Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je v petek na svoji tiskovni konferenci predstavilo predlog za izstop iz pakta NATO, ki so ga naslovili na Vlado Republike Slovenije. A le malokdo je seznanjen tudi z dejstvom, da sam postopek izstopa članice iz zveze NATO traja 21 let.

Tole pa je predlog v celoti:

“Slovenija je že več let članica vojaškega pakta NATO. Vanj je vstopila leta 2004 in to po tistem, ko je bil izveden referendum in ko je Državni zbor sprejel Zakon o ratifikaciji Severnoatlantske pogodbe (MSAP).

NATO je mednarodna obrambno-varnostno organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1949. Njene članice, kot to piše v Severnoatlantski pogodbi, varujejo svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječo na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava, … Skupni vojaški proračuni članic so v letu 2007 znašali 641,357 milijard dolarjev, pri čemer NATO razpolaga s približno 4 milijoni vojakov. Vodilno vlogo v paktu ima ZDA.

Vstop Slovenije v pakt NATO je bil v nasprotju s slovensko ustavo, tudi članstvo v njem je v nasprotju z njo.

Po 3.a členu ustave lahko Slovenija z mednarodno pogodbo vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. V paktu NATO pa so države, ki ne spoštujejo človekovih pravic. Ena izmed njih je ZDA. Ta ima smrtno kazen (jo tudi izvršuje), muči ljudi, na dosmrtno ječo obsoja osebe, ki so storile kazniva dejanja kot mladoletniki. Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo, po kateri je človekovo življenje nedotakljivo, prepovedano je mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje oz. ravnanje. V Sloveniji po ustavi ni smrtne kazni. Takšno ravnanje ZDA pa pomeni, da ta država ne spoštuje niti temeljnih človekovih pravic, npr. pravice do življenja in prepoved mučenja. Zato Slovenija ne more biti v tem paktu oz. je njeno članstvo v njem protiustavno.

NATO je vojaška organizacija, katere bit je tudi oz. predvsem ubijanje ljudi in drugih živih bitij ter uničevanje stvari in okolja. Ali se ubija in uničuje v obrambne ali napadalne namene, ni bistveno, kajti tudi ubijanje v obrambne namene je ubijanje. Za človeka, ki ga je ubil NATO, ni pomembno ali je umrl v obrambne ali napadalne namene, on je ubit, njega ni več. Otroci nimajo več očeta, žena je izgubila moža.

Glede na bistvo pakta NATO, ki je kot vojaška organizacija tudi proti življenju, saj je med drugim namenjena za ubijanje in uničevanje, je jasno, da pakt NATO že v svoji osnovi v nasprotju z 17. členom slovenske ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Ta pravica velja za državljane Slovenije, talibane, Iračane, za tako imenovane zločince, za ljudi drugih narodnosti, državljanstva, veroizpovedi ali barve kože, ne glede nato, kje se nahajajo (v Sloveniji ali drugod po svetu) in ne glede na to ali je mir, izredno stanje ali vojna. Ta določba tako velja tudi za vojake. Tudi njihovo življenje je nedotakljivo, kar konkretno pomeni, da država Slovenija oz. njeni organi niti v vojni ne smejo ubiti ali raniti nobene osebe in to ne glede na to, kakšen status imajo: ali so vojaki nasprotne vojske, civilisti ali kaj drugega. Ne smemo tudi pozabiti, da je človekovo življenje po 16. členu ustave nedotakljivo tudi v vojnem ali izrednem stanju, seveda pa tudi v miru. Vsaka vojaška organizacija je, kot že navedeno, v svoji biti v nasprotju s to človekovo pravico, saj je bit vojske oz. vojne tudi uničevanje dobrin ter ubijanje ljudi in drugih živih bitij.

Članstvo Slovenije v paktu NATO pa je v nasprotju vsaj še z 2., 34., 123. in 124. členom ustave. Zato je potrebno iz omenjenega pakta, ki Slovenije ne obremenjuje samo finančno, temveč tudi moralno-etično, čimprej izstopiti. To je na podlagi Severnoatlantske pogodbe tudi mogoče storiti in sicer izstop začne veljati 1 leto po tistem, ko država pošlje obvestilo odpovedi pogodbe Vladi ZDA.

Zato predlagamo Vladi Republike Slovenije, da stori vse potrebno za izstop iz pakta NATO in skupaj z Državnim zborom sprovede vse potrebne postopke v smislu notranje slovenske zakonodaje in Severnoatlantske pogodbe.

Ker je izstop v javnem interesu, bi bilo dobro postopke izstopa izpeljati čim hitreje, še posebej za to, ker se po napovedih politikov in drugih bliža huda gospodarska kriza.

Obrazložitev:

1. Slovenija je v letu 2004 vstopila v pakt NATO. Pred vstopom je bil izveden referendum, kjer je večina sodelujočih podprla slovenski vstop v ta pakt. Tudi na podlagi tega je Državni zbor sprejel Zakon o ratifikaciji Severnoatlantske pogodbe (MSAP), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 21/2004, veljati pa je začel 6.3.2004.

2. Kaj je sploh pakt NATO? Gre za mednarodno obrambno-varnostno organizacijo, ki je bila ustanovljena 4.4.1949 in je imela v letu 2008 26 članic. Njene članice, kot to piše v Severnoatlantski pogodbi, varujejo svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječo na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava, si prizadevajo za spodbujanje stabilnosti in blaginje na severnoatlantskem območju ter združujejo svoja prizadevanja za kolektivno obrambo ter ohranitev miru in varnosti. Proračun pakta (upravni) je v letu 2007 znašal 1,775 milijarde EUR, skupni vojaški proračuni članic pa so v letu 2007 znašali 641,357 milijard dolarjev. NATO razpolaga s približno 4 milijoni vojakov. Vodilno vlogo v paktu ima ZDA.

3. Vstop Slovenije v pakt NATO je bil v nasprotju s slovensko ustavo in ker se razmere od dneva vstopa niso spremenile, je tudi sedanje članstvo v njem v nasprotju z ustavo. Več o tem v nadaljevanju.

4. Po 3.a členu ustave lahko Slovenija z mednarodno pogodbo vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. Slovenija po ustavi torej lahko vstopi v mednarodne vojaške obrambne zveze z državami, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. Pri paktu NATO pa ne gre za takšen primer, saj so članice te zveze tudi države, ki ne spoštujejo niti temeljnih človekovih pravic. Zato Slovenija ne more biti v tem paktu oz. je njeno članstvo v njem protiustavno.

