30 let!
30. januar, 2009 ob 14:00
ene parim!! . pustite jih….plačani provokatorji….virtualne persone….. to delajo zato, da so komentarji pa obiski…..in reklame…..ignorirajte izkrivljanje dejstev V kolumnah in virtualne persone, ki žalijo in smradijo resničnost….
BAN VEST!!!!!!
30. januar, 2009 ob 15:11
Praviloma mora biti načelo pravičnosti vgrajeno v vsako pravno normo, sicer je pravna norma slaba. Če Slovenija ne želi pred mednarodno sodišče to pomeni da ne zaupa v pravne norme tega sodišča in zahteva še načelo pravičnosti. Sicer pa si to načelo itak vsaka stran tolmači v svoj prid , tako kot stanje na 25. 06. 1991. Oboji pa pri tem pozabljajo, da meje na morju tega dne sploh ni bilo in je bil celoten Jadran naš, jugoslovanski. Če hočemo državi na morju razmejiti, bo veljavno stanje na ta dan ko bomo to storili. Ta čas pa večina državljanov obeh držav popolnoma lahko živi brez te razmejitve, politiki pa seveda težko.
30. januar, 2009 ob 16:42
Kdor išče pravico na sodišču, je zgrešil bistvo. Pravice na sodišču ni. Sodišče je teater, kjer zmaga tisti, ki je boljši “igralec”. Tisti, ki bolje razume in zna bolje izkoristiti pravne norme. In te so v primeru sodišča v Hagu na strani hrvaške, kar pa z resnico in pravico nima noben zveze. Nobenega razloga ni, da Slovenija pristaja na hrvaške igre in igrice, preprosto mora izigrati svoje adute in ti niso majhni. Samo na mizo jih je treba vreči.
30. januar, 2009 ob 20:06
Dogovor Janša -Sanader je sinoči v državnem zboru doživel potrditev.Slovenija bo mednarodno izolirana,trgovina z orožjem pozabljena…
30. januar, 2009 ob 20:29
Vam pa gre res težko brez Hrvatov…
30. januar, 2009 ob 21:30
…jajaj….dobra hrana za “potenciranje” žarišča ..problemov.. NATO “mirovni kontingent” na slovensko ozemlje!?
31. januar, 2009 ob 10:33
Logonder, Logonder…kdo bo bral vaše nebuloze.
Mogoče se jim priklanja samo neutrudni hujskač Marjan.
Prenehajte že s copy/paste svojih umotvorov. Enkrat je dovolj teh neumnosti.
31. januar, 2009 ob 16:00
Ali je mogoče komu znano do kje je lahko plula “Bratovščina Sinjega Galeba” naša vlada bi si s temi koordinatami lahko pomagala ter dokazala do kje smo že nekoč pluli.
31. januar, 2009 ob 17:20
SDS je s svojo poniglavostjo naposled rešila parlamentarizem pred Pahorjevim spravaštvom. Ponovili so se mu “lepljivi prsti” in, morda, bo tokrat le dojel, kaj je naloga koalicije in kaj opozicije.
Glede Evrope in Nata pa tole : če gre za naš nacionalni interes, nas ne bi smelo zanimati, kaj vsevprek obljubljajo in napovedujejo evropski birokrati, kdaj je napovedana takšna ali drugačna proslava NATA in, kako da bo žalosten predsednik Obama, če ne bomo do tedaj ratificirali pristopa Albanije in Hrvaške. Saj je že tako žalosten zaradi Cipra, bližnjega Vzhoda, Iraka in Irana, Afganistana, domačega bankrota, saj se njegovi zaradi nacionalnega interesa tako ali tako bojujejo po skorajda celem svetu, pa naj bo še malo zaradi nas…? Bo pa ja razumel, da je za majhno Slovenijo prost izhod na morje vsaj toliko pomemben, kot za njegove svetovne zaloge nafte.
31. januar, 2009 ob 18:05
Mogoče bi pa le našim politikom priporočili da naj se začnejo ukvarjati s slovenskim črpanjem evropskih sredstev, ne pa s hrvaškim vstopom v Nato in EU. S tem naj se ukvarjajo hrvati, naši pa bi se morali ko smo mi vstopali v te asociacije. Saj smo tudi mi morali izpolniti pogoje, da so nas sprejeli. Kakšni so pa naši zemljevidi, ali tudi oni prejudicirajo mejo, ali je na njih vrisana sredinska črta piranskega zaliva in če ne zakaj ne……… Ali je meja na naših zemljevidih vrisana tudi na morju in če ni, ali smo sploh država? To so vprašanja za naše politike in ne ali bo hrvaška članica EU in Nata. S tem naj se ukvarjajo Hrvati mi pa se začnimo z resnimi problemi naše države SLOVENIJE!
31. januar, 2009 ob 18:27
Seveda nas bo NATO moral braniti, če bodo Hrvati začeli streljati rakete s Savudrije nam Portorož!
31. januar, 2009 ob 20:06
Ob vsem poudarjanju Haaga in opletanju s sodišči za reševanje “spora” v HR najvišjih političnih vrhovih imam občutek, da nas primerjajo s svojimi v Haagu!