Pojdimo spet nazaj k Hribarju. Takole je zapisal. »Za časa svojega bivanja v Pragi mi je bil največji užitek, če sem mogel zvečer v Narodno gledališče. Zato nisem zamudil predstave nobene nedelje in nobenega praznika. Večkrat sem, videč, kako češka dramatična umetnost napreduje, obžaloval, da mi Slovenci še nimamo svojega gledališča in z veseljem sem čital poročila o diletantskih predstavah, ki jih je v Ljubljani prirejalo Slovensko Dramatično Društvo. Ko sem prišel v Ljubljano, pristopil sem takoj k Dramatičnemu društvu in sem kmalu nato bil izvoljen v odbor ter v kratkem tudi za predsednika društva.« (Ivan Hribar, Spomini I, Slovenska matica 1983, stran 79) Od takrat pa do 1958. leta se je namnožilo teatrov po lepi naši Slovenije več kot preveč. In kar je preveč, je preveč. Zato je prav, da tu in tam kak teater ukinemo. Ups, mislim, preselimo! Kar MOLu ni uspelo z Mladinskim gledališčem, bo, kot vse kaže, s Šentjakobskim. Baje sledi Drama SNG Ljubljana. Opera pa je itak v razsulu in si še leta ne bo opomogla od tega nespametnega obnovitvenega postopka. Torej bo za lep čas pred njo mir.

Slovenci smo se od Zoisa naprej trudili, da bi dobili svoje gledališče, v svojem, slovenskem jeziku. Takrat, v 18. stoletju, se je v Ljubljani pelo in igralo v italijanskem, nemškem in latinskem jeziku, vemo pa, da se je Zois in njegov krog trudil, da bi se tudi v slovenskem. Tako smo dobili Linhartovo Županovo Micko pa Matička in nekaj opernih arij v slovenščini v prevodu samega barona in mecena slovenske omike. Peli so jih italijanski operisti na veliko veselje slovenskih rodoljubov. Takšni so bili prvi poizkusi. Prešernov krog se je trudil, ni pa bilo dovolj energije, da bi uresničili Zoisovo srčno željo »slovenski teater gori postaviti«. Po meščanski revoluciji 1848. so nove kulturne razmere slovenski rodoljubi s pridom izkoristili. Uspelo jim je, da smo Slovenci ob izteku 19. stoletja, točno 1892, vendarle dobili novo gledališče, Deželno gledališče imenovano. Seveda tudi po zaslugi velikega požara 17. februarja 1887. leta, ko je do tal pogorelo staro Stanovsko gledališče, stalo je na mestu današnje Slovenske filharmonije. Dobili smo, v poslopju današnje Opere, dva dneva od sedmih, da se je pelo in igralo v slovenskem jeziku, ostalih pet dni na teden sta si oder in dvorano delila nemški operni in dramski ansambel. Pa je prva svetovna vojna spet prekinila slovenske gledališče ambicije. In šele po koncu te vojne, smo Slovenci uspeli na noge postaviti pravo slovensko dramsko gledališče in pravo slovensko operno gledališče. Tako rekoč prvič zares profesionalno. Gledališki diletanti, ki se niso odločili za profesionalno pot, pa niso odnehali. Eni so ustanovili Šentjakobsko drugi pa Rokodelsko gledališče. Slednjega so politični veljaki ukinili sredi prejšnjega stoletja, Šentjakobskemu pa je uspelo preživeti vse do prihoda novega župana. Z njim pa so nastopili združevalni apetiti, tržne zakonitosti in vsestransko pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa tudi nespoštovanje naših prednikov. Tako rekoč v imenu neke globalizacije bomo vrgli stran trud in čas in prizadevanja nekaj generacij ljudi preteklih dveh stoletij! Bravo mi!