5. Ena izmed držav, ki ne spoštuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je vsekakor vodilna država v paktu, to je ZDA. V ZDA še vedno obstaja smrtna kazen, ki jo v mnogih zveznih državah izvršujejo. V ZDA tako celo država ubija ljudi, torej jim ne priznava temeljne pravice do življenja, ki je v slovenski ustavi opredeljena v 17. členu, kjer je zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni. Glede na takšno pravno in dejansko stanje, je jasno, da ZDA ne spoštuje temeljne človekove pravice do življenja, saj ima v svojem pravnem sistemu še vedno smrtno kazen, ki jo tudi izvršuje. To pa pomeni, da Slovenija po 3.a členu ustave ne sme biti v tisti obrambni zvezi, v kateri je že ZDA. In ker je, je to protiustavno. Takšno stanje je bilo že ob vstopu v pakt, vendar politika tega ljudem ni povedala. Ali ni vedela ali pa je namerno molčala? Da ne bi vedela, je malo verjetno, saj ima za sabo močne strokovne službe, ki morajo po svojih zadolžitvah poznati tudi te stvari.

6. Vendar pa ZDA ne kršijo samo temeljne pravice ljudi do življenja, ZDA kot država tudi na veliko muči ljudi. Znan je primer ameriškega koncentracijskega taborišča oz. zapora Guantanamo na Kubi, v katerem je še vedno nezakonito, v nasprotju z mednarodnim pravom, zaprto večje število ljudi, ki jih ZDA smatra za teroriste oz. so osumljeni terorizma in jim ZDA ne priznava temeljnih pravic, ki pripadajo zapornikom (pravica do zagovornika, …). Nekaj časa so bili med temi taboriščniki celo otroci in mladoletniki (Delo, 27.5.2005). Kanadčan Omar Khadr, ki je že od svojega 15 leta zaprt v Guantanamu, bo prvi otrok vojak, ki mu bodo sodili po nürberškem procesu (Delo, 9.5.2008). Namesto, da bi ga zaradi njegove mladosti imeli za žrtev in ga rehabilitirali, mu bodo v ZDA sodili kot zločincu. Po navedbah AIS (Večer, 12.1.2008) je 80% zapornikov zaprtih v samici, 4 zaporniki pa so naredili samomor. „ZDA, ki so politična, vojaška in gospodarska sila brez tekmeca, postajajo s svojim ravnanjem nekakšen model za ravnanje drugih vlad po svetu. Ko Washington v svoji ‘vojni proti terorizmu’ sam ne spoštuje vladavine prava in človekovih pravic, daje tudi drugim nekakšno bianco menico za zlorabe, ki jih seveda nihče ne kaznuje“, je na predstavitvi poročila za leto 2005 dejala Irene Kahn, generalna sekretarka AI. Znana so tudi huda in grozljiva mučenja ZDA v iraškem zaporu Abu Graibu, krvavi pokol talibanskih ujetnikov pri Mazar-i-Šarifu v Afganistanu, da ne omenjamo Faludže v Iraku, kjer je ameriška vojska, po Guardianu, zravnala z zemljo 36.000 domačij, 8.400 trgovin, 60 otroških vrtcev in šol ter 65 mošej, ob tem pa je seveda pobila tudi mnoge civiliste (Delo, 27.5.2008). ZDA so uporabljale tudi hudo obliko mučenja, imenovano vodno deskanje, ne samo v Vietnamu (Delo, 12.2.2008), temveč tudi v 21. stoletju. Vodno deskanje je simulacija utapljanja, pri katerem osebo privežejo na desko, mu obraz pokrijejo s krpo in ga pomakajo v vodo. Ta oblika mučenja, ki jo je uporabljala že inkvizicija, je priljubljena zato, ker ne pušča vidnih posledic, pušča pa psihične travme, saj se oseba giblje na robu smrti. ZDA je to metodo mučenja uporabljala v zaporu Guantanamo in v svojih skrivnih zaporih, ki jih je imela v Evropi, verjetno pa tudi kje drugje. Predsednik Parlamentarne skupščine Sveta Evrope Rene van der Linden je na Bushovo priznanje skrivnih zaporov dejal: „Ugrabitve in mučenja ljudi v tajnosti, pa če se kratkoročne koristi zdijo še tako vabljive, počnejo kriminalci, ne pa demokratične vlade.“ (Večer, 8.9.2006). Takšno ravnanje ZDA je v nasprotju človekovo pravico, da je prepovedano mučenje ljudi. Ta temeljna pravica je v slovenski ustavi zapisana v 18. členu in se glasi: „Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ravnanju ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.“ Po 16. členu ustave te pravice ni mogoče omejiti ali odvzeti niti v vojnem ali izrednem stanju. ZDA še vedno mučijo ljudi, saj še niso ukinile zapora Guantanamo na Kubi. Razen tega pa je ameriški predsednik dal veto na zakon, ki bi prepovedal uporabo „vodnega deskanja“ (Delo, 10.3.2008). Iz tega jasno izhaja, da ZDA ne spoštujejo temeljne človekove pravice o prepovedi mučenja, zato Slovenija ne sme biti v isti obrambni organizaciji kot je ZDA. Tudi s tega vidika je slovensko članstvo v paktu protiustavno.

7. V kaznilnicah v ZDA 2225 ljudi služi dosmrtno zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi jih storili kot mladoletniki, od tega jih je bilo v času zločina 73 starih med 13 in 14 let. (Večer, 22.3.2008). V mnogih ameriških zveznih državah še vedno lahko zakonito izrečejo dosmrtno kazen zapora tistim, ki so storili zločine kot otroci. Ti bodo tako celo življenje preživeli v zaporu. Neverjetna krutost in neusmiljenost ZDA, ki tako hudo tepta mnoge pravice otrok iz slovenske ustave in konvencije o otrokovih pravicah. Gre za kršenje najbolj osnovne pravice, to je človekovega dostojanstva, kot tudi drugih pravic, npr. pravice do osebne svobode in drugo. Zato Slovenija ne more biti v organizaciji, v kateri je ZDA, ki ne spoštuje najbolj osnovnih človekovih pravic otrok. Zato je članstvo v paktu NATO tudi s tega vidika protiustavno.

8. Članstvo Slovenije v paktu NATO pa je v nasprotju tudi z drugimi določbami ustave. Več o tem v nadaljevanju.

