Mentorji
29. januar 2009 ob 9:16 | Igor Koršič |Vodilni policist se odloči, da bo ovadil pisatelja Gorana Vojnovića, zato ker si je eden njegovih literarnih likov privoščil zmerjanje policije. Ministrica se razhudi in prizadeti policist se pokesa. Policijski sindikat izjavi, da je policijsko preganjanje umetnosti sicer nedopustno, vendar so policisti še vedno užaljeni. Ali gre zgolj za policijski spodrsljaj?
Navsezadnje bi ljudem v tem poklicu nerazumevanje fikcije lahko oprostili. Problem je seveda veliko večji. Zmedenost policijskih odzivov je namreč indikator hudo znižanih standardov spoštovanja svobode govora pri nas. To znižanje demokratičnih standardov ni plod naključja.
Nove tožbe razžaljenega Janeza Janše nazorno kažejo za kaj gre. Pri tem ne gre zgolj za narcisistično preobčutljivost nekega politika. Soočeni smo z posledicami zavestne, enotne, usklajene in energične politike neke koalicije, ki se je najbolj nazorno kazala v odnosu do medijev in novinarjev. Medije si je bilo potrebno podrediti, novinarje pokoriti. Ko to ni bilo več mogoče, se je začel boj biti z zasebnimi tožbami.
Spomnimo se, kako je Vasko Simoniti s komunistom zmerjal strokovnjaka za medije Sveta Evrope, ki je opozarjal na problematičnost novega televizijskega zakona. Spomnimo se vladnih komentarjev in odgovorov tujim organizacijam, ki so posredovale v podporo novinarjem, podpisnikom mednarodne peticije. Spomnimo se sumljivih brezplačnikov, ki so pred volitvami nastopali kot novi mediji. Spomnimo se tragikomičnih poskusov bivše vlade, da bi disciplinirali finske medije. Spomnimo se, kako so trojni državni funkcionarji upravljali filmski sklad. V vladnih odgovorih tujim organizacijam, ki so solidarnostno posredovale v prid filmarjem, so ob zanikanju obtožb v severnokorejskem slogu, vpraševali po tistem, ki je te informacije posredoval. Spomnimo se, kako je Igor Prodnik reagiral na negativne ugotovitve Kosove komisije o poslovanju Filmskega sklada. Razžaljeni trojni funkcionar je komisijo in Kosa tožil. Taisti Prodnik je novinarju po telefonu razlagal, kako se je dogovoril s pravosodnim ministrom, da bo on, Prodnik, odslej vse tožbe dobil.
Vendar je zadeva še resnejša. Vse to in več se je dogajalo zelo dolgo, ves drugi polčas mandata prejšnje vlade. Na začetku je bilo res kar nekaj odločnih protestov, takih, kakršni so za take kršitve demokratičnih standardov ustrezni. Vendar so se sčasoma skoraj popolnoma polegli. Tudi med politiki. Mnogi novinarji in filmski ustvarjalci so zasebno priznavali, da jih je strah in da morajo zaščititi svoje službe. Drugi so pojasnjevali, da pametnejši odneha. Ko ne gre, ne gre. Javnost, medijska, politična in akademska, kot da se je s pacifikacijo medijskega prostora sprijaznila.
Odločni, očetovsko strogi, zagrizeni in brezobzirni, to je avtoritarni vodje tako z agresivnostjo in vztrajnostjo zmagujejo, četudi so ljudje proti. Poglavitni problem namreč ni šibko poznavanje, ali bolje intimno nepriznavanje temeljnih demokratičnih standardov nekega politika. Take politike in take stranke imajo vse demokratične družbe. Še zlasti danes, ko je v demokratično krhkejšem, našem delu Evrope, na pohodu populizem. Problem je pasivnost neke družbe do protidemokratične politike. Tisto, kar nas lahko zares skrbi je, kako se ta družbo kot celota odziva na flagrantna kršenja demokratičnih standardov.
V dostojnih demokracijah izstavijo za prestopke proti temeljnim pravilom demokratične igre visoke račune: politično marginalizacijo. Izključitev. Pri nas ne. V novoizvoljeni koaliciji so šli celo v nasprotno smer. Nenadoma so odkrili krščanska in gandijevska načela. Domišljajo si, da ta visoka načela veljajo tudi za politiko. Pozabili so na Račanov sindrom. Tako smo soočeni z izjemno zanimivo situacijo. Še naprej nam vladajo od prejšnje vlade skrbno selekcionirani kadri. Hkrati pa opozicija histerično obtožuje vlado političnega kadrovanja.