Nič ne pomaga, da tem odločitvam ugovarja veliko ljudi, med njimi veliko priznanih slovenskih umetnikov. Nič tudi ne pomaga, da sedanja vladajoča mestna garnitura ponavlja stare napake komunističnih oblastnikov. Namreč: pred petdesetimi leti, v sezoni 1956/57 so lokalne kranjske politične oblasti predlagale »reorganizacijo« gledališča. Za to zamegljeno frazo se je skrivala zahteva po ukinitvi poklicnega Prešernovega gledališča v Kranju. Za vsem tem je stal slovenski politični vrh, ki je krčil finance poklicnim in polpoklicnim gledališčem. Tudi takrat ni nič pomagalo, da so se proti tej odločitvi uprli številni kulturni in javni delavci. Kranjsko poklicno gledališče je bilo ukinjeno v sezoni 1957/58. Sledila je ukinitev koprskega in še postojnskega – vse tri ukinitve z dekretom, objavljenim v Uradnem listu LRJ, št. 23, z dne 5. julija 1957, stran 352. Sledila je ukinitev ptujskega gledališča z Odločbo Okrajnega ljudskega odbora Maribor, 25. marca 1958, št. 06/1-1564-2. Nekaj let kasneje je neznano kam poniknilo še Obrtniško, bivše Rokodelsko gledališče s Komenskega ulice v Ljubljani.

Najbrž samo gledališki ljudje vemo, kakšni napori so bili potrebni, da so se spet profesionalizirala gledališča v Kopru, Kranju in na Ptuju. Aroganca slovenskih komunistov iz let 1957/58 se je v zgodovino gledališča zapisala kot eden največjih kulturnih škandalov. Ampak zdaj živimo v demokraciji. Zdaj ne ukinjamo, zdaj selimo! V letih 2007/2008/2009 torej obeležujemo okrogle obletnice ukinjanja tramvaja in štirih teatrov z novimi ukinitvami in selitvami! Bomo res pojedli to kislo jabolko vse do ogrizka?
Zdaj pa še malo od teatrov, tramvaja in Ivana Hribarja k Bojanu Štihu.

Ker se tudi njega nihče več ne spominja, najprej nekaj osnovnih podatkov. Bil je, ko je končal gimnazijo, študent prvega letnika, nato partizan. Potem minister, potem pa spet študent in po treh letih diplomant likovne umetnosti in zgodovine. Bil je pisatelj in esejist- polemik, bil je ravnatelj Drame v Ljubljani, nato gledališča v Celju in Mariboru, nato direktor Viba filma, ki mu je izkopala prezgodnji grob. Dobro je poznal slovensko in svetovno literaturo, govoril je štiri jezike in spoznal se je tudi na glasbo in politiko. Poleg vsega tega pa je obdeloval vrt! Ja, vrt, zelenjavni vrt! O tem bi lahko pričala tudi njegova prva žena, Melita Vovk, saj sta imela v času, ko sta še skupaj živela, na Bledu enega najlepše urejenih zelenjavnih vrtov. Ko sva začela skupaj živeti midva in imela v najemu na Blokah manjšo hišico, je bilo prvo, kar je Štih naredil, da je dal preorati del travnika in okoli postavil ograjo iz krajnikov. Na Blokah, kjer je zima dolga devet mesecev, mraza pa je za tri, kjer je vsakršno pridelovanje hrane trdo in zahtevno delo in kjer te lahko še avgusta preseneti slana in v eni noči izniči ves tvoj trud. Pa vseeno. Imela sva ga! Vrt! Vrtiček! Če sem bolj natančna, bolj ga je imel on kot jaz. Dolge ure je ob gredah čepel na blazini, pulil plevel in okopaval; ko se je naveličal, je pri veliki leseni mizi pisal v zvezek, kar se mu je med delom na vrtu utrnilo, pa spet nazaj na vrt, nato pa spet k pisanju v zvezek. In tako ure in ure in vse pomladne in poletne in jesenske dni. Tak učen mož pa ti čepi na vrtu!

»Če pridelujem na vrtu s svojo ženo Vesno vse, kar človek potrebuje, ne delam tega zato, ker bi hotel biti vrtičkar ali porabnik, marveč, ker se veselim lepega paradižnika ali pa velikega česna, tega zdravja, te sočnosti. Zdi se mi, da se je spletel nekakšen razgovor med menoj in temi dobrinami narave. Zato v naravi v določenem smislu iščem tudi boga… Narava mi pomeni etično prepreko, da bila lahko zdivjal, da bi znorel, kot je znorel sodobni tehnični civilizacijski človek. V naravi pravzaprav preiskujem lastno minljivost… Zdi se mi pa, da je narava tisto, kar mi … daje oporo biti, vztrajati, živeti, delati, misliti, kakor pač to človek zmore… S tem, da smo uničevali naravo oziroma jo brezobzirno uničujemo še zdaj, uničujemo nacionalno bit in kar je pa še hujše, svojo lastno človeško suverenost in dostojanstvo. Bojim se tega tragičnega konca, ki se napoveduje slovenstvu prav zaradi neverjetnega cinizma in brezglavega radikalizma v boju proti potokom, proti livadam, proti smrekam, proti rožam, proti zraku, proti oblakom, proti ptičem, ki ne letajo pod temi oblaki zato, da bi nam razkrili našo ničevost, temveč da bi nam pomagali najti ponos človeka v naravi.«, je povedal že daljnega leta 1985 za svoj filmski portret, ki ga je snemal Dušan Prebil za TVS.« (22. sept. 1985, Sv. Miklavž pri Ulaki na Bloški planoti).