9. Ustava Republike Slovenije je moderna ustava, ki vsebuje mnogo določb, ki imajo med drugim zelo visok moralno-etični aspekt. Gre npr. za določbe 17. člena o nedotakljivosti človekovega življenja, 18. člena o prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, 19. člena o pravici do osebne svobode, 34. člena o pravici do osebnega dostojanstva in varnosti, 35. člena o pravici do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti in druge. Zelo pomembno je tudi načelo pravičnosti, ki je del pravne države iz 2. člena ustave. Vse te pravice in temeljne svoboščine so tudi varovalke, ki naj bi varovale ljudi vsaj pred nasiljem države oz. njenih organov. Seveda ni spregledati niti 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki določa, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice, obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje. Človekove pravice in temeljne svoboščine so, v skladu z 2. odst. 15. člena ustave, omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, pri čemer nekaterih pravic oz. svoboščin sploh ni mogoče omejiti oz. odvzeti, kot to izhaja iz 16. člena. Pri svojem delovanju morajo državni organi upoštevati ustavne določbe. Tako morajo v svojem delovanju ravnati tako, da npr. ne kršijo ustavnega načela o nedotakljivosti človekovega življenja, nadalje, da nikogar ne mučijo ali ga podvržejo ponižujočemu ravnanju in podobno.

10. NATO je vojaška organizacija. Seveda ima ta pakt kot vsaka organizacija mnogo dobrih stvari, vendar pa je bit oz. bistvo te organizacije, kot vsake druge vojaške organizacije, ne glede na to, ali gre za obrambno ali napadalno vojaško organizacijo, tudi oz. predvsem ubijanje ljudi in drugih živih bitij ter uničevanje stvari in okolja. Ali se ubija in uničuje v obrambne ali napadalne namene, ni bistveno, kajti tudi ubijanje v obrambne namene je ubijanje. Za človeka, ki ga je ubil NATO, ni pomembno ali je umrl v obrambne ali napadalne namene, on je ubit, njega ni več. Otroci nimajo več očeta, žena je izgubila moža. Postanejo lahko reveži.

11. Glede na bistvo pakta NATO, ki je kot vojaška organizacija tudi proti življenju, življenja torej ne podpira, saj je med drugim namenjena za ubijanje in uničevanje, je jasno, da pakt NATO že v svoji osnovi v nasprotju z 17. členom slovenske ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Navedena ustavna določba je srce ustave, saj varuje človekovo življenje. Gre za človekovo pravico, ki zavezuje državo oz. njene organe, vsepovsod, vedno in do vseh. Namreč, ta določba ne izključuje tistih, ki niso državljani Republike Slovenije, razen tega pa te pravice, glede na 16. člen ustave, ni mogoče začasno razveljaviti ali omejiti ne v miru, niti v vojnem ali izrednem stanju. Seveda tudi iz 14. člena ustave, ki govori o enakosti pred zakonom, izhaja, da ta pravica velja za vse. Ta pravica torej velja za državljane Slovenije, talibane, Iračane, za tako imenovane zločince, za ljudi drugih narodnosti, državljanstva, veroizpovedi ali barve kože, ne glede nato, kje se nahajajo (v Sloveniji ali drugod po svetu) in ne glede na to ali je mir, izredno stanje ali vojna. Ta določba tako velja tudi za vojake in za druge ljudi, ki so v vojski oz. v vojni. Tudi njihovo življenje je nedotakljivo, kar konkretno pomeni, da država Slovenija oz. njeni organi niti v vojni ne smejo ubiti ali raniti nobene osebe in to ne glede na to, kakšen status imajo: ali so vojaki nasprotne vojske, civilisti ali kaj drugega. Ne smemo namreč pozabiti, da je človekovo življenje po 16. členu ustave nedotakljivo tudi v vojnem ali izrednem stanju, seveda pa tudi v miru. Vsaka vojaška organizacija oz. vojska je, kot že navedeno, v svoji biti v nasprotju s to človekovo pravico, saj je bit vojske oz. vojne tudi uničevanje dobrin ter ubijanje ljudi in drugih živih bitij. Tudi šolanje vojakov poteka pretežno v tem smislu, v smislu učenja ubijanja in uničevanja, bit orožja je ubijanje in uničevanje in ne npr. obdelovanje zemlje. Bit orožja je nekaj skrajno negativnega, zaradi česar se pojavi vprašanje, ali je bit organizacije, katere orožje je glavno orodje, tudi negativno.

12. Če država Slovenija oz. njeni organi ne smejo posegati v človekovo življenje, ker je po ustavi nedotakljivo, torej ga npr. raniti ali odvzeti niti v vojni in to nikomur, je absurdno in nerazumljivo, da je Slovenija vstopila v vojaško organizacijo, katere eden izmed bistvenih temeljnih namenov je ravno odvzem življenja oz. ubijanje, pri čemer je zelo veliko dejavnosti v tej organizaciji usmerjenih ravno v ta temeljni namen, to je v odvzem življenja. Zato je vstop v NATO, torej vstop v organizacijo, ki je proti življenju in ne zanj, v nasprotju z ustavno določbo 17. člena o nedotakljivosti človekovega življenja. Kajti, če je človekovo življenje nedotakljivo, že po naravi stvari ni mogoče biti v organizaciji, kjer to ne velja. Vstop je nerazumljiv tudi z vidika 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, po katerem bi morali ljudje ravnati drug z drugim kakor bratje. Če so ljudje tvoji bratje, jih ne boš pobijal, saj bi šlo za bratomor. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdo si želi biti ubit ali ranjen? Kdo želi izgubiti v vojni svoje otroke, starše ali prijatelje? Vstop v NATO in članstvo v njem je tako tudi nož v srce ustave.

