“Zdravje je naše največje bogastvo!” se glasi slogan, ki povzema vso ideologijo, v katero smo potopljeni in ji podrejeni, saj je dobil vedno večjo veljavo ter se konkretiziral v vsakdanjih praksah. Ni bistveno, če ta slogan ni eksplicitno razglašen kot tak, saj je dovolj, da nam je njegova podmena podtaknjena tako rekoč na vsakem koraku in nas to nekako opravičuje, ker smo ga vzeli za izhodišče. V tem enem stavku je povzeta usmeritev kapitalistične logike profita in celotna potrebna ideologija, da stvar steče in teče dalje. Poglejmo, kam nas pripelje nadaljnji razvoj predpostavljenega izhodišča.

Najprej skušajmo razumeti, kaj pravzaprav zdravje pomeni, kako ga lahko opredelimo in ga definiramo. Že sama postavitev tega vprašanja nam daje slutnjo, da smo se znašli pred zagato, ki je pred tem nismo pričakovali in bo odgovor težje najti kot nam to narekuje zdravi razum, ki ima že vseskozi izdelano jasno predstavo o tem, kaj zdravje je, kaj ni in kaj zdravje pomeni. Če smo bili pred tem sveto prepričani in nam je bilo samoumevno, da vemo, kaj zdravje je, da s tem pojmom mislimo vsi eno in se zato takoj razumemo, pa sedaj ni več tako. Naše vprašanje ostaja v zraku, še več, odpira nove negotovosti. V slovarju najdemo tole definicijo: “stanje fizičnega in psihičnega blagostanja človeškega organizma, ki izhaja iz dobrega funkcioniranja vseh organov in aparatov. Bolj natančno: skupek fizičnih razmer, v katerih se ponavadi ali trenutno nahaja človeški organizem. Lahko bi poskušali uiti iz te zagate in reči, da je zdravje dobro počutje, neko predpostavljeno stanje nekakšnega psiho-fizičnega ravnovesja (če bi bilo to sploh mogoče misliti), neproblematično funkcioniranje našega telesa ali pa kar odsotnost bolezni. Vendar je takoj jasno, da nobeden od opisov, ki so mi prišli na misel (seveda obstajajo tudi drugi, bolj kompleksni, a so ravno tako delni, parcialni in neustrezni) ne zaobjame bistva in gre mimo, se nam izmuzne. Problem je že samo ugotoviti, na kaj se to zdravje sploh nanaša, v odnosu do česa je, saj se govori o zdravem telesu in zdravem duhu (zdravem duhu v zdravem telesu), zdravem življenju, zdravem odnosu do narave, zdravem prehranjevanju, zdravi spolnosti, zdravih navadah, zdravem razmišljanju, zdravem pogledu na svet …

Če že ne moremo podati pozitivne definicije, je mogoče najboljša možna in najustreznejša, ki jo lahko podamo, prav negativna, definicija zdravja kot odsotnost bolezni. Ta vsaj ne daje lažne gotovosti o pravi definiciji ter ne podpira iluzije, da jo bomo kdaj našli. Ostaja nedosegljiva vizija, ki se nam izmika na horizontu našega razmišljanja. Torej, da se ne bomo samo vrteli v zaprtem krogu ne-mogočih in ne-možnih, bomo zdravje opredelili z njegovim nasprotnim polom, boleznijo - zdravje je vse tisto, kar ni bolezen. A tukaj zopet naletimo na zagato, saj nismo prepričani niti v to, da sploh vemo kaj bolezen je in v odnosu do česa bi jo lahko definirali, opredelili glede na kaj, če nam glavna referenca, zdravje, ostaja neulovljiva. Ali lahko potem rečemo, da moramo najprej izkusiti, kaj je bolezen, da bi vedeli, kaj je zdravje? Niti ne, a to bomo nadaljevali kasneje, sedaj se vrnimo nekoliko nazaj.

“Zdravje je naše največje bogastvo”, (če imamo zdravje, imamo vse; zdravje je največje dobro) bi se lahko glasila maksima ali slogan, kakor koli ga že imenujemo, ki nam vlada, obvladuje in zapoveduje v sodobni kapitalistični družbi; tako posameznikom, ki jim je to bolj jasno, neproblematično in gotovo kot kar koli drugega v življenju in nič manj na obči ravni ideologije, ki jemlje to maksimo takšno kot je, dobesedno ter jo uresničuje v praksi. Na individualni ravni nam daje vedeti, da je edino pravo bogastvo, ki ga človek lahko doseže, samo in izključno zdravje, kajti le-to je temelj in predpogoj vsega drugega, takšnega ali drugačnega bogastva, po kateremu človek stremi, hrepeni ter usmerja svoja prizadevanja. To drugo bogastvo je seveda lahko samo materialno bogastvo, kapital ali denar, v kolikor je tisto, kar se pojmuje kot “duhovno bogastvo”, vključeno že v samo opredelitev zdravja kot takega. “Ker je zdravje naše največje bogastvo, večje kot vsako materialno in seveda njegov pogoj ter temelj, je vendar to slednje potrebno, če ne celo nujno, žrtvovati za tisto največje in bistvenejše; ali raje, vložiti v naložbo, ki se mora obrestovati”. Le kako bi lahko ugovarjali tej, tako evidentni logiki, ki je pravzaprav vsem nam tako domača, logična, razumna in samoumevna? Zato tudi nima, saj jih niti ne more imeti, ugovorov in nasprotovanj, vsaj takšnih ne, ki bi lahko imeli težo ter veljavo pri njenem izpodbijanju. “Vse klapa”, bi lahko rekli. Še preveč in ravno to nam mora vzbuditi sum.

Na neki drugi, obči ravni pa nam govori, da je vzpodbujanje ukvarjanja in sam govor o zdravju - zdravje v svoji nemožni pozitivni obliki in opredelitvi, lahko ter tudi dejansko je, postal vir neizmernega kapitala in z njim neločljivo povezanega dobička. Dobesedno nam je povedano v obraz, da zdravje dojeto ali razumljeno v najširšem smislu, ali bolje brez možnosti opredelitve (lepo je vse, kar je zdravo in zdravo je vse, kar je lepo, a velja prav tako v smislu zdravo je tudi tisto, kar ni lepo, saj je v tem primeru prav gotovo dobro; in kar je dobro, je dobro predvsem zato, ker je prav gotovo zdravo), je privilegiran objekt kapitalistične logike profita.

Diskurz o njem seže od najvišjih nivojev institucionalnih praks in razpravljanj profesionalcev, do najbolj alternativnih in bizarnih metod, ki jih prinašajo in odnašajo modni trendi. Že samo vsakodnevno nakupovanje hrane nas postavlja pred izbiro light živil ali ne. Če je po eni strani vsakomur jasno, da potrebuje kapitalizem zdrave, za delo sposobne posameznike, ki bodo vstopali v produkcijski proces, je po drugi strani potrebno hkrati uvideti tudi dejstvo, da potrebuje prav tako za svoje “vzdrževanje ali ohranjanje” nezdrave (ali bolje, še-ne-zdrave, nikoli-zdrave, potencialno nezdrave, ogrožene, preventivno zdravljene) posameznike, ki bodo konzumirali, kar so producirali in s tem ustvarjali ter zagotavljali pogoje za nadaljnjo reprodukcijo produkcijskih razmerij.

Verbinc, France (1987): Str.1554, SLOVAR TUJK, Cankarjeva založba, Ljubljana.

Elena Pečarič