20. januarja bomo priča inavguraciji Baracka Obame. Kolektivna psiha investitorjev polaga v novega ameriškega predsednika veliko upov. Z javnimi deli, gradnjo infrastrukture in drugimi investicijami želi ustvariti nova delovna mesta in tako preko multiplikacijskega učinka ponovno zagnati gospodarstvo. Investitorji se zavedajo, da ima financiranje tako obsežnih projektov negativen vpliv na vrednost domače valute, zadolženost pa je trenutno kritična že zaradi obstoječih načrtov za reševanje gospodarskih, finančnih in kreditnih težav. Zaradi obširnega nabora fundamentalnih dokazov (proračunski primanjkljaj, BDP, rast denarne mase), je večina na trgu mnenja, da bo vrednost dolarja še padala.

Investitorji in špekulanti, predvsem tisti, ki se ukvarjajo z valutami, se morajo dobro zavedati ekonomskega okolja, v katerem delujejo. Na področju finančnih trgov so se v lanskem letu ustvarile posebej izrazite dinamične razmere, za preživetje in uspešno trgovanje v zahtevnih razmerah pa je nujno potrebno ohraniti ostrino. Investitorji in špekulanti morajo biti pozorni na informacije, ki nasprotujejo njihovim prepričanjem. Največji sovražnik investitorjev je namreč pretirana samozavest in past preteklih prepričanj. Oglejmo si torej razloge, ki govorijo v prid močnemu dolarju v 2009.

Obstaja realna možnost, da se bo ameriški dolar v tem letu močno okrepil. Kako bi bilo možno, da bi dolar pridobival na vrednosti, če gre ameriškemu gospodarstvu slabo?

Pri trgovanju z valutami se moramo vedno opomniti, da ceno valute določa ponudba in povpraševanje. S poglobljeno analizo obsega ponudbe in povpraševanja se stvari hitro zapletejo, a osnovni mehanizem je zelo enostaven.

Kreditna kriza, torej predhodnica današnje finančne in gospodarske krize je bila v lanskem letu dogodek ‘kataklizmičnih’ razsežnoti. Popolnoma je spremenila razmerje med ponudbo in povpraševanjem pri vseh glavnih skupinah finančnih instrumentov – delnicah, obveznicah, surovinah in valutah.

Na spodnji sliki lahko vidimo gibanje cene nafte, zlata, ameriških delniških indeksov in ameriškega dolarja. Slednji izstopa, njegova vrednost je padala medtem ko je vrednost delnic, nafte in zlata rastla.

2001-2007: Zlato, delnice in nafta so se nahajale v močnem bikovskem trendu. Zlato in nafta sta v januarju 2001 prva razvila trend rasti. Takrat so vse centralne banke (ameriška, evropska in japonska) zasule finančne trge z likvidnostjo. Istočasno so investicijske banke z izpeljanimi finančnim instrumenti (derivativi) na trg vnesle dodatne milijarde. To obdobje si lahko predstavljamo kot eksplozijo likvidnosti, ki je zaradi poceni denarja povzročila močno povpraševanje po surovinah in delnicah, medtem ko je bila ponudba presežna le pri samem viru teh premikov – ameriškem dolarju.

Leto 2008: Sedaj si oglejmo grafikon istih finančnih instrumentov z nastopom kreditne krize v letu 2008. Ameriški dolar je dosegel najnižjo vrednost v mesecu marcu. Istočasno je svoj vrh doseglo zlato, delnice so dosegle vrh že nekaj mesecev prej, nafta je dosegla svoj vrh v juliju. Povzetek: zlato, delnice in nafta so ustvarile večletni vrh, medtem ko je dolar dosegel dno in se pričel krepiti.

Kaj se je zgodilo? Zakaj je prišlo do te spremembe? – Tok denarja! Denar se je pričel vračati nazaj v ZDA, saj je kreditna kriza prisilila velike finančne inštitucije v zmanjševanje njihove izpostavljenosti na finančnih trgih. Naložbe v delnicah, zlatu in nafti so te inštitucije pričele zamenjevati za ameriške dolarje. Povpraševanje po dolarjih je pričelo naraščati.

Veliki igralci so se bojevali za svoje življenje (in se še vedno) in dolar je pričel pridobivati.
To bi lahko bil razlog zakaj ni bilo pomembno, da je ameriško gospodarstvo tonilo ob vedno močnejšem dolarju (in še tone) in zakaj tudi zniževanje ključne obresti ni imelo bistvenega negativnega vpliva na USD. Skrivnost je v ponudbi in povpraševanju - sredstva se pretakajo v ameriške dolarje.

Imeli smo (in še imamo) situacijo, kjer je ponudba ameriških dolarjev (tudi v obliki izvedenih finančnih instrumentov denominiranih v USD) pričela usihati. Z drugimi besedami, priča smo svetovnemu pomanjkanju ameriških dolarjev. Centralne banke (in vlade) so uvedle številne ukrepe za zagotavljanje likvidnosti, a do sedaj ti niso imeli želenega učinka. Malo verjetno je, da bo dodatno zagotavljanje likvidnosti to spremenilo, povpraševanje po dolarjih je ob padanju cen finančnih instrumentov izgleda preveliko.

Po nedavni raziskavi polovica upravljavcev tveganih skladov v ZDA s prilagajanjem portfeljev (zaradi krize) in prodajo naložb še ni končala. Še vedno je tudi zelo realna možnost, da se bo ekonomska slika v tem letu še dodatno poslabšala, preden bomo videli trajno izboljšanje.

Rast vrednosti ameriškega dolarja bi naj bila tako odvisna od denarnih tokov oz. ponudbe in povpraševanja. Dolar je lansko leto dosegel v valutnem križu EURUSD največjo vrednost oktobra (ko je tečaj EURUSD oblikoval dno pri 1.23), nato je njegova vrednosti pričela padati. V decembru 2008 je tečaj EURUSD oblikoval vrh pri 1.47. Od takrat se dolar ponovno krepi (tečaj EURUSD pada).

Pogled na primerjavo med gibanjem vrednosti SP500 in EURUSD (spodnji grafikon) nam pokaže, da je krepitev delniškega indeksa sovpadala z rastjo tečaja tega valutnega križa (rast EURUSD pomeni šibkejši dolar. Stabilnost delniških (in ostalih) trgov pomeni zmanjšano povpraševanje po ameriških dolarjih (glede na teorijo predstavljeno v tem članku).

Vrednost gibanja USD bi v tem letu lahko bila torej še najbolj odvisna od nadaljevanja padanja delniških in ostalih trgov. V tem primeru proračunski primanjkljaj in rast denarne mase v ZDA zaradi prevelikega povpraševanja po dolarjih sploh ne bi imela bistvenega vpliva. Vse kar je pomembno je zgolj denarni tok oz. ponudba in povpraševanje.

Matjaž Košir
Avtor je analitik v trgovalni ekipi TradePort, Poteza d. d.