13. Članstvo v NATU pa je v nasprotju tudi z 2. členom ustave, ki določa, da je Slovenija socialna država. Že sam obstoj Slovenske vojske je v nasprotju s to ustavno določbo ali pa vsaj zelo vprašljiv, kajti del družbenih sredstev, ki bi lahko šel za socialne projekte, gre v vojsko. Gre npr. za nakup orožja, ki je namenjeno za ubijanje, gre za šolanje vojakov za ubijanje in uničevanje ter podobno. Sredstva, ki bi lahko šla za pozitivni razvoj, gredo v vojaške namene, gredo za namene, ki so v bistvu usmerjeni proti ljudem. Javnosti so znane številke koliko več sredstev bo šlo za vojsko zaradi vstopa v pakt, kajti vstop je potrebno tako ali drugače plačati (članarina, nakupi orožja, …). Del družbenega bruto proizvoda, ki bo namenjen vojski, se bo nekaj časa povečeval, dokler ne bo dosegel tistega, ki bo zadovoljil vodilne v paktu. Vse to pa po drugi strani pomeni siromašenje ljudi v Sloveniji. Vsak evro, ki gre v NATO, pomeni evro manj v Sloveniji. Del kapitala, ki bi lahko šel v Sloveniji v socialne oz. gospodarske projekte, ti pa bi ljudem lahko prinesli delovna mesta ali izboljšanje standarda, bo tako šel v pakt NATO in bo namenjen financiranju npr. trgovcev z orožjem, ki so temu svetu prinesli že neizmerno količino trpljenja in gorja. Koliko več raznih medicinskih operacij bi bilo mogoče narediti, če denar ne bil šel v vojsko ali pa v pakt NATO, temveč v zdravstvo, za koliko bi se skrajšale čakalne vrste v bolnišnicah in podobno. Možno je tudi, da bo članstvo v paktu prineslo Sloveniji dolgoročno še več revežev, kot jih je sedaj ali pa še več brezposelnih. Koliko živalim, položaj živali v Sloveniji pa je v nasprotju z ustavo na večini nivojev izjemno slab in te neizmerno trpijo, bi lahko izboljšali življenje, če bi vsaj del denarja, ki gre tako ali drugače za vojsko oz. NATO, ohranili v Sloveniji. Socialna država zajema tudi živali in ne samo ljudi. Uvodoma citirana izjava lorda Robertsona, bivšega generalnega sekretarja pakta, pove v tem smislu marsikaj. Pakt NATO bo Slovenijo tretiral samo kot objekt izkoriščanja. Iz Slovenije bo potegnil kapital in državljane Slovenije uporabil za dosego svojih ciljev. Republika Slovenija bo tako orodje za širjenje zahodne oz. krščanske, mogoče bolje, katoliške ideologije po svetu. Ideologije, ki so ji svoboda in človekove pravice samo prazne besede in ne resnične vrednote, ki bi pripadale vsakemu človeku. Slovenija bo oz. je orodje za širjenje izkoriščevalske ideologije, ki ima svoje temelje v krvavi Stari zavezi in ki je skrajno škodljiva za ljudi, živali in naravo, ideologije, ki gre, kot to kažejo dogodki, dobesedno preko trupel: ali živali ali pa ljudi. Ker bodo šla v pakt NATO sredstva, ki bi bila lahko uporabljena v Sloveniji za pomoč ljudem, živalim ali naravi oz. za izboljšanje položaja stotisočev, tako revežev kot brezposelnih, v Sloveniji, je tako članstvo v paktu v nasprotju tudi z ustavnim načelom socialne države. Sicer pa vzeti ljudem, mnogim mogoče celo iz ust, in dati trgovcem z orožjem - ali ni to kraja? Mnogi ljudje ure in ure trpijo za tekočim trakom, da se zbere denar za ubijanje ljudi ali za uničevanje materialnih dobrin, ki so jih mnogi s trudom gradili leta in leta. Mnogi ne morejo zbrati dovolj denarja, da bi zadovoljili minimalne potrebe svoje družine, pa morajo plačevati davke za potencialno oz. celo konkretno ubijanje ljudi. Nimajo denarja npr. za šolanje svojih otrok, davke za ubijanje pa morajo plačevati - živimo pa v pravni državi. Denar za ubijanje da, za mnoge reveže ali zdravila pa ne. Absurdno. Tako opevana pravna država vedno bolj kaže svoj pravi obraz – krčenje pravic na eni strani in povečevanje vojaškega proračuna na drugi strani. Kaj vse bi se dalo narediti npr. s 300 milijoni EUR, ki bodo porabljeni za vojaška vozila Patria, ki jih je potrebno nabaviti zaradi vstopa v NATO. Zgradili bi lahko mnogo zdravstvenih objektov ali nakupili potrebno medicinsko opremo. Za nakup vojaške opreme v letih od 2008 do 2015 naj bi Slovenija odštela kar 710 milijonov EUR (dr. Matej Lahovnik, Žurnal24, 22.1.2008). Smo tudi pred hudo gospodarsko krizo, ki bo prizadela mnoge ljudi v Sloveniji. Zato je članstvo še toliko bolj protiustavno. Članstvo Slovenije v paktu bi bilo eventualno mogoče, če zanemarimo vse ostale aspekte, samo takrat, ko v Sloveniji ne bi bilo več socialne države, temveč bi bila Slovenija država, v kateri bi bili vsi prebivalci bogati in bi lahko plačali takšno organizacijo iz svojega “dobička”. Socialna država bi izginila, ker ne bi bila več potrebna, saj bi bili ljudje bogati. Sicer pa je socialna država značilna za tiste družbe, kjer je velik del ljudi revnih. Bogate družbe oz. bogati ljudje ne potrebujejo socialne države oz. socialnih transferjev oz. pomoči za reveže. Da je Slovenija daleč od bogate družbe, kaže podatek, da bi bila skoraj polovica prebivalcev živela pod pragom revščine, če ne bi bilo socialnih transferjev (Dnevnik, 23.11.2007).

14. V 2. členu ustave pa ni zapisano samo načelo socialne države, temveč tudi načelo pravne države. Del načela pravne države je tudi načelo pravičnosti. Pravičnost v sebi vsebuje visoke etične postulate, kot so npr. ne ubijaj, ne kradi, ne stori drugim, kar ne želiš, da ti drugi storijo, itd. Vojne se mnogokrat označujejo kot pravične vojne. Tudi v zvezi s paktom NATO se omenja pravična vojna. Pravična vojna ne obstaja. Pravična vojna je samo krinka oz. drugo ime za dosego skrajno egoističnih ciljev, za dosego ciljev dobesedno preko trupel. V pravičnosti ni nobene vojne, pravičnost izključuje vsako nasilje. Vsaka vojna, pa tudi če se imenuje pravična vojna, je v nasprotju z etičnimi postulati ne ubijaj, ne kradi, itd., ki so del pravičnosti. Vojna namreč pomeni ubijanje in uničevanje, kar s pravičnostjo nima nobene zveze. Ali je pravično, da npr. otroci izgubijo starše ali so pohabljeni, ostanejo brez strehe nad glavo in postanejo begunci? Ali je pravično, da ljudje izgubijo svoje premoženje ter postanejo reveži in mogoče celo berači, trgovci z orožjem, nafto, drugim mineralnim bogastvom ali čim drugim pa si manejo roke in debelijo denarnice. Ali je pravično, da se uničujejo živali in narava? Zato je članstvo v paktu NATO v nasprotju še z načelom pravičnosti. Zanimivo je, da ameriški predsednik, ki je v bistvu vodja pakta NATO, ob ustoličenju priseže na Bibliji, torej tudi na Božji zapovedi „Ne ubijaj“. Kar pa ZDA na čelu s svojim predsednikom počenjajo sedaj npr. v Iraku ali Afganistanu, pa je že druga zgodba. Ki z „Ne ubijaj“ nima nobene zveze. „Ne ubijaj“ pa se v slovenski ustavi imenuje: človekovo življenje je nedotakljivo (17. člen). Del pravičnosti je tudi zlato pravilo: Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kdo si želi biti žrtev v Iraku, kdo si želi ostati brez staršev, ki jih je pobil pakt NATO in to celo s slovensko pomočjo.