Je treba tu še kaj dodati?

Ja, je treba. Ker se nam, kljub osamosvojitvi, ki je ni dočakal, pa si jo tako želel, dogaja Štihova napoved »tragičnega konca slovenstva«! Mi vsi pa pri tem sodelujemo vsakokrat, ko se ne upiramo dovolj glasno in odločno nespametnim odločitvam!

Nekateri meščani so bili celo zadovoljni in odobravali županov cunami med vrtičkarji. Škodoželjno so se strinjali, ko je, mnogim poleg vrtov, podiral njihovo beraško revščino ob gredah, drugim pa kar hiše z bazeni, pa garaže, skratka vse nepotrebno, kar ne sodi k »vrtičku«!

Ja, prav, se strinjam. Ampak govorimo o dveh zgodbah. Ena je o vrtičkih, druga pa o vsem ostalem, kar vrtički niso! Župan proti vrtičkarjem! »Kdo njih pa pravo trdi, to se praša!« Županstvo pa se ni preveč spraševalo. Samo rilo je z buldožerji in podiralo vse povprek. Niti sledu o kakšni selitvi! Pa bi, ravno v primeru vrtičkarjev, morali storiti prav to. Preseliti jih!

In medtem ko pri nas podiramo, v Evropi gojijo, negujejo in celo tekmujejo.

Vožnja z vlakom Ljubljana – München. Vso pot ob progi avstrijski in nemški vrtički. Pa verjamem, da niso ti vrtički samo ob železniški progi teh dveh držav. Po vsej Evropi so. Ponekod celo tekmujejo in si delijo nagrade za najlepši vrt, pa rožo, pa bučo, pa zeleno, pa paradižnik, pa karfijolo, pa sploh zelenjavo. Vsak vrtiček v naši sedanji novi razširjeni domovini (ne pa v naši najožji), je ograjen z živo mejo, ima znotraj te meje hišico s položno streho, pred hišico streha in klop za posedanje. In seveda gredice z zelenjavo, rožami in grmovnicami. Enotna ureditev, enoten izgled. Urejeno, brez krame in šare in nemogočih lop, ki so pri nas res sestavni del premnogih vrtičkov. Ampak v Sloveniji se vzdržuje kramarija in šara okoli vrtov ker se sme, v ostali Evropi se pa ne sme. V Nemčiji in Avstriji na prvi pogled ločiš vrtiček od stanovanjske hiš z vrtom in bazenom, na primer.

In tako zdaj ljubljanskim vrtičkarjem, kjer je nekoč rasla zelenjava in so cvetele rože, »leži tam rop trohljivosti požrešne.«

Kje so nove parcele za vrtičke, kje so načrti za nove hišice? So ti vrtičkarji, ki so jim bagri grobo rili po obdelani zemlji imeli možnost, da svoje rastline, tiste, ki se imenujejo trajnice in se jih leta in leta goji, prenesejo na nove gredice, da svoje vrtno orodje prenesejo v nove vrtičkarske hišice?

Je župan najprej ponudil nove parcele in nove hišice in potem podiral? Ne! Brezobzirno je premnogim ljudem grobo presekal njihovo kulturo bivanja, njihov odnos do narave, do zdravja, njihovo edino dejavnost na starost, mnogim mogoče tudi lajšanje socialne stiske. Tistim javnim uslužbencem, ki so dovolili ob zelenjavnih gredah zidanje čez vse mere, pa se ni skrivil niti las!

Tudi njihovih imen ne zvemo! Prepričana sem, da se za tem brezglavim rušenjem vrtičkov skriva nekaj več, česar nam meščanom še ni dano videti in vedeti. A bomo slej ko prej izvedeli.