Izračun, ki kaže, da se bo nastavljanje drugega lica za vlado izplačalo in da se tako krepi demokracija, žal verjetno ni pravilen. Osebna in družbena morala se namreč razlikujeta. Voditelji so dolžni uveljavljati interese svojih volivcev. V resnici potrebujemo program za zaščito ogroženih temeljev demokracije. Tak program zagotovo ne pomeni popuščanja populističnim razširjevalcem klientelizma. Situacijo ponazarja tisti vic o zajčku, ki je pisal disertacijo o mesojedih živalih. Kaj pa ti veš o mesojedih, ga je zbodla lisica. Pustite avtorja, pomemben je mentor, se je iz brloga oglasil lev.
Igor Koršič
29. januar, 2009 ob 10:29
O kakšni narcistični preobčutljivosti Janeza Janše pa vi govorite?!
Vsaj v primeru Patria je moč reči, da je Janšev odziv dovolj normalen, civiliziran, predvidljiv, možen …. Javno oziroma v medijih je bil denimo v t.i. aferi Patria obtožen oziroma osumljen korupcije ipd. Nihče od tistih, ki so ga vlekli po tem gnoju, (do danes še) ni predložil niti najmanjšega dokaza, da je temu dejansko tako. Stranka SDS je, to menim, da kar lahko rečemo, v tesni volilni bitki z SD, izgubila prvo mesto na volitvah prav zaradi te ali vsaj tudi zaradi te t.i. afere. Očrnjen je bil torej Janša in prizadeta SDS. Zdaj pa mi vi povejte, kako bi vi reagirali, če bi vas po krivem v medijih nekateri osebki obtoževali za politika sila sprevrženih dejanj, zaradi česar bi ne le izgubili na kvaliteti javne podobe, kar je za politika življenjski sok, ampak bi se povrhu vaša kariera lepo razsula? Lepo, milo, z nasmeškom bi opazovali in se pustili mlatiti ali bi udrihali z besedami na podoben način nazaj ali pa bi se odločili za civilizirano tožbo teh, ki klevetajo? Če sodišča že niso hitra v svojih dejanjih, tedaj jim vsaj neke nepremišljenosti pri njihovih odločitvah ne moremo odreči. Torej, če drugega ne, se bo moralo prej ali slej pokazati vsaj kaj je res in kaj ni oziroma kaj je dokazljivo in kaj ni. Podpiram, da se je Janša vsaj v nekaterih ekstremnih primerih obtožb, sicer je blatenja, kot mnogi politiki, deležen itak vsakodnevno, odločil za tožbo. Ne le svobodo govora, tudi odgovornost lastnih dejanj je treba promovirati v moderni družbi.
29. januar, 2009 ob 13:12
ProPolis. Le Janševo podrejanje vseh in vsakega, tudi koalicijskih partnerjev, ga je odneslo z oblasti.
Do izbruha afere Patria so ankete kazale na sigurno “Pahorjevo” (SD) volilno zmago. Po izbruhu te afere so Janši predvolilne ankete kazale bistveno boljše. Že nekajkrat sem napisal: poglejte si volilne rezultate in udeležbo v murskosoboškem in ptujskem volilnem okraju, tradicionalnem “rejonu” desnice. Tu so bili najbolj razširjeni pred volitvami “vstali” brezplačniki. In kdo je bil glavna tarča kritik teh brezplačnikov:SLS. In volilci SLS so ostali doma, ker enostavno Janše “ne marajo”, “njihovi” pa so se jim očitno, glede na pisanje teh blebetal, zdeli nevredni njihovega zaupanja. In to je rezultat Janševih dejanj. Če je imel “korajžo”, zatirati svobodo besede, naj ima še “korajžo” priznati svoje številne napake, če ne drugim, vsaj sebi. Afera Patrija je glede poraza na volitvah le izgovor s “pasjega repa”.
29. januar, 2009 ob 13:28
odličen članek. upam, da ga bodo prebrali tudi Pahor&co.
29. januar, 2009 ob 13:41
Odličen članek!
Z prevaro Pahorja se bo na žalost slovenski narod še bolj zabetoniral , da bi sploh še verjel v boljši jutri!