15. Vstop Slovenije v pakt je podprla tudi katoliška cerkev v Sloveniji. Kot je vstop Slovenije v pakt NATO nož v srce ustave, je podpora te cerkve vstopu za mnoge kristjane oz. državljane Slovenije nož v srce Božje zapovedi „Ne ubijaj“. Kajti ta zapoved je zelo jasna, saj iz nje ne izhajajo izjeme. Torej nikogar ne bi smeli ubiti, niti v vojni, pa čeprav naj bi bil sovražnik. Ta cerkev je podprla tudi ameriško invazijo na Irak, za katero se je kasneje izkazalo, da je bila podlaga za odločitev lažniva. Znano je, da se ZDA vedno bolj zbližujejo s Svetim sedežem. Sveti sedež podpiral ubijanje ljudi v Iraku in Afganistanu, pa čeprav uči “Ne ubijaj”. Katoliška pravila ravnanja v vojni so izjemno kruta, kot je to razvidno iz naslednjega citata iz biblije: “Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog!” (5 Mz 20, 10-14). Gre za citat iz biblije, ki je še sedaj v celoti veljavna in podlaga za delovanje katolikov in pripadnikov drugih verskih skupnosti, ki temeljijo na bibliji.

16. Članstvo v paktu NATO je v nasprotju tudi z drugimi ustavnimi določbami, npr. 123. in 124. členom. Iz 123. člena izhaja, da se obramba države nanaša samo na Republiko Slovenijo. Slovenska vojska, je torej dolžna braniti samo državo Slovenijo oz. njeno državno ozemlje, kot to izhaja iz 124. člena ustave. In ker je Slovenija članica pakta NATO, lahko pride do situacije, da bi Slovenska vojska morala braniti druge države - članice tega pakta - , saj je zapisano, da je NATO organizacija suverenih držav, katere cilj je varovanje miru in svobode članic s političnimi in vojaškimi sredstvi. Zapisano je tudi, da je napad na eno članico napad na vse, iz česar izhaja, da je vsaka članica dolžna braniti druge članice, tudi tako, da gredo njene vojaške sile na ozemlje napadene članice in tam izvajajo obrambo. Slovenska vojska bi tako morala recimo iti braniti Nemčijo na njeno ozemlje. Takoj ko Slovenska vojska brani ozemlje, ki ni ozemlje Republike Slovenije, gre za protiustavno stanje. Državnim organom je prepovedano vse, kar jim ni izrecno dovoljeno. V ustavi ni dovoljenja, da bi Slovenska vojska branila tuje države ali pa da bi delovala v tujih državah, kot se dogaja sedaj, ko Slovenska vojska deluje v tujini v okviru raznih vojaških misij za “doseganje miru” - v zgodovini ni znan primer, ko bi vojska prinesla trajen mir, saj bi sicer že zdavnaj, glede na število vojn in vojska, zavladal trajen mir. Tudi mnogi analitiki ugotavljajo, da številne države po sklenjenih mirovnih sporazumih ostajajo nestabilne (Paul Collier, Bjorn Lomborg, Delo, 12.5.2008).

17. V 3. odst. 124. člena ustave je določeno, da izhaja država pri zagotavljanju varnosti predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Ker pa pakt NATO ni samo obrambna organizacija (oz. sploh ni obrambna organizacija), temveč tudi napadalna, to pa izhaja vsaj iz njene vloge v preteklosti npr. v Bosni, kjer je recimo bombardirala nekatera ozemlja ali Irak, čeprav NATO oz. njegove članice sploh niso bile ogrožene, s tem pa je prevzela vlogo napadalca, je Slovenija postala članica napadalne vojaške organizacije. To je protiustavno stanje, saj napadalni vojaški pakt nima zveze z mirovno politiko, še manj s kulturo miru, da ne omenjamo nenasilja - vse to pa so zahteve, ki izhajajo iz ustave. Podobno je tudi v Afganistanu, kjer NATO ne brani svojih članic, temveč širi uničevalsko ideologijo zahoda. Verjetno bi bilo mogoče reči, da gre za organizacijo, ki ji v bistvu ni cilj obramba ozemlja, temveč obramba in širitev zahodnega, v mnogih ozirih izjemno izkoriščevalskega in negativnega, družbenega sistema in to praktično po vsej Zemlji. NATO je organizacija, ki globalizira točno določen družbeni red s točno določenim namenom. Sedaj se pripravlja reforma pakta NATO, po kateri naj bi ta pakt prevzel celo ameriško strategijo „preventivnih napadov“ tudi z „jedrskim orožjem“, da bi tako preprečil širjenje jedrskega orožja in proizvodnjo orožja za množično uničevanje (Indirekt, 24.1.2008).

