Leto 2008, ki se je pravkar izteklo, je bilo zanimivo in razburljivo. Prineslo je nekaj presenečenj, ki bodo še dolgo puščala svoj vpliv, saj so bolj temeljna, kot se zdijo na prvi pogled. Bilo je leto, ko je bil pomemben videz – ko bi skorajda slavila njegova navidezna zmaga – in ko je na koncu povsem nedolžno vzniknila resnica. Prvi teloh v decembrskem dežju. Res?

Slovenija je kot prva nova država članica sklenila predsedovanje EU. Če bom zapisala, da je šlo za tehnološko dovršeno predstavo, bo morda kdo užaljen. Ampak kdor pod besedo »predstava« razume zgolj gledališko igro, v kateri prednjači njena zunanja podoba, nima dosti pojma o umetnosti. Zato naj se sramuje sam. Slovenijo je spet obiskal Bush. O njem nima smisla izgubljati besed, saj povzročajo inflacijo (besed). Nekateri ljudje pač povzročajo inflacije… Zgodile so se volitve. Osebno razumem, da je bistvo volitev v njihovi efemernosti, enkratnosti. Po dveh dneh, ko so oddani glasovi in razglašeni rezultati, jih zamenja nova štiriletna realnost. Odprtemu šampanjcu ali kislim obrazom sledi delo, odgovornost, razvoj – to je bistvo naslednjih volitev. Vsake volitve so nenehna tekma s prihodnostjo. Druga izbira je nevarno čaščenje mitologije, ki je najbolj primerna za namene učenja.

Slovenija se je – rečeno ironično – razveselila svojih prvih tajkunov. Prišli so kot Martin Krpan pred prag Dunