V Trstu sem iskala klub, kjer bi v živo igral kak jazz bend. Znašla sem se v starem delu mesta in celo tam so me domačini čudno gledali, češ da česa takega tu ni. V nekem kozmetičnem salonu za steklenimi stenami vidim veselo druščino z vinčkom, in si mislim, da bodo že vedeli za kaj zanimivega, ali pa me vsaj na kozarček povabijo. Zmigujejo z rameni, da klubov z živo glasbo ni, da je Trst, kar se tega tiče gotovo najbolj zaspano mesto na planetu. Napotili so me v klub, kjer so tu pa tam DJ večeri. Lokalu je ime Knulp. In če sem že pri kozmetičarjih ostala brez ponujenega kozarca vina, sem pred Knulpom spoznala ustvarjalno dušo Trsta. Raffaella Fort, Valentina Azzopardo, Roberta Lamia, I.G., Diego Petrei in Sergio Medeot so ustvarjalci in oblikovalci spletnega radia La Jazera. Povabijo me v svoj podzemni brlog in tam nastane ta skoraj polurni posnetek pogovora o viziji njihovega programa in splošni sceni v Trstu.
Kvaliteta posnetka je nekoliko skromna, za kar se vam opravičujem, vseeno pa upam, da ne bo pokvarila užitka ob poslušanju debate.

Valentina: “Dobrodošli so tudi novi Dj-i, le da niso fašisti, policisti ali pa da ne vrtijo popa ali institucionalne italijanske glasbe, za kar je še posebej treba plačevati avtorske pravice, kar že tako ali tako počnemo, sicer ne bi smeli oddajati.”