18. Bivši načelnik generalštaba Slovenske vojske brigadir Ladislav Lipič je v intervjuju v Dnevniku (19.5.2001) med drugim, na vprašanje: “Mislite, da je ta vojska v tem trenutku sposobna ubraniti Slovenijo?” izjavil: “Kot sem že dejal, takšne vojske, ki bi državo sama ubranila pred najhujšimi oblikami agresije, v svetu sama verjetno ni. Je pa SV sposobna ubraniti nekatere smeri tako dolgo, da ustvari čim boljše možnosti za nadaljevanje pogajanj.” Preminuli predsednik republike dr. Janez Drnovšek na proslavi vstopa Slovenije v NATO dejal: „Slovenija je s članstvom v NATU dobila nekaj varnostnih jamstev, popolne varnosti pa ne. Ker je ni“ (Delo, 8.4.2008). Jasno je, da pakt NATO vedno ne more obraniti Slovenije, če je napadena. Zato vstop Slovenije oz. članstvo v njem prebivalcem Slovenije ne pomeni realizacije ustavne pravice do varnosti iz 34. člena. Ljudje kljub vstopu v NATO niso varni. Nasprotno, članstvo v vojaškem paktu NATO ravno krši to pravico, saj se bo možnost napada na Slovenijo z vstopom v ta pakt povečala, ker predvsem islamski svet smatra pakt NATO kot orodje oz. sredstvo širjenja protimuslimanske ideologije po svetu. Ker se bodo enote Slovenske vojske nahajale v tujini oz. so to že, jih bodo prebivalci v drugih deželah v mnogih primerih smatrali za okupatorje. To lahko vzpodbudi sovraštvo do Slovenije in poveča verjetnost maščevanja nad Slovenijo oz. njenimi državljani. In od sovraštva do napada oz. nasilja ali vojne ni več daleč. Znani so teroristični napada na cilje v Evropi (Madrid, London). Slovenija sodeluje v okviru pakta NATO celo v dveh vojnah, to sta Irak in Afganistan oz. ju podpira. Razen tega pa je ZDA, ki je vodilna sila pakta, nekaj držav razglasila za države zla, pri čemer je vprašanje ali bodo vse te države stale prekrižanih rok ali pa bodo odgovorile s protiukrepi, ki pa ne bodo operjeni samo proti ZDA, temveč tudi tudi proti njenim zaveznikom, torej tudi proti Sloveniji. Mogoče bodo tiste države, proti katerim ima ZDA naperjeno jedrsko orožje, naperile takšno orožje tudi proti Sloveniji kot ameriški zaveznici. Če pa Slovenija ni članica pakta NATO, pa je zelo malo verjetno, da bi se protiukrepi tako imenovanih sil zla nanašali tudi na Slovenijo. Vstop oz. članstvo v paktu lahko torej dolgoročno oslabi varnost prebivalcev Slovenije. Državljani v takšnem paktu torej niso varni, država pa ne sme državljane Slovenije spravljati v situacije, ki niso varne, niti ne sme ustvarjati možnosti za takšne situacije, saj s tem krši ustavno pravico do varnosti državljanov iz 34. člena ustave. Sicer pa, kdaj je vojska sploh skrbela za varnost ljudi? Ali ne skrbi bolj ali manj samo za varnost oz. obstoj sistema in so ji “navadni” ljudje več ali manj samo objekti za dosego tako imenovanih višjih ciljev. V Iraku, kjer nekatere države raje žrtvujejo življenja svojih državljanov, kot da bi umaknile svojo vojsko iz te države, so odgovori na mnoga vprašanja. Mnoge države očitno gredo dobesedno preko trupel svojih državljanov. Sicer pa Slovenija pred vstopom v NATO ni bila ogrožena z nobene strani. Tudi iz tega vidika je vstop nepotreben in škodljiv.

19. Ali ni iz že omenjene izjave lorda Robertsona mogoče razbrati, da bo pakt NATO Slovenijo tretiral samo kot objekt izkoriščanja oz. kot sredstvo za dosego svojih ciljev? Ali bo Slovenija samo orodje za obrambo oz. širjenje zahodne ideologije po svetu, ideologije, ki so ji svoboda, človekove pravice in človekovo življenje v glavnem samo prazne besede in ne resnične vrednote, ki bi pripadale vsakemu človeku. Ali niso ljudje enakopravni: če pripada pravica do življenja enemu človeku, ali ne pripada potem tudi ostalim? 14. člen slovenske ustave, ki vsebuje načelo enakosti pred zakonom, je jasen. Ali bodo morali državljani Slovenije tako ali drugače plačevati obrambno drugih držav ali razne akcije pakta, ki se bodo imenovale mirovne, vendar pa ne bodo prinesle miru, temveč bodo samo sredstvo za doseganje ciljev pakta? Ali bodo morali plačevati celo ubijanje drugih ljudi, pa čeprav je v ustavi zapisano, da je človekovo življenje je nedotakljivo? Če je odgovor da, potem je to v nasprotju z 34. členom ustave, ki vsakomur garantira pravico do osebnega dostojanstva. Če je namreč državljan dolžan plačevati širjenje bolj ali manj izkoriščevalske ideologije po svetu ali pa celo ubijanje drugih ljudi, čeprav je v ustavi zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo, postane objekt za dosego ciljev, ki niso v javnem interesu, kajti širjenje takšnih ideologij po svetu ali pa celo ubijanje ljudi nikakor ne more biti v javnem interesu. Takoj ko državljan postane objekt manipulacije, pa je kršeno njegovo osebno dostojanstvo. Državljan Slovenije tako postane prisilni dobavitelj sredstev tudi za ubijanje ljudi in uničevanje narave. Sicer pa, če je nekdo v resnici za mir, ali ustanovi vojsko?

20. Mnogi menijo, da je vojska v dobrobit ljudstva, ker ga brani pred napadalci. Vprašanje pa je, ali je obstoj vojske res v dobrobit ljudstva? Več o tem v nadaljevanju.

21. Večina držav tega sveta ima vojsko, zanjo namenja veliko denarja. Čeprav se obstoj vojske večinoma opravičuje kot sredstvo za varovanje države ali svobode, pa se postavlja vprašanje, ali je obstoj vojske v dobrobit ljudstva. Drugače rečeno, postavlja se vprašanje, ali ni obstoj vojske, ki v končni fazi pomeni uničevanje in ubijanje, v škodo vsega ljudstva, in to v mirnem kot tudi v vojnem času.

22. Kako se kaže obstoj vojske v mirnem času oz. kakšne so njene posledice? Za njen obstoj oz. funkcioniranje je v mirnem času potrebno veliko sredstev. Ta sredstva se uporabljajo za nakup orožja, za šolanje vojakov in za druge podobne namene. Denar se porabi za dejavnosti, ki jim je končni cilj ubijanje ljudi oz. uničevanje materialnih dobrin. Po drugi strani pa nekateri deli ljudstva oz. prebivalstva nimajo dovolj sredstev za vsakodnevno življenje, mnogi so že na eksistenčnem minimumu, skratka njihovo življenje je revno tudi zaradi usmerjanja denarja v (končni fazi) v uničevalne dejavnosti oz. vojsko. Bistvo življenja pa ni uničevanje, temveč izgradnja. Ali ni v interesu ljudstva, da se denar nameni za dejavnosti izgradnje, ne pa za dejavnosti, katere cilj je uničevanje.

