22. januarja bo odbor slovenskega Državnega zbora glasoval o ratifikaciji protokola o vstopu Hrvaške in Albanije v Nato. Kaj se bo zgodilo? Bo Slovenija nadaljevala z blokado Hrvaške tudi v tem primeru? Pravih razlogov za to sicer ni. A nič ni gotovo.

Jelinčič je opozoril, da je obramba mej držav članic, če to potrebujejo, ena izmed nalog Nata. Le katero mejo bi torej branil Nato v primeru hrvaško slovenskega spora. Neobstoječo? Hrvaško? Slovensko? Vprašanje se zdi smešno. Vendar v trenutku, ko se zdi, da gredo odnosi med sosedama proti dnu, nič več ni smešno. Blokada vstopa v Nato bi nivo dna odnosov med Hrvaško in Slovenijo gotovo še znižala. Vprašanje je, ali se temu sploh lahko izognemo. Trenutni odnosi med državama namreč silijo v vedno nove zaostritve.

Ali lahko to spremenijo zainteresirane velesile? V primeru Evropske unije se ni zgodilo nič takega. Slovenija je ostala nepopustljiva. Vendar je res tudi, da evropski pritiski niso bili ravno hudi. Na nek način Evropi, ki jo je vsaj nekoliko strah svojega širjenja, celo ustreza zavlačevanje. Z Natom je drugače. Širitev, ki je predvidena je načrtovana in prav nobenih protiargumentov ni slišati. Nasprotno, ZDA poudarjajo, da je vstop Hrvaške in Albanije v Nato pomembna prioriteta zavezništva. Ali lahko to slovenska politika presliši?

Odgovor je, da seveda lahko. Zakaj pa ne. Razvoj odnosov, po slovenski blokadi hrvaškega zapiranja pristopnih poglavij v pogajanjih z Evropsko unijo, je pravzaprav katastrofalen. Pahorjeva pobuda za srečanje s Sanaderjem je bila zavrnjena. Prav tako Sanaderjeva ponudba, da bi za mizo sedel tudi predstavnik Evropske komisije. Prav nič se ni zgodilo kar bi lahko navdajalo z optimizmom. S strani slovenskega predsednika je bila zavrnjena tudi ponudba za nekakšno spravno srečanje treh sosed.

Za povrh je začel, v svojem značilnem slogu, o odnosih s Slovenijo na veliko govoriti še hrvaški predsednik Stipe Mesić. Kar seveda spet povzroča samo težave. Mesić odnosom, s tem, da pravi, da Slovenija ni problem Hrvaške, temveč Evropske unije, prav nič ne pomaga. Ko predsednik prijateljske države spregovori o tem, da so hrvaški partizani leta 1945 osvobodili Trst in da bi Slovenija, če jih ne bi bilo, danes na morje gledala z razdalje 20 kilometrov, je to že resna neumnost.

Mesić, ki je pred časom slovensko politiko obtožil, da nanjo v veliki meri vpliva nek čudak, je že takrat sam ravnal nekoliko čudaško. Zdaj se to čudaštvo stopnjuje. Kar ni prav nič obetavno. Tako kot ni obetavna hrvaška politična strategija, ki je vse napore osredotočila na prepričevanje Bruslja, naj disciplinira Slovenijo. Kot pravi Mesić: ” Bruslju lahko zastavim javno vprašanje. Koliko časa bo še toleriral, da Slovenija maltretira Hrvaško?” Oboje namreč pomeni, da se Slovenija in Hrvaška sami sploh ne zmoreta pogovarjati.

Namesto dogovora glede mirnega sožitja in spodbujanja gospodarskega sodelovanja, namesto upoštevanja želje po meji z Italijo na hrvaški in dostopa do odprtega morja na slovenski strani, smo deležni blokad in debat o zaslugah iz časa druge svetovne vojne. Mesićeva iztočnica bo v Sloveniji gotovo spodbudila vneto naštevanje protiargumentov. In težko si je predstavljati, da vse skupaj ne bi vplivalo tudi na odločitve o ratifikaciji protokola o vstopu Hrvaške v Nato.

In potem? Spirala zaostrovanja se bo lahko samo stopnjevala. Rešitev pa bo še malce bolj oddaljena.

Jani Sever