Bil je predvečer novega leta, Sarajevo, baščaršija.
Dan prej sem spoznala Tarika Hodžiča, nekdanjega nogometaša, katerega žoga je peljala iz domačega kluba Željezničar v slovensko Olimpijo, potem v RFC de Liège v Belgijo, kjer je bil najboljši strelec in na koncu v Galatasaray v Turčijo. Tam se je tudi proslavil kot najboljši strelec, v sezoni 1983-1984 je za ekipo zadel 16 golov.
V Olimpiji ni zdržal dolgo in je po letu dni (1976) pretrgal pogodbo, tožilo se mu je po živahnejšem mestnem utripu, ki ga je v polni meri zaužil v Istanbulu, kjer so z njim ravnali kot s pravo zvezdo.
22 let je tega, odkar je stadion in žogo zamenjal za življenje gostinca. V ulici Gazi Husrev-begova najdete ”čevapčinico”, ki jo je poimenoval Galatasaray, torej po klubu, v katerem je igral. Njegovo ime in tradicionalno urejena restavracija z odličnimi bosanskimi specialitetami vanjo privabljajo številne slavne osebnosti, med njimi sta bila tudi dva slovenska predsednika. Če me občutek ne vara, pa je najbolj ponosen na fotografijo s pevcem Kićom Slabincem.

Tarik Hodžić: ”Ob tej priložnosti vsem gledalcem in članom Olimpije želim srečno in uspešno leto. In da se Olimpija zopet uvrsti med prvoligaše in da postane klub, kakršen je bil nekoč.”

Glasba:
Sevdah, Zapjevala sojka ptica
Krunoslav Kićo Slabinac, U tudjinu ja odlazim,
Ako zore ne svane
POVZETEK:
Naj ti pokažem sliko Olimpije, ko sem še igral za njih. Malo je že utrujena. Leta 1975 - 76 je bilo to.
Se še spomnite imen soigralcev? - Seveda…
To je bilo med pripravami v Kopru. Vse druge slike so ostale doma na Grbavici in so med vojne zgorele.
To sem v Galatasarayu, to v Liegu, tole pa mi je najljubše; priznanje ob 100-letnici kluba Galatasaray. Takrat sem bil strelec lige.

Kakšna je pot z nogometnih igrišč do gostinstva? - Težka in dolga. Kot nogometaš sem si moral zagotoviti prihodnost, sicer sem doštudiral sociologijo, nikoli pa si ne bi mislil, da bom kdaj v gostinstvu. Sicer pa so se vsi moji nekdanji kolegi znašli v različnih dejavnostih, meni pa je že kod dečku bilo všeč, kako se zadevi streže. Ob koncu kariere so mi ponujali mesto koordinatorja selekcij znotraj kluba Galatasaray, to je kot nekakšen direktor, vendar sem jaz že kupil to restavracijo. Pravzaprav sem še igral, ko sem jo kupil. To je bilo leta 1983, vrnil pa sem se ‘87, torej sem igral še štiri leta. Potem sem se učil posla od prejšnjega lastnika, ki pa je stric moje žene. Nikomur drugemu ni hotel predati posla.

Pogrešate nogomet? - Veste, danes ne hodim na tekme našega nogmeta, kdaj pa kdaj grem v Turčijo, prek satelita pa spremljam angleško in nemško ligo. Ni to tisti nogomet, kot je včasih bil, malo je talentov, zgodaj odnehajo, mladi ne morejo postati igralci, če nico otroci premožnih staršev, včasih je bila kakovost pomembna.
Moja pot se je začela v klubu Željezničar (SA), pa so me premestili v drugo ligo upajoč, da bo kaj iz mene. Mislili so, da ne bo, pa so se ušteli, tako sem se vrnil v svoj klub, kjer pa mi uspeha ne privoščijo.
Po 2eh letih sem šel v Ljubljano - v Olimpijo, na kar me vežejo lepi spomini. - Kateri pa, slišala sem namreč, da vas je tamkajšno življenje razočaralo. - Saj veste kakšna je Ljubljana! Nisem imel družbe, žal mi je, morda bi, če bi imel družbo, ostal in naredil večjo kariero. Vendar imam tam še veliko prijateljev… Veliko njih pride sem.
Potem sem šel v Liege v Belgijo, zatem v Galatasaray in tu mi je uspelo. To so bila najbolj plodna leta. Tu sem bil prvi tujec v zgodovini turškega nogometa, ki je dal največ golov. Nismo sicer zmagali prvenstva, smo pa osvojili pokal. pomembno pa mi je bilo ohraniti svoj jaz.
Žal mi je, da nisem zdržal v Ljubljani, ker je tedaj Olimpija plačala precej denarja zame. Po enem letu sem prekinil pogodbo, ki me je na klub vezala 4 leta.
Ste bili kdaj po tem v Ljubljani? - Verjemite, da ne! Bil sem v Mariboru na poti v Avstrijo. Žal mi je, bom pa v prihodnosti.