23. Kako pa se zadeva pokaže v času vojne? To se najlažje vidi na primeru. Če neko državo napade s svojo vojsko druga država, sta možni dve varianti. Po prvi varianti se napadena država, ki ima svojo vojsko, brani in pride do vojne. V tej vojni je lahko veliko mrtvih, ranjenih, otroci ostanejo brez staršev, porušena so mesta, vasi, skratka, država je izgubila del svojega prebivalstva, del svojega ljudstva, uničen je del njenih materialnih dobrin. Ali je pomembno, če se je država obranila, ko pa je npr. polovica njenega ljudstva mrtva, ranjena, polovica države je porušena. Kaj imajo od vojaške obrambe mrtvi, ranjeni, otroci brez staršev? Invalidi in siromaki imajo od vojaške obrambe samo trpljenje. Mogoče se je država obranila, vendar je s tem žrtvovala del svojega naroda oz. del svojih materialnih dobrin, izginil je njen del. Leta in leta dela so šla v nič. Država je s svojim aktivnim ravnanjem (obrambo z vojsko) pripomogla k smrti svojih državljanov (in seveda drugih) in zato nosi soodgovornost za njihovo smrt. Po drugi varianti pa se napadena država ne brani, saj nima svoje vojske in zato do vojne ne pride (tukaj ni govora o privatni vojaški obrambi). Posledica tega je, da ni mrtvih, otroci ne ostanejo brez svojih staršev, vasi in mesta so ohranjena, skratka, življenje se odvija naprej v okviru nove države. Zamenja se torej samo država oz. oblast (ali pa še to ne). Napadena država, ki je sedaj ni več, saj jo je zamenjala država napadalca je obvarovala svoje ljudstvo in svoje materialne dobrine. Tako je s tem, ko ni ustanovila svoje vojske, obvarovala oz. rešila svoje ljudstvo, ki sedaj v miru živi naprej. Če bi prišlo pri takšnem napadu do uničevanja oz. ubijanja, za to ne bi bila odgovorna država, saj ona tega ne bi izzvala, ker nima vojske. Ali ima država pravico žrtvovati del svojega prebivalstva? Po ustavi je človekovo življenje nedotakljivo (17. člen). In če je človekovo življenje nedotakljivo (torej, življenje lastnih državljanov kot tudi življenje tako imenovanih potencialnih “napadalcev”), ali lahko država ustvarja takšne okoliščine oz. sistem (vojska), ki spravlja v nevarnost življenje določenih ljudi (vojakov in civilistov) in to ne samo v vojni, temveč tudi v miru. Ali je država dolžna delovati v korist vseh ali samo nekaterih državljanov? Če žrtvuje npr. polovico svojih državljanov, ali deluje v njihovo korist? Mogoče deluje v korist kapitala, vendar ali deluje v korist umrlih oz. ljudi? Po 2. odst. 63. člena je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ker je v bistvu pogoj za vojno obstoj najmanj dveh vojsk, pomeni obstoj Slovenske vojske korak k vojni in tako rekoč tiho spodbujanje k vojni. Vojne brez dveh vojsk namreč ni.

24. Če država nima vojske, obvaruje svoje ljudi in premoženje pred uničenjem, če pride do napada nanjo. V nasprotnem primeru, ko se brani z vojsko, pa se mogoče obrani ali pa tudi ne, vendar so država bolj ali manj uničena. Jasno je, da država oz. oblast ni branila ljudi, temveč samo obstoječi družbeni red, ki ji omogoča obstoj. Ali je kakšna bistvena razlika za ljudi, če oblast prihaja iz Ljubljane ali npr. Dunaja. Za ljudi ne, drugače pa je seveda za vladajoče politike, ki se morajo vrniti v bolj ali manj „navadne ljudi“. Vojska je očitno ena izmed največjih kraj v zgodovini človeštva. Ne krade ali uničuje samo materialnih dobrin, temveč tudi milijarde življenj živih bitij, med njimi stotine milijonov ljudi. Vojska je institucija, ki povzroča grozljive potoke krvi, kot npr. klavnice ali lov. Seveda vse to s slovensko ustavo ali pravičnostjo, ta pa je del načela pravne države, nima nobene zveze. Gre samo za interese peščice ljudi, ki jim gre za oblast – torej last nad ljudmi, moderno suženjstvo. Moderno suženjstvo, ki ga varuje tako opevana pravna država. Orožje ne siromaši samo tistih, ki so napadeni, temveč tudi tiste, ki so lastniki tega orožja – torej ljudstvo samo.

25. Slovenija je leta 2005 poslala Iraku 17.000 avtomatskih in 320 ostrostrelnih pušk, 128 minometov in strelivo za orožje. V letu 2006 je Slovenija podarila Afganistanu 10.000 avtomatskih pušk. Marsikdo bo rekel, da gre za plemenito dejanje Slovenije. Menimo, da je temu ni tako in da gre za protiustavno in skrajno neetično ravnanje države. Slovenija namreč ni poslala v Irak in Afganistan hrane, zdravil ali kakšnih drugih stvari, ki bi bile v dobro tamkajšnjih prebivalcev oz. narave, temveč je poslala nekaj, kar bo oz. lahko mnoge prebivalce stane življenja, nekaj, kar bo uničevalo tudi živali oz. naravo v tej deželi, skratka nekaj, kar prinaša v to deželo smrt ali uničenje. Mogoče je, da bodo slovenske puške sejale smrt v Iraku in Afganistanu, mogoče je, da bodo ostrostrelci hladnokrvno in namerno pobijali ljudi v Iraku s slovenskim pečatom. Mogoče je, da bo bodo slovenski minometi uničevali naravo, sejali smrt, otrokom jemali starše, delali iz ljudi pohabljence in podobno. Mogoče je, da bo slovensko strelivo mesarilo po telesih iraških ljudi in tudi živali. Vse s pečatom državljanov Slovenije. Slovensko orožje ne bo prineslo v Irak in Afganistan blagostanja, temveč smrt, siromaštvo in propad. Ali niso poslali slovenski državljani, po državi RS, iraškim in afganistanskim ljudem, s katerimi bi po Splošni deklaraciji človekovih pravic morali ravnati kot s svojimi brati, smrt, uničenje in propad? Ali ne gre za bratomor? Po 63. členu ustave je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ali ne pomeni izvoz orožja zelo očitno spodbujanje k nasilju in mogoče celo vojni, kajti bistvo orožja je nasilje, ubijanje in uničevanje živih bitij ali njihovih dobrin. Vsakdo ima po 34. členu ustave pravico do osebnega dostojanstva, po 17. členu pa tudi pravico do življenja. To velja tudi za Iračane in Afganistance. Ali ju imajo, če so jim državljani Slovenije preko svoje države poslali smrt v obliki orožja?