Pahor je zrušil vse standarde ETIČNOSTI tisti trenutek ,ko se je zlagal z sloganom Odgovornost za sprememebe!
29. januar, 2009 ob 13:59
nesesekirat, lahko da imaš prav. tako natančno o vplivu posameznih dejstev na volilni rezultat ne morem soditi. občutek pa mi govori, da je imela afera patria, kjer je bil janša v predvolilnem času močno enoznačno karakteriziran, pač kot negativec, tako močen, zdi se celo da dominanten odjek v javnosti, med volivci v času tik pred volitvami, da bi ji bilo moč pripisati tudi tistih nekaj malega odstotkov razlike med strankama, ki je odločila o poražencu in zmagovalcu. a bistvo je vseeno v tem, da kar koli je že vplivalo, pomembno je, da vpliva resnica, ne pa laž. janša se je s tožbo očitno zavezal odkriti resnico o tej zadevi, ki ji mediji pač ne pridejo do dna, ker ne znajo ali pa se ne da.
res ne mislim zagovarjati janše v splošnem, a tožbe zaradi blatenja ipd, ki jih je začel, se mi ne zdijo slab korak. lahko mu sicer škodijo v politični karieri, ker lahko izgleda kot kak kalimero, a za ustanovitev resnice se mi zdijo še najboljši korak. precej bolje, kot o zadevi razpravljati v medijih, v raznih parlamentarnih komisijah,…, je o tem govoriti na sodišču, kjer se soočijo strani, argumenti in kjer na koncu nekaj zaključi sodnik.
me pa prav zanima, kaj bo, če tisti, ki janšo obtožujejo korupcije, tega ne bodo mogli niti približno jasno dokazati … če janšo sovražiš, potem se nanj lahko spraviš z zadevami, ki stojijo, ne pa z lažmi, polresnicami, “ena gospa je rekla”, “govori se”,…
29. januar, 2009 ob 14:28
“V dostojnih demokracijah izstavijo za prestopke proti temeljnim pravilom demokratične igre visoke račune: politično marginalizacijo. Izključitev. Pri nas ne.”
Žal se s to mislijo ne morem strinjati v celoti. Zgolj izključitev sama zase se mi zdi premalo demokratična. Tudi politična marginalizacija je zares učinkovita le, če se jo podkrepi z likvidacijo političnih nasprotnikov, sicer se lahko že na naslednjih volitvah ponovi npr. pojav prodnikovstva. Tako so nas vsaj učili takoj po drugi svetovni vojni in famoznega leta 1949, v dogodkih, povezanih z Informbirojem. Avtorju torej predlagam, da v imenu demokracije razglaša učinkovitejše metode.
29. januar, 2009 ob 14:43
Zahtevajmo referendum (da ne bo vse skupaj đabe) za ponovno uveljavitev 133 člen KZ SFRJ!!!
29. januar, 2009 ob 23:27
Svoboda govora v demokraciji vendar ni namenjena zaščiti javne hvale. Gre za zaščito svobode kritike oblasti. Kritika ne more biti sestavljena iz dokazanih dejstev. Taka kritika je nepotrebna, saj se na taka dejstva lahko odzovejo organi pregona brez posredovanja javnosti. Tožilstvo zbira dokaze. Kritika je lahko ocena, zaključek glede na kopico dejstev in indicev. Kritika pomeni nujno obtožbo, da nekdo verjetno nekaj ni naredil v skladu z zakonom, moralo ali interesi nekoga. Ker je med posameznikom in oblastjo, državo veliko nesorazmerje moči, je posameznik s svojo svobodo zaščiten. In demokratičen oblastnik to ve. Kar zanj pomeni, da mora pretrpeti tudi kakšno krivično obtožbo. In se veliko zagovarjati in dokazovati svojo nedolžnost. Gre pač za del političnega posla. Če bi bili vsi enaki, šibki, zaščite ne bi rabili, ampak bi razčiščevali na sodiščih. Finci to vedo. Zato so se reakcijam nekdanje slovenske vlade malce zviška, malce posmehljivo, čudili. Češ, prepričani ste, da veste kaj je demokracija in vendar nekaterih bistvenih, temeljnih stvari še niste dojeli. Janša je takrat zatrjeval, da on pač ni prejel nobene