Facebook - novo samoljubje
23. januar 2009 ob 10:11 | Igor Bizjan |Povej mi koliko virtualnih prijateljev imaš in povedala ti bom koliko veljaš.
(Kako me je vojarizem porinil v izpraznjeno kanto za smeti …)
Neskončno smo odvisni od zrcalne slike v duši drugega, čeprav je ta duša bebasta W. G.
Ljudje smo diabolični, razklani. Radi bi odtisnili svoj posebnost, izvirnost na zemljevid uspešnežev, si ustvarili posebno blagovno znamko, brand, kjer bi pisalo, da smo z mogočno auro objeli in v zmagovalnem drncu osvojili naslove branih medijev. Na drugi strani bi, posebej, ko nas napadeta kriza in depresija, poniknili v množico in se raztopili z pulzirajočo magmo sveta, da nas ne bi več tako bolelo, da bi se naša osebna bolečina porazgubila v občem.
Pred mesec sem dobil nov računalnik in prvič sem se tudi priključil na internet. Kakšno razkošje, imeti svet na dlani in klikati do neskončnosti v samo osrčje smisla, se srečavati z mimobežnimi utrinki in plavati v virtualnosti … Takoj sem se vključil v prijateljske spletne strani, v Facebook in My space. Z začudenjem sem spoznal, da so se skoraj vsi intelektualci, posebej pisatelji, vključili v digitalno spoznavanje, da neskaljeno uživajo v pisanju vsakdanjih banalnosti. Odkril sem, da so ženske našle prostor za samopromocijo, posebej mlade in lepe, se kitijo z napol profesionalnimi fotografijami in vzbujajo skomine nasprotnega spola. Opazil sem, da tudi največji razumniki na zid, ki ga lahko berejo vsi potrjeni prijatelji, pišejo, kaj delajo in kam naj bi šli, malodane, da ne izjavijo s katerim papirjem in s kakšno lahkotno kretnjo so si obrisali rit. Obstaja rubrika, kjer se vpisujejo stanja našega erotičnega tiktakanja, smo samski, v zapletenem, odprtem ali svobodnem razmerju, na očeh digitalne javnosti, naša najbolj skrivna čustva zamrznejo v nekaj trditev, ki sama po sebi pomenijo kot predvolilni plakati obrekovanih izvoljencev ljudstva. V tem razkrivanju in odkrivanju, Warholovski težnji, da bomo vsi postali slavni vsaj za hip, se bohotijo naša upanja in pričakovanja, skrivne želje in strahovi. Oseba je postala produkt na trgu, ki se plačuje s pozornostjo in odobravanjem virtualnih prijateljev, mi ne bivamo več, ampak posedujemo eni druge, do srhljivih razsežnosti navidezne intime. Opozorili so me, da ne smem preveč ihtavo klikati, da me mašina ne bi opozorila, da lahko z svojim vedenjem motim bodoče prijatelje, ko jih v histeričnem cunamiju, vabim, da bi združili željo in pogled. Nalašč sem šel čez mejo in glej paradoks, v svetu, kjer je praktično vse mogoče in zaželjeno, ti mašina pove, da ne smeš pretiravati, da moraš paziti na spodobnost, okus in pravo mero. Veliki brat ti ukazuje, da moraš uživati v razgaljanju in prijateljevanju, ampak samo do meje, ki je predpisana nekje globoko v umu virtualnega sistema, ki ga poganja kozmična etika, za katero se predpostavlja, da je razsodna in pravična. Tu se nam Orwell nasmiha iz groba, ujeli smo se v digitalno past, ki je razčlovečila našo prvobitno željo po svobodi in neodvisnosti. Rumenost, ki jo tako vehamentno kritizirajo vsi pametnjakoviči, nas je prevarala in nam v podzavest vgradila pridnost in predvidljivost. Če smo obrazni produkt, ki naj bi bil všečen, potem ne smemo pretiravati, pa saj vsi nekje globoko v sebi vemo, kaj veliki brat od nas pričakuje. Seveda vsi histerično klikamo po večkrat na dan, da bi v udobni in predvidljivi toplini pomagali nesrečnikom v Gazi, počutimo se osveščene in sočutne, naša vest je oprana, na ulicah, kjer naj bi se dogajali protesti pa je mrzlo in neprijetno.
Novodobne revolucije z miško v roke, so odsev tržne orientacije, ki v svojo neskončno logiko posrka vase vse posebnosti in različnosti. Če te jutri ne bo na Facebooku, potem je manjša možnost, da bi se plodovi tvojega uma in ustvarjanja, predstavili drugim, manj boš prisoten, tvoja tržna cena bo padla in se porazgubila v neprepoznavnost, lahko se ti bo celo zgodilo, da ti bo ugled v očeh prijateljev iz mesa in krvi začel padati …
Igor Bizjan, ogledovan
23. januar, 2009 ob 12:32
nova tržna niša: robčki za čiščenje ekrana:
- pljunkov
- prstnih odtisov
- solza
- frcnjenih kuglic (smrkelj)
- …
23. januar, 2009 ob 12:46
Zanimiva refleksija …
Sicer pa živega človeka ne moreš zmeriti, tako se ni bati da nas bo Big bav bav pojedel,
fikcija je fikcija.
