Dovolj mi je bilo te mrzle in puste Ljubljane in v hipu sem se odločila. Sedla sem v avto in se odpeljala proti domu. V Podgorje, k njima dvema. Tam sta in me čakata v tej veliki hiši, ki sta jo sama zgradila v vseh teh dolgih letih.

Pozno ponoči sem tiho odklenila vrata in po prstih pokukala v spalnico. Dva človeka, ki ju imam najraje na tem svetu, ležita v tisti velikanski postelji in v polsnu čakata, da se pofočkam. Čakata me, da bosta lahko potem brez skrbi mirno zaspala.

Gledam ju in čakam, da začutita, da sem tu. Prva se predrami mati in se nasmehne. Dolgo me ni bilo domov, skoraj tri mesece me že čakata.
Sedem k vznožju, stisneta me k sebi in počasi pričnemo klepetati. Kot včasih, ko sem se vsak vikend vračala domov, da operem cunje in pojem nedeljsko kosilo. A zdaj je drugače, moja soba ni več moja in kmalu bo zgornje nadstropje osvojil brat.

Razselili smo se po svetu, dva sva se ugnezdila v Ljubljani, tretjega čakamo, da se vrne iz mirovne misije na Balkanu.
Onadva pa ostajata tam, kjer sta si v petintridesetih letih ustvarila dom.

Ko me je zjutraj prebudilo sonce, sem se hipoma odločila, da ostanem še en dan. Tudi pogled skozi okno je bil tako lep in skozi nosnice mi je silil vonj po svežem kruhu. V spomin na dobre stare čase je ata zgodaj zjutraj v tisto krušno peč naložil drva in zamesil njegove znamenite žemlje. Pek je bil in to mu veliko pomeni.

Ko sedimo pri kosilu ju opazujem in razmišljam. Kako se gledata, kako se pogovarjata in kako še vedno iskri med njima. Po petintridesetih letih sta še vedno zaljubljena in ne, nista osladna. Vedno sta me fascinirala s tem svojim odnosom. Velikokrat sem razmišljala, kako sta pravzaprav srečna. Našla sta se, ko je bilo njej osemnajst, njemu pa nekaj več let. In po vseh teh letih mi zdaj jasno, da je ta ljubezen neuničljiva.

Po kosilu na mizo potegnemo Človeka, ki se ne jezi. Mati vrže šestico in lahko bi podrla njegovega možička. Tiho ga pogleda in raje prestavi drugo figuro. Ko se pritožim, se samo spogledata in se nasmehneta.

“Saj je samo igra,” reče in ga nežno pogleda.

Tako pristna je ta njuna ljubezen in ne vem, če poznam (še) kakšen par, ki bi živel v takem sožitju. Pravzaprav ravno zadnje čase opazujem mlade pare, ki vztrajajo v nekih naveličanih odnosih zgolj zaradi materialne (ali kakšne druge) koristi. Gledam jih, kako se mučijo, kako se leta in leta spravljajo narazen, kako si gredo vedno bolj na živce. In kako so tujci, z deklariranim partnerskim odnosom. Ker pač ne morejo ali nočejo biti sami. Ker ona ustreza figuri idealne žene in on predstavlja pravega moža. Morda njihov partner ustreza pričakovanjem njihovih staršev, morda je zgolj lep in njeni geni so morda ravno pravšnji za razplod.

Ona mu kuha, pere in pospravlja, on pa molče poje kosilo, jo na hitro kušne na lice in se odkobaca nazaj k računalniku ali pred televizor. Najedajo si, a si tega nočejo priznati. Potem se - ker je pač tako najbolj praktično, skupaj sta vendar kupila stanovanje in avto in novo kuhinjo - poročijo in zaplodijo otroka. In se vedno manj pogovarjajo, morda se s časom celo tako zelo odtujijo, da niti ne spijo več v isti postelji. In otroci rastejo v prepričanju, da je to pač normalno, dokler ne ugotovijo, kako morbiden odnos furajo njihovi starši. In nekega dne se zbudijo z mislijo, da se ne morejo zaljubiti, da jim starši niso dali dobrega zgleda. Da niso sposobni ljubiti.

Vem, da imam srečo. Moja dva se imata rada in od mene ne pričakujeta, da se bom po hitrem postopku poročila in si na silo ustvarila družino. Pustita me, da verjamem v ljubezen. Nikoli mi nista moralizirala, ko sem zavozila še en odnos, ker pač ni bil pravi. Ker sem ugotovila, da najin odnos ne pelje nikamor in da je strast vse, kar naju drži skupaj. Ker sem utopična idealistka, ki ve, kako naj bi ljubezen izgledala.

Ata naju je z mamo odpeljal v tisto svojo lovsko sobo. Prvič sem si pred njima zvila tobak in spili smo nekaj kozarcev. Pripovedujeta mi o njunih začetkih, navadno moram take stvari prav izvleči iz njiju.
Tik pred poroko sta šla k spovedi (ja, moja dva sta precej verna, z vsem spoštovanjem) in očeta je gospod v spovednici pobaral, če sta z bodočo nevesto že spolno občevala.
“Ja, kaj pa je to?”, se je takrat neumnega naredil ata in župnik menda ni vrtal dalje.
Po dobrega pol leta sta se poročila, ker sta pač vedela, da je to to. Seveda je bila med njima kemija, sicer se ne bi nikoli zapletla. In ko mi razlagata, kakšni so bili začetki, se v njunih očeh iskri, da je veselje. To, veste, je pa prav poseben občutek.

Verjamem v Ljubezen, pa naj se sliši osladno, če se mora. Mora biti, mora preživeti in treba jo je prepoznati. Ker se bom tudi jaz nekoč postarala in takrat bo ob meni nekdo, s katerim bova skupaj prdela, se ščipala za rit in se ob vikendih namakala v toplicah.

Katja Lenart