POVZETEK:
Vse underground zadeve, ki se rodijo v Trstu. morajo prek politikov in mafije, da bi lahko obstale. Mi smo se odločili, da ostanemo v kleti in se ne izpostavljamo preveč. To počnemo za zabavo, iz ljubezni do glasbe, to ni naše delo. Ne delamo kompromisov.
Dobrodošli na radiu La Jazera! Mislili smo, da je to šala na račun Al Jazere. - Tudi! Jazera pomeni star hladilnik, to je arhitekturna posebnost Trsta, je prostor med dvema stenama, stavbama, kar je bilo zelo funkcionalno, poceni in neškodljivo okolju. Tako se mi počutimo, poceni, neškodljivi in seveda funkcionalni. Celo ta radio je nekakšen hladilnik.
Čao Valentina! – Edina, ki zna nekaj slovensko.
- In snov za spodbujanje kreativnosti … – Ja, Union je naš sponzor, Laško tudi! Bolj nam je všeč Laško.
Edini način za preživljanje radia so DJ – seti po klubih, sodelovanja v kakih eventih, nikoli nismo razmišljali, da bi se obrnili na kako institucijo po denar. Ona dva sta edina prava delavca tu. Sicer pa z radiem niti ni tako zelo veliko dela. Ko imaš enkrat striming, je dela le s spletno stranjo in s programom, ki ga prapravljamo vsi. Enkrat tedensko imamo sestanek, kjer se dogovorimo o programu v kakem od klubov in na radiu. Dobrodošli so tudi novi Dj-i, le da niso fašisti, policisti ali pa da ne vrtijo popa ali institucionalne italijanske glasbe, za kar je še posebej treba plačevati avtorske pravice, kar že tako ali tako počnemo, sicer ne bi smeli oddajati. Nismo nikakor institucionalizirani. Gre za ”osebni” radio, ker bi drugače, če bi bili društvo ali kaj podobnega, plačevali veliko več za glasbo, ki jo vrtimo. Bolje je, da ostanemo podzemni radio. Tudi zato, ker smo tako svobodni. Lahko si privoščimo reči, kar koli hočemo. Včasih bi kak euro več prav prišel, ampak špilanje okoli, žur, pijača zastonj, pa je tudi krasno, svoboda pa neprecenljiva.
Jaz vrtim glasbo, ki je dostopna prek CC (Creative Commons), t.j. glasba avtorjev, ki jo ponujajo brezplačno v primeru, da ne gre za pridobitne namene. Če bi vsi tako ravnali, bi ne potrebovali plačati institucijam kot je agencija za avtorske pravice. To je problematična tema … Prav je, da lahko avtorji živijo od svoje glasbe, ni pa prav, da se plačuje številnim vmes, kot npr. produkciji, distribuciji, agenciji za avtorske pravice … Veliko bolje bi bilo, da prostovoljno plačujemo glasbenikom za njihovo delo, na podlagi lastne odločitve, ker smo mnenja, da je njihova glasba vredna …
Klub nedaleč od tod, Tetris, s katerim sodelujemo, gosti različne glasbenike, tudi zelo poznane, ki pa nam vedno odstopijo svoj CD in nam ga ztako dovolijo predvajati. Tudi preko Myspaca so nas našli glasbeniki in nam z dovoljenjem predvajati njihovo glasbo kažejo podporo kot spletnemu radiu. Tako smo nedavno spromovirali zelo dober portugalski bend. Potencial neta je ogromen; tako povsem neznani bendi, ki nimajo možnosti za oglaševanje ipd. lahko dosežejo svojo publiko. Oddajanje pa je možno ne samo iz kleti, ampak tudi iz klubov, oz. povsod, kjer je dobra medmrežna povezava. Tes pa je, da smo v Trstu, Italiji in je vse še zelo nazadnjaško. Celo klubov z internetom je malo, in tako povsem neizkoriščena ostaja možnost neposrednega oddajanja DJ setov. Škoda, da tukajšnji ljudje ne znajo izkoristiti potenciala novih tehnologij, so na radiu ali MTV-ju. Živimo v arhaični deželi.
Človek bi pričakoval, da v mestu kot je Trst, ki je dvakrat večji od Ljubljane, obstaja živahna scena, kako bi jo vi ocenili? – Zelo slabo. Problem je v tem, ker tu živijo stari ljudje, njih je več kot mladih, ki so večinoma študentje iz okolice, ki se družijo v svojih lokalnih okoljih. Tako, da ni zanimivega občinstva. Kar nekam zadušljivo je tu, kamorkoli greš, vedno veš, koga boš tam srečal. Pa vendar, se trudimo ohranjati zadevo pri življenju.
Po statistiki je Trst po številu starejšega prebivalca na prvem mestu v Italiji, in na zadnjem mestu glede inovativnih podjetniških zamisli. Zadnjih 10 let se situacija izboljšuje, sicer zelo počasi, pa vendar … Etno Blog in Tetris sta edina kluba v mestu, kjer lahko poslušaš dobro glasbo in bende, pred 10-imi leti tu ni bilo ničesar. Torej tu smo mi, ta dva kluba in nekaj umetnikov, ki skušajo s svojimi razstavami obogatiti sceno. Oba kluba imata velike probleme vsakič ko organizirata koncert ali zabavo, ker okoliški prebvivalci takoj pokličejo policijo. To ni mesto, ki bi imelo težave z nasiljem , mlada ženska recimo se lahko brez skrbi sama sprehodi po mestu ponoči. Težave tem starim ljuudem ne povzročajo pretepi, le malo bolj živahen večer ob koncu tedna. Oblasti pa ne delajo v našo korist, ker so volilci pač starejši ljudje, ki jih je več. Zataknili so se v tej avstro-ogrski predstavi popolnega mesta, brez kriminala, brez ljudi, tišina, mladi pa nimajo pravice zabavati se. Kje se torej zabavate? – V tem prostoru in teh dveh klubih, ki vztrajno plačujeta kazni. Kaj hočemo, vse stane. Morali bi najti kakega bogatega pokrovitelja, dediča. – Še vedno je tu tudi prostitucija. – Res je, čeprav tudi njim ni več lahko. No, saj bo, sicer lahko kar umremo.
Sicer pa se lahko vsedemo v avto, kupimo vinjeto in se odpeljemo v Ljubljano, na Metelkovo po svež zrak. Mimogrede, radi bi sodelovali s slovensko sceno, kot je Metelkova, in če bi rad kdo v Sloveniji soustvarjal naš radijski program naj nam kar pošlje MP3. Vse, kar potrebujete sta mikrofon in računalnik. Vabljeni na www.lajazera.net! In čez pet let ustvarimo pravo Metelkovo tu v Trstu. – To bi bilo siper! – Iz tvojih ust v božja ušesa! Ali pa počakamo, da vsi stari ljudje umrejo!
Fantje in dekleta, veliko sreče v prihodnje, Sloveniji bomo povedali, kdo ste in veliko ustvarjalnega zagona v novem prostoru, kamor se selite! – Hvala in poslušajte nas! www.lajazera.net, smo pa tudi na Myspacu in Facebooku! Se vidimo na slovenski TV!

Irena Kovačević