Kako so vam minevala leta v Turčiji? Imeli ste veliko denarja, slavni ste bili, ženske… - Ne, ne, takrat sem že bil poročen. Krasno mesto je Istanbul, živel sem v prelepem delu mesta, imel svojega šoferja, varnostnika… Tu sem igral res dobro, saj veš kako je to, ko nekdo da toliko denarja zate, moraš to upravičiti.
Še dandanes, ko pridem v Istanbul, tam sem bil na tekmi med Turčijo in BIH … Zamislite si to: ni me povabila naša reprezentanca, obvladam namreč tudi turščino, pač pa so me v goste povabili organizatorji prvenstva. Sedel sem v posebni loži… Bilo mi je kar hudo, ko sem spoznal, da me tujci cenijo, domači pa ne. Naša reprezentanca je odšla na tekmo brez prevajalca, brez poznavanja običajev. Mene pa so pričakali na letališču, mimo carine sem šel brez da bi kazal potni list. Še dandanes, ko se sprehajam po ulicah, me ljudje prepoznavajo, obdarujejo… Pri meni je bil predsednik Cesar, DeMirell, itd… Na teh slikah je tudi Kučan, Mesič, Sanader… - Tudi Drnovšek… - On je bil tu še pred vojno, spili smo steklenico vina. - Kaj je pa jedel? - Solate in sire. Lepi spomini me vežejo na prvega slovenskega ambasadorja Marušiča, sedaj se ti hitro menjajo. Prav včeraj je bilo tu veliko Slovencev, večina jih pride po priporočilu.
- Slišim, da je vaša restavracija ena redkih opremljena na tradicionalen način. - Tako je uredil že prejšnji lastnik, ki je prosil, naj se stvari ne spreminja. kak detajl sem prinesel iz Turčije, v bistvu pa je ostalo nespremenjeno. Ko ob nedeljah pomivamo tla, zlijemo nanje ogromno vode, pa se gosti sprašujejo, od kod dež… Tako kot vsaka dežela promovira svoje atrakcije, se na CNN-u predvaja oglas moje restavracije.

Ko sem zapuščal Turčijo, so me spraševali, kaj bom v Sarajevu, zakaj odhajam… Povem jim, da sem kupil restavracijo, in oni mi ponudijo denar zanjo, za hišo tudi… Veliko jim dolgujem. Življenje sem dal za Galatasaray.
- Vidi se, da živite tudi za to restavracijo. - Seveda, to je del mojega življenja, brez katerega ne bi mogel. Vsak dan zgodaj vstanem, grem po živila, pridem sem, se družim s prijatelji, še posebej z bivšimi soigralci. Vesel sem vsakega, ki pride, radi spijemo steklenico vina, obujamo spomine…
Govorimo o zimskih doživetjih v Braziliji, običajno smo tam preživljali čas okoli božiča….
- Smo na pragu novega leta, kakšne načrte imate? - Ta dan bom preživel s svojo družino, želje za prihodnost; tako kot danes, včeraj… da pride veliko gostov… Ob tej priložnosti vsem gledalcem in članom Olimpije želim srečno in uspešno leto. In da se Olimpija zopet uvrsti med prvoligaše in da postane klub, kakršen je bil nekoč. Da se tudi sam vrnem v Ljubljano.

Irena Kovačević