30 stopinj konec decembra, avtomobili, kot bi se vrnil 60 let nazaj, z balkona na pol porušene stavbe se razlega reaggatone, nekaj vrat naprej pa se sliši histerično kruljenje prasca, ki ga bodo zaklali za večerjo kanadskim turistom. To, dragi moji, je Kuba leta 2009.

Na prvi pogled se zdi, kot da smo še vedno leta 1959. Vsak politični govor spremljajo spontani vzkliki “Viva Fidel! Viva Raul! Viva la revolucion!”, a žar ni več enak kot pred 50 leti. V enem od treh partijskih časopisov lahko preberete propagandne članke partijskih novinarjeh, si ogledate nekaj revolucionarnih slik, pritegnete revulocionarni pesmi na zadnji strani in preverite, če je vaše najljubše bejzbolsko moštvo premagalo konkurente. Na dveh nacionalnih radiih se vrtijo propagandna sporočila, na kabelski televiziji prednjačijo kitajski in ruski programi. Internet lahko večina Kubancev samo sanja, so pa nedavno dobili dostop do telefona in tudi nekaj mobitelov se vidi. Mladi ne dajejo več podobe revolucionarnega naroda. Animatorja v enem od hotelu v Varaderu nek sobotni večer ob pivu vprašam, česa si želi. “Komaj čakam internet. Rad bi tudi potoval, videl Evropo in ostale kraje sveta.”

Potovanja so povprečnim Kubancem nedostopna. Minimalna plača je 8 dolarjev, zdravnik zasluži med 20 in 25, profesionalni igralec bejzbola manj kot 20. Po hitrem izračunu ugotovim, da se na Kubi najbolj splača biti - klošar. Če nafehta 2 evra na dan, kar niti ni tak problem, saj postavi začetno tarifo na nič kaj skromen en peso (1 eur = 1,25 pesa), na mesec prisluži okoli 45 eur, s tem, da je vikende prost! Nič čudnega, da se ob cesti bohotijo jumbo plakati s skupino mravljic, ki pridno delajo in eno, ki sproščeno lenari.

Delo se najde za vsakega, če le želi delati. Kar pa ne pomeni, da šest natakarjev za šankom kafiča pomeni hitrejšo postrežbo. O ne, mi amigo. 20 minut je standardna čakalna doba na skodelico črnega poživila, da ne omenjamo zmede, ki jo povzročiš, če naročiš nekaj za pod zob in se vmes še premisliš. Priporočam spanje v kakšnem šolskem hotelu (npr. Turquino v Varaderu). Zabava je zagotovljena.

Havana je ogromno mesto, v katerem živi več kot dva milijona ljudi. Je skupek ogromnih propadajočih stavb, barakarskega naselja in modernih stolpnic, ki se dvigaji v nebo. Ko so v 50. letih prejšnjega stoletja revolucionarne sile izgnale mafijo, se je razvoj kubanske prestolnice obrnil strmo navzdol. V bleščeče hotele in casinoje so naselili delavce in kmete, ki jim je bilo prav malo mar za vzdrževanje stavb. V 80. se je začel projekt obnove Havane, a po optimističnem scenariju bo trajalo vsaj še 20 let, preden bo mesto spet zasijalo v vsem blišču.

Novo leto je bilo letos nekaj posebnega. Prvega januarja 1959 se je namreč končala revolucija. Zato je bila noč s 1. na 2. januar precej bolj divja, kot prehod v novo leto, ki ga na Kubi pričakajo nekoliko drugače, kot smo vajeni pri nas. Minuto do polnoči smo s sopotniki sedeli na pločniku ene od ulic in čakali prve rafale in eksplozije. Po božičnem festivalu v Remediosu, kjer smo doživeli šesturni ognjemet z domačimi raketami, ki so letele vsepovprek in sem ter tja zanetile manjši požar, smo bili torej pripravljeni na najhujše. A glej ga zlomka. Odbije polnoč, a niti ene petarde. Naenkrat se od nekje zasliši: “Agua!” in splash prileti škaf vode na ulico le nekaj metrov od nas. Čez nekaj trenutkov so vsi sosedje na balkonih in iz povsod odmeva: “Agua! Agua!”. Splash, splash, voda leti po ulicah, ljudeh, avtomobilih, potepuških psih, od nekje prileti zjahan čevelj in pristane le nekaj centimetrov od moje noge, pa še eden, ki mu kmalu sledi natikač. Stopimo v sosednjo ulico, kjer nas pričaka množica navdušenih ljudi. Mlado in staro pleše, kot da ne bi bilo jutri, pred vhodom ene od hiš stoji največji zvočnik, kar sem jih kdaj videl, množica pa družno prepeva nekaj kot “ai felizidad”. Noro.

