Pojavijo se iz nič, kakor bi ravnokar stopile iz morja. Če nisi pokrit, jih po uri ležanja na plaži najraje spregledaš, strmiš skoznje globoko v stik med vodo in nebom, čeprav niso prozorne, obratno, nosijo vpadljive, pisane sarije. Zdijo se velike, ker na glavi nosijo košare s prodajnimi artikli.

Vedno isti nagovor: ”Pozdravljen prijatelj! Od kod si?“

Preslišijo odgovor in že postrežejo z besedno igro dalje: ”Mrzla dežela, zato si tako bel!”

Ogovorijo vsakega — pa čeprav si napol mrtev dec, ki se mu jebe za sadje, cote, nakit in ostalo šaro, ki jo ves dan tovorijo gor in dol po pasu med morjem in vlažno mivko, po katerem je mogoč korak brez vdiranja.

Prodajo malo. Vsaj tako daleč kot nesejo moje oči jih nekateri odpravijo z uradno vljudnostjo, drugi stavijo na bolj neposreden pristop. V tem prednjačijo ruski ležalci, ležalke na mivki in soncu. Ti jih odpravijo že od daleč, s poudarjenimi kretnjami, podkrepljenimi s plazom žaljivk.

Shesh pravi, da odkar so Rusi množični gostje ob indijski obali, ne proda skoraj nič.

Zanjo so vsi turisti enaki. Beli, pijejo, žrejo, ležijo in se bolj namakajo kot kopajo v priobalni mešanici slanice in drobnega peska.

Rusija je zanjo obljubljena dežela, saj sreča le Ruse, ki sedejo v letalo in se odpravijo k njej.

Rus, ki si lahko privošči počitnice sredi zime, je vajen tisočih podrepnih uličnih prostozaslužkarjev, tako ob indijsko-obalni verziji taistih prodajalcev odreagira, kot je vajen.

Shesh z žarom v temnih očeh govori o časih, ko so še prevladovali Izraelci, Američani, Angleži, Skandinavci in drugi predstavniki iz predširitvenega evropskega lonca. Z njimi se je deset minut pogovarjala, smejala in na koncu vedno prodala kakšno bedarijo.

Čeprav je sedla v senco poleg mene in z veseljem odgovarjala na moja vprašanja, sem jo odpravil le s kislim nasmeškom.

Namestila si je košaro nazaj na glavo in pod pazduho stisnila žaklovino na kateri je počivala njena teža med pogovorom. In že k naslednjemu zasedenemu ležalniku.

Čez tri ure se vrne in celotna zgodba se ponovi, le da tokrat odhaja v smer, iz katere je prej prišla …

Za vse naglavne prodajalke sadja, sladoledarje na kolesu, otroke s kilogrami ogrlic in zapestnic, ne obstaja ne finančna kriza, ne spremenjena struktura turistov.

Za Shesh se je v zadnjem letu cena hrane in energentov podvojila, tisti, ki pa naj bi kupovali, zapravljajo previdno.        
 
Urh Maček