26. Svet porabi za vojsko veliko denarja. Samo iraška vojna stane ZDA vsak mesec 12 milijard dolarjev (Barack Obama, Delo, 12.3.2008). Za primerjavo povejmo, da približno toliko znaša državni proračun Slovenije, vendar ne mesečni, temveč celoletni. ZDA porabi samo za tekoče stroške v Iraku in Afganistanu 16 milijard dolarjev na mesec, to pa je celoletni proračun OZN, kot navajajo v Guardianu (Delo, 12.3.2008). Rusija planira za leto 2009 povišanje vojaškega proračuna na rekordnih 47,9 milijarde dolarjev. V letu 2007 se v svetu porabilo za vojsko več kot 1.000 milijard dolarjev. Gre za nepredstavljive številke. Koliko dobrega bi lahko storili za ta denar. Vsi ljudje na Zemlji bi lahko postali bogati, nikomur ne bi bilo potrebno stradati. Otroci bi se lahko šolali po vsej Zemlji, zdravil bi bilo dovolj za vse. Vendar ni tako. Ali ne gre za neverjetno in nepredstavljivo krajo?

27. Inzulinska črpalka za bolnika s sladkorno boleznijo stane okrog 3.000 evrov. Če bi samo milijardno evrov porabili za te črpalke, bi jih lahko kupili kakšnih 300.000. Koliko ljudem bi lahko pomagali? Gradnja onkološkega inštituta v Ljubljani je stala okoli 50 milijonov evrov. Če bi denar, ki ga ZDA dajejo mesečno za vojno v Iraku, namenili za gradnjo podobnih zdravstvenih objektov, bi jih lahko zgradili kakšnih 200. Koliko ljudem bi lahko pomagali v teh zdravstvenih objektih? Tako pa gre denar ravno v nasprotno smer – za ubijanje in uničevanje.

28. Na svetu je okoli 16.000 jedrskih konic (Dnevnik, 22.10.2008). Ob eksploziji atomske bombe v Hirošimi je bilo porušeno 90% mesta, 150.000 ljudi je takoj umrlo, deset tisoči so v groznih mukah umirali v naslednjih urah in dnevih. 70.000 ljudi je takoj umrlo, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo nad Nagasaki. Šlo je za izredno hude zločine, ki jih je storila ZDA, ki je sedaj vodilna sila v paktu NATO. In ta država govori o svobodi, človekovih pravicah, demokraciji in podobno. Kakšno verodostojnost ima lahko takšno govorjenje? Irak se je po invaziji ZDA spremenil kaotično državo, kjer je bilo pobitih že okoli 500.000 Iračanov. V tej državi vlada krvav kaos, v katerem ima svoj krvavi delež tudi Slovenija. Čeprav v slovenski ustavi piše, da je človekovo življenje nedotakljivo, so v Iraku zaradi Slovenije umirali ljudje.

29. Seveda pa niso žrtve samo med napadenimi, temveč tudi med napadalci. Med temi je potrebno omeniti kakšnih 300.000 ameriških vojakov, ki so se vrnili iz Iraka in Afganistana in trpijo zaradi posttravmatskega sindroma (PSTP) in depresije, dodatnih 320.000 vojakov pa je utrpelo morebitne travmatične poškodbe možganov, zaradi stresa je v letu 2007 zbolelo 18% vojakov (Indirekt, 23.4.2008). Seveda so pod velikim stresom tudi družine vojakov. Vedno več vojakov naredi samomor, vsak mesec je okoli 1.000 poskusov samomorov, pred kratkim pa naj bi kar 21 vojakov naredilo skupinski samomor, od tega je uspelo 16 vojakom. Več kot 300.000 vojakov se je obrnilo na ameriški urad za veterane po zdravniško pomoč pri boju s travmami, glavoboli, stresom, depresijo, občutki krivde in podobno (Mladina, 25.7.2008).

30. „Bil sem v Iraku. Zelo sem srečen, da sem se vrnil živ. A vojna avantura je močno spremenila moje življenjske vrednote. Nekega jutra smo se s patruljo odpravili po predmestju Bagdada. Preiskati smo morali predel, od koder naj bi bili prejšnji dan z raketami streljali na naše enote. Od strahu smo bili hudičevo napeti. Na nekem dvorišču se je še v mraku nekaj premaknilo, obrnili smo se in streljali. Ko je vse potihnilo, je izza oglušelega zidu moški prinesel krvavečega malčka. Kaka tri leta je imel. Pobile so ga naše krogle. Od groze se je nekaj hudo premaknilo v meni. Oprostite, sem mrmral, oprostite … ‘Kaj bom rekel njegovemu očetu, ki je šel na tržnico po hrano’, je otopelo rekel dečkov stric. Dokončno sem se zlomil. Kaj, če bi kdo takole ustrelil moje otroke? Kaj delam tukaj, medtem ko so moji otroci doma v Ameriki? Zaradi šoka so me poslali v bolnišnico, in ker sem bil precej proti koncu svojega vojaškega roka, so me poslali domov s pripisom, da sem doživel hujši čustveni izbruh. Še zdaj, po dveh letih, se ne znajdem. Za službo mi ni mar, sodoben, k uspehom naravnan način življenja se mi upira. Tlačijo me more. Žena z otroki je odšla. Tako sem tu, na ulici, in poskušam najti svoj izgubljeni mir …,“ je povedal bivši ameriški vojak Zachary, ki je zaradi vojne v Iraku postal klošar (Nedelo, 2.4.2008).

31. Zgoraj omenjeno pričevanje je zgovorno samo zase in ne potrebuje komentarja. Seveda knezov vojne takšna pričevanja ne ganejo.

32. Na podlagi navedenega predlagamo, kot že uvodoma navedeno, da vlada, zaradi protiustavnosti članstva v paktu NATO, pripravi vse potrebno za izstop iz tega pakta in spelje zakonite postopke, skupaj z Državnim zborom, za izstop iz pakta NATO. In da poskrbi za to, da bodo potrebni postopki potekali čim hitreje, saj je to v javnem interesu.

33. Ker gre za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo v roku, ki ga določajo predpisi.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve”

Elena Pečarič