Pozabljena hiška
7. januar 2009 ob 17:05 | Katja Lenart |Na Gornjem trgu v Ljubljani stoji stara, zapuščena in rahlo razpadajoča hiša. Vsaj tako je izgledala pred kakšnim mesecem dni. Hišo so sicer v preteklosti potiho naseljevali različni obiskovalci, ki so za seboj pustili marsikaj. Tudi goro uporabljenih igel.
In potem so prišli prazniki in veseli december, ko je mraz pritisnil in okoli pozabljene hiše so se razbohotile novoletne lučke. Oblikovalka Tanja Radež pa je dobila idejo in jo skupaj z Mestno občino tudi realizirala. V hišo na Gornjem trgu 29 je (vsaj) za mesec dni vselila duhove preteklih dni, nostalgične detajle iz polpretekle zgodovine in izmišljene prebivalce. Okna so dobila svoj vizualni pečat ustvarjen s svetlobnimi telesi, igrivimi predmeti polnimi spomina, igračami in grafično opremo. Projekt je dobil ime Pozabljena, Tanja pa je za hišo uporabila tudi fotografije in plakate iz dLib (Digitalne knjižnižnice Slovenije), zvočno kompozicijo je sestavil Dj Borka, pri sestavljanju hiše pa so na pomoč priskočili Igor Remet in njegovi fantje.
Hišo sem si skupaj s Tanjo najprej ogledala iz točke, kjer se marsikaj vidi in kjer je pred mnogimi leti vozil tramvaj, ljudi pa se je tam (takrat) bojda kar drenjalo:
(www.vest.si) Pozabljena - uvod from Magua Zakl on Vimeo.
“Jst strast do predmetov mam, nimam pa tega, da bi jih morala imet!”
Med prebivalci Pozabljene najdemo otroke s plakata Razstava brezalkoholnih pijač, družino s knjižice Kako preživimo v vojni, gospodično Anito, Tajno društvo PGC in živali iz Mladega vedeža. V prtiličju hiše živijo trije ambienti, v katere lahko skozi majhne špranje pokukamo iz ulice, jih pogledamo in jim prisluhnemo. Prvega je naselila radoživa Tetka Čajna, v drugem raziskuje znanstenik Ego Živ, v tretjem pa Miki s prijatelji praznuje svoj osemdeseti rojstni dan:
(www.vest.si) Pozabljena- pred hiško in vstopom from Magua Zakl on Vimeo.
“Ti tut ko hodiš po mestu, ne hodiš v hiše notr…hiše se samo od zunaj gledajo..”
In ena redkih sem bila, ki je vstopila v zakulisje Pozabljene. V temi sva si s Tanjo pomagali z lučjo zaslona kamere in se nekako prebili tudi v zgornje nadstropje, kjer sva strašili mimoidoče in prešteli izgubljene predmete (v resnici jih ni prav veliko), prisluhnili pravljici in popili kavo Tetke Čajne:
(www.vest.si) Pozabljena - zakulisje from Magua Zakl on Vimeo.
In mimo Pozabljene se bom še sprehodila, vsaj dokler jo bodo osvetljevale te nostalgične podobe. Trenutno je njena pozabljena usoda še malce negotova, gotovo pa bodo luči v njej prižgane vsaj še nekaj dni (dogovori z Mestno občino so menda še v teku) in kdove, morda bo iz te hiše kmalu za dlje časa nastalo nekaj velikega in svetlega.
Katja Lenart
7. januar, 2009 ob 17:24
Hvala, Katja, da si nam to šla posnet! In tanja, hvala za nostalgijo. še vedno pogrešam Nostalgijo, belo proja kavo in topel štrudel, ki sem ju tamkaj narjaraje naročila!
Hvala torej obema.
Odkar sem slišala za tole Pozabljeno hiško, se odpravljam tja, da jo vidim - pa doslej še nisem utegnila. Mraz in delo pač. In kmalu je ne bo več, mar ne’
7. januar, 2009 ob 17:36
Pohiti, Angie!
Res je fajn:)
Ah, Nostalgija… jst Proja kavo še vedno tu in tam pijem.
7. januar, 2009 ob 20:30
Zelo lep in občudovanja vreden projekt. Sem ga zadnjič opazil, ko sem šel mimo.
Predlagam, da greste pokukat…
8. januar, 2009 ob 11:28
čudovita ideja..bomo odšli malo pogledati..samo škoda, da se notri ne da..zgleda prav pravljično :)
9. januar, 2009 ob 15:34
Nič nimam proti kulturnim vložkom, ampak mogoče bi bilo bolj okusno, če bi MOL poskrbela, da bi v tej (in drugih praznih) hiši kdo tudi v resnici našel odgovor na svoje eksistenčno vprašanje…
9. januar, 2009 ob 17:58
Sem jo šla le pogleda- samo od zunaj!
Še dobro, da imamo iskrive mlade ljudi, ki opozarjajo Mesto, da naj skrbi zase!
Najprej je Matej Vogrinčič oblekel eno zapuščeno hišo v Stari Ljubljani, no, potem so jo pa le obnovili.
Zdaj je Tanja eno poselila s pravljicami…upam, da jo bo lastnik imel rad in jo popravil! če pa nima denarja, naj jo podari umetnikom, za ateljeje.
6. februar, 2009 ob 10:26
Pogled snimljenog priloga o Tanjinoj “Hisi iz pravljic” mi je dao opcutak kao da gledam kroz ostavljenu rupu u vratima. Nisam se stideo da zastanem i pogledam unutra, to nije bila samo puka radoznalost. Tu su me obradovale mnoge lepe stvari koje su pokrenule moja secanja i mastu. Svako od nas bi mogao da isprica svoju pravljicu o tome kako dozivljava ovaj Tanjin rad.
Moja je vezana za ulicu u kojoj sam nekad ziveo i naravno nostalgija za svim dozivljenim u njoj.
Zahvaljujem i Katjini kameri koja mi je docarala jos uvek poznat miris mraza i dima na Gornjem trgu u zimskim vecerima. To secanje mi sada poisebno prija (ovde je danas +40). Verujem da bi se mnogi zamenili sa mnom, kao i ja sa njima.
Hvala obema.