podkupnine. O sveta preproščina!. Vsaj iz filmov vemo, kako se tem stvarem streže. Če je res šlo za podkupnino, je bila ta izplačana tako, da tisti, ki je od tega imel koristi, še vedel ni za to. Zelo prikladno bi bilo, če bi iz podkupnine vznikali denimo …brezplačniki, takrat ko so jih najbolj rabili. Če ne bi bilo tako, preiskovalci ne bi na takih primerih delali mesece in leta. In pri teh velikih in nevarnih poslih redko uspeli. Že to, da ti nekdo izjavi, da ni prejel podkupnine je sumljivo. Če tak predsednik vlade še izjavi, da on o tem nakupu oklepnikov ne ve ničesar …halo! In potem tožilstvo in policija ne naredita ničesar. V medijih pokažeta tako rekoč Zidarjevo spodnje perilo, o celi aferi Patria pa niti besedice, čeprav jih finski preiskovalci in mediji nenehno izzivajo. Ve se, da je denar za podkupovanje iz Patrie šel. Ve se da slovenska policija in tožilstvo nista sodelovali s svojimi finskimi in avstrijskimi kolegi. Finski in avstrijski organi so to potrdili, čeprav so običajno v teh zadevah diskretni in diplomatski. Čas je v pri teh poslih zlato. Omogoča storilcem, da zabrišejo sledi. Vse kaže, da je naša oblast storilcem podkupovanja pomagala pridobivati čas. Zato imajo Finci težko delo. Morda jim ne bo uspelo. Ampak ostaja dejstvo, da je denar za podkupovanje slovenskega posla iz Patrie šel. To bi naše oblasti moralo spravljati v paniko od skrbi. In morali mrzlično ukrepati. Pa niso. Obtoževali so finske medije. Celo politike. Tvezili so nam nekaj o mednarodni socialistični zaroti. Se vam ne zdi, da to ni prepričljivo? Tudi kaj prida demokratično ni. Nas to mora skrbeti. Pa še to: ali W. Wolf in slikar Cekuta na vas delata vtis poštenjakov?
30. januar, 2009 ob 1:38
Zopet je za šlamparijo na policiji kriva Janševa vlada,oz.kar Janša,saj se je policija tega navadila v času njegove vlade.Zopet obtožbe brez dokazov,da je Janša poiskušal disciplinirati finske medije,da je zatiral svobodo besede in sploh zapiral usta novinarjem.Finske medije ni poskušal disciplinirati,ampak je samo zahteval,da za hude obtožbe predložijo dokaze.Če te nek novinar obtoži,da si prejel podkupnino in če si slučajno še predsednik neke vlade je to zelo huda obtožba.Edino normalno je,da zahtevaš predložitev dokazov ali pa po sodni poti zahtevaš rešitev obtožbe.Človek ,ki misli,da ga po krivem obtožujejo ima vendar pravico dokazati,resnico.Ali pa jo je potrebno Janši,ker je pač Janša odreči.Afera Patrija se mora razčistiti.Šele takrat bomo lahko videli kdo je lagal.Po zadnjih pisanjih Praprotnika postaja bolj jasno,da je šlo za konstrukt ,s katerim so se odločale volitve.Praprotnik namreč po novem trdi,da o dokazih ni ne duha ne sluha,da dokazov o podkupovanju nimata niti finska,niti naša policija in,da je preizkava zašla v slepo ulico.No Praprotnik kje so Tvoje ugotovitve in Tvoja obtoževanja mesece dolga.Kje so dokazi,ki naj bi bili zagotovo.Kje so?
30. januar, 2009 ob 9:27
Pa dajmo takole: Verjetno se spomnite, kaj vse so rekli in zapisali o Bushu!? Gre za dokazane, dokazljive pa tudi popolnoma hipotetične in za lase privlečene obtožbe. Pišejo tudi denimo, da je Bush množični morilec. Pa ste kje zasledili, da človek zaradi tega na levo in desno vlaga tožbe? Čeprav so tudi v ZDA v njegovem obdobju demokratični standardi občutno padli, se nekaterih, za demokracijo svetih načel, vendarle ne drznejo dotakniti.
30. januar, 2009 ob 9:42
temu Koršiču se meša, a je tudi podpisnik peticije 571 levih novinarjev z Zgago in Šurcem. Po stilu razumevanja demokracije-da?