23. januar, 2009 ob 15:33
Facebook ni tak hec kot se zdi na prvi pogled. Facebook postaja realna družbeno-politična sila, kjer so socialne grupacije brez nadzora in z velikim vplivom. Sem sodijo tudi druga (največkrat specializirana) omrežja. Nekatera so precej kvalitetna. Pomenijo globalno povezovanje glede na svetovni nazor, okus, delo in še kaj. Transparentnost je vrlina; vse je stvar osebne izbire, enako podatki. Slabi podatki so podvrženi selekciji, ki jo dela virtualna (in z njo realna) skupnost. Ampak gre le za eno izmed dimenzij, ki ravnanjo svet.
23. januar, 2009 ob 15:53
Kot bi mojo babico posluša, da mladi ne smejo igrati nasilnih iger ker bodo čisto nasilni pol.
23. januar, 2009 ob 16:04
Kaj pa vem; facebook je možnost za tako moderno “mreženje”, omogoča pregled nad aktivnostjo prijateljev, znancev, sosedov in drugih, ki si jih označil za “kul” oz. za prijateljske, po drugi strani pa nas posedanje za računalnikom od teh istih ljudi obenem odmika. Ne pokličeš nekoga in ga vprašaš “kako si?”, ker si na njegovem facebooku prebral, da je v riti. Men se ne da, me ni potegnil in mi je fascinantno, da me skoraj vsak dan en neznanec povabi med facebook uporabnike, ker je na sliki mojega znanca opazil moj obraz in se mu zdi, da imam majhno šanso, da sem dovolj kul za spoznat. Živim manj bogato, imam manj stika s prijatelji zaradi tega, sem prikrajšana za kako informacijo - pomoje ne. Ni me še prepričal (ni pa rečen, da ne bom čez nekaj časa najbolj goreč zagovornik facebooka:).
23. januar, 2009 ob 16:47
Zanimivo razmišljanje, četudi malo pretiravanja. Sam Facebooka ne jemljem tako resno.
23. januar, 2009 ob 18:52
ampak najvecji hec bo cez ene 4 - 5 let, ko facebooka nihce vec povohal ne bo (podobno kot si zdej ljudje, ki so imeli prej po 500 frendov na myspaceu, brisejo profile, ker jim pac ni vec zanimiv).
po moje se vseeno le dela prevelika panika.
23. januar, 2009 ob 19:41
Gospod Bizjan, pa saj vas nihče ne sili, da ste na FB. Takoj zbrišite profil, saj vas vaša frustracija lahko še spravi v prerani grob. Glede na to, da ste se šele v letu 2009 prvič priklopili na internet, ima človek iz vašega pisanja občutek, da ste se malo ustrašili dimenzij interneta. Ni tako hudo kot izgleda. Morda trpite za eAgorafobijo ? Vaš prvi safe place je morda divan… ;)
23. januar, 2009 ob 19:43
Najraje imam komentatorje, ki pišejo zaradi pisanja. Najdejo nekje kost in o njej pišejo. Čeprav je samo ena in popolnoma nepomembna kost med vsemi ostalimi v grobu. Pri tem mi je všeč misel, da je kritik tisti, ki ni sposoben biti umetnik…
23. januar, 2009 ob 23:47
Vati Fakin Khan-se podpišem..
in še to spoštovani gospod Bizjan, morda bi bil koristnejši in manj naporen za vaš živčni sistem drug način razmišljanja- pozitivnejši. Na primer- moja iskušnja. Že nekaj let živim v tujini, daleč od svoje družine, rodnih krajev, prijateljev in dogodkov doma. FB je pač le še ena izmed možnosti komunikacije, ohranjanja stika, pregleda dogodkov in novosti ljudi, ki so mi pri srcu in ta je zelo izpopolnjen, menim da boljši od goloba pismonoše ali belega lista v kuverti, kjer se ne da videti posnetka novorojenega dojenčka sošolke iz osnovne šole. Naj povdarim, da fizično ne morem biti prisoten v domovini, pa četudi bi bil, mi današnji ritem življenja onemogoča redne kontakte prav z vsemi.
Se pa popolnoma strinjam, da se pravega fizičnega kontakta, objema in poljuba ne da zamenjati z nikaršnim tehnološkim dosežkom, pa naj bo ta še tako napreden.
malce več pozitivnega razmišljanja in nasmehov, konec koncev, prav ta stvar, ki jo kritizirate, vam je omogočila predati nam vsem samoljubnežem vaše razmišljanje..
lep pozdrav
Andraž
24. januar, 2009 ob 0:03
http://helderson.blog.siol.net/2009/01/20/facebook-demokracija/
24. januar, 2009 ob 10:11
Facebook (in druga omrežja) imajo v tujini malce drugacen pomen; pri nas ga šele pridobivajo. Igorjevo kritiko je mogoce razumeti kot kritiko slabega okusa, promocije zaradi promocije, agitiranja zaradi agitiranja… “rumena strašila”, brezvezno nastopaštvo so v Slo res preveč razpasena in se jim daje prevelik pomen. Mogoče nas bodo globalni tokovi prestavili iz lebdenja v omami podzavestnega kiča (ne tistega v Warholovem ozaveščenem smislu) v bolj kultivirane sfere…
24. januar, 2009 ob 16:26
Anja Fabiani. “rumena strašila” so še bolj kot pri nas razpasena v precej bolj kultiviranih okoljih, je pa njihov pomen verjetno precej bolje razumljen.., in jih zato ne imenujejo rumena strašila - če ne drugo zaradi kultiviranosti same ;)
24. januar, 2009 ob 19:34
No limits does not mean no choice.
25. januar, 2009 ob 23:00
Zanimivo, da nas pronicljivi in internetno nadvse pismeni prijatelj Bizjan nic kaj dosti ne bere komentarjev na lastno pisanje. Pisanje zaradi pisanja, ha, ha, ha…