To mislim tudi zato, ker bi moral župan, takoj ko dobi župansko lento okrog vratu, najprej počistiti in urediti Ljubljanico in njen breg! Če prejšnji tega niso, bi pričakovali to od sedanjega, saj ljubi red in čistočo! Reke Ljubljanice Ljubljančani ne maramo, to se vidi na prvi pogled. Nikogar ne moti, da je obrežje zanemarjeno in kar je še huje, nikogar ne moti vsa barakarsko plovna navlaka po reki, zlasti pa na Ljubljanski Špici. Ta mizerna plavajoča revščina tako zelo kazi Ljubljanico, da bi tujec, če bi prišel do Špice, mislil, da je se po čudežu znašel na romunskem podeželju. Ljubljanska sramota pa kar plava in plava in okoli nje plava še vsa vodna svinjarija. Vsako leto, kot opažam, pa se ji pridruži še kakšna plavajoča revščina več. Je pa res, da je Špica kar dobrih sedem minut hoje oddaljena od Magistrata!

Spet bi bilo treba malce prelistati stare zapiske, recimo kar Valvasorja. Ljubljanica, ko je bila še med Vrhniko in Ljubljano plovna, je na svojih vodah prenašala lepe ladje, imela svoja pristanišča, mnogi prebivalci so bili ribiči in čolnarji. Po reki niso plule barake ampak lepo izdelane večje in manjše ladje. Tako lepe, da so celo cesarja Leopolda I. leta 1660 z eno od njih počastili in ga po vodi prepeljali vse do Vrhnike.

Saj res: smo kraljici Elizabeti, ko je bila tukaj, pokazali floto na Ljubljanici? Kaj Brdo! To vidi vsak dan! Ljubljansko Špico bi ji bilo treba pokazati, bi imela kaj pripovedovati ob vrnitvi v Buckinghamsko palačo.

Kaj pa menite, spoštovano občinsko vodstvo, o tako imenovanem ribniku oziroma mlaki ob slaščičarni v Tivoliju? Leži kakih petnajst minut peš hoje od Magistrata, v smeri Cankarjevega vrha. Mar ta predel ni sestavni del Ljubljane? Ljubljančani, nikar v Čolnarni ne prelistavajte njihovega ličnega cenika, opremljenega s starimi fotografijami in osnovnimi zgodovinskimi podatki tega tako imenovanega Tivolskega ribnika. Kava se vam bo, pa naj bo še tako dobra in tekoča, ob pogledu na fotografije starih razglednic, ko jih boste primerjali z obstoječim stanjem, zataknila v grlu.

Pohvala naj bo za konec.

Je res, da imamo v Ljubljani dva tisoč socialnih stanovanj – praznih? Ne vem.

Zagotovo pa je res, da imamo sedemsto ljudi, ki nimajo strehe nad glavo in prenočujejo kdo ve kje. Baje tudi pod mostovi.

A kot kaže, se jim obetajo boljši časi. Kajti: zdaj, ko dobivajo socialna stanovanja v Ljubljani zakonci, ki imajo sicer na Gorenjskem že eno stanovanjce pa še eno hišico za povrh, ne veliko, tako skromno, v dveh etažah, za samo pičlih 320.000 evrov, tu v Ljubljani pa, pod okni svojega novega socialnega stanovanja, parkirana dva draga avtomobila, bodo pa menda ja tudi brezdomci dobili streho nad glavo! Ko bo Stanovanjski sklad pri MOL razdelil socialno ogroženim sedemstotim brezdomcem stanovanja, jim bo ostalo še vedno tisoč tristo praznih stanovanj. Več kot dovolj, da bodo lahko še kakšno neprofitno stanovanje dodelili premožnim neljubljanskim familijam. »Vremena bodo brezdomcem se zjasnila!«, župan pa ne bo imel slabe vesti, če jo sploh kdaj ima, ko bo legal v svoji topli hiši v mehko posteljo, da nekateri njegovi someščani prenočujejo pod mostom. A pohiteti bo treba! Zima je tu in ni ravno mile volje!

Sapienti sat! Modremu bodi dovolj!

Hvala ti, Prešeren, za tvoje verze. Se pač bliža tvoj dan in sem te tudi jaz malo izkoristila.
Oprostite bralci, malce preveč sem se razpisala. Kdor je prišel do konca, mu čestitam za vztrajnost!
Pa srečno vsem, ki upate in verjamete v čudež, da argumenti, ugovarjanje ali zbrani podpisi lahko vplivajo na spreminjanje nespametnih odločitev!

Vesna Arhar Štih