Poplesavamo, pijemo, fotkamo … pa pride prvi policijski avto, pa pripizdi drugi … gume cvilijo, sklopka se žge … policaji zaprejo ulico in čakamo na pizdarijo, vsesplošni upor … nič. Pride še tretji avto, dva policaja stopita ven, mirno in se začneta pogovarjati z lokalci. Nobenega dretja, nič … pridejo tri bejbike od nekod in hop za vrat enemu od policajev. Ljudje začnejo spontano vzklikati znana gesla: “Viva Fidel … viva! … Viva Raul … viva! … Viva la revolucion … VIVA”, nato pa zamenjajo taktiko in prično prepevati “Feliz Navidad … Feliz Navidad!” Policaji gledajo in se smejijo in počasi spokajo, se trikrat zapeljejo v rikverc cez ulico in se poberejo. Noro! Gremo še en krog, nikjer se nič ne dogaja in se poberemo počasi spat. Glasba pa še kar odmeva po ulicah …

The morning after … Zbudim se ob osmih in se odpravim v center Havane na kavo in čokoladni rogljiček. In slišim iz prvega vhoda glasno glasbo. Pogledam noter in vidim, kako ljudje plešejo. Kubanci res nikoli nimajo dovolj. Pravi uživači!

Kuba je torej skupek vsega. Na eni strani neverjetne naravne lepote, fenomenalna raznovrstna pokrajina, na drugi strani revščina, ki pa ni tako kritična, kot bi lahko bila, saj država poskrbi, da vsaka družina dobi osnovne potrebščine. Moko, sol, sladkor, riž, mleko in podobne stvari dobijo na kupone, delo lahko dobi vsak, ki ni preveč len ali se ni odločil, da se bo preživljal s prosjačenjem ali preprodajo cigar. Pri slednjih je treba biti posebej previden, saj hitro lahko končate s škatlo cigar, zvitih iz bananinih listov. Pozornost ni odveč, dobro preverite, kaj ste kupili ali vzemite s seboj nekoga, ki se spozna na cigare. Kuba je sicer izredno varna država, saj so policisti (vsaj v mestih) na vsakem vogalu. Kubanci pravijo, da je na Kubi 11 milijonov ljudi - štiri milijone civilistov in sedem milijonov policistov. Ne bi dal roke v ogenj, da to ne drži.

Poleg Havane obvezno priporočam ogled Vinalesa, kjer si bose napasli oči na čudoviti dolini s polji tobaka, ki jo obkrožajo nizki, s palmami poraščeni hribi. Trinidad je mesto, ki je zaščiteno s strani Unesca, a poleg čudovitega jedra okoli osrednje cerkve, ne boste videli prav veliko, saj je v bistvu barakarsko mesto. So pa nedaleč stran prelepe plaže v vaseh Boca in Ancon. Varadero je mesto za turiste, nekakšen kubanski Portorož. če se želite zabavati in spoznati ljudi iz vsega sveta, je to kraj za vas. Santa Clara je mesto Cheja Guevare. El comandanteja. Obvezno si oglejte njegov muzej in grobnico pod ogromnim spomenikom na trgu, posvečenem njemu. In ne pozabite. Če želite videti pravo Kubo, pojdite med ljudi. Spite v privatnih hišah (casa particulares), jejte na ulici, predvsem pa se družite z domačini. Kot državljan nekdanje jugoslovanske republike boste povsod dobrodošli.

Nekateri pravijo, da je zdaj zadnji čas za obisk Kube, dokler sta brata Castro še živa. Zdi se, da bo revolucionarni duh preživel še nekaj desetletij, a Kubin veliki sosed komaj čaka, da lahko ponovno prevzame nadzor nad čudovitim karibskim otokom. Vprašanje je le, kako se bo na to odzvala socialistična latinska amerika. A to je že druga zgodba …

Jaka Tomc

* Oglejte si tudi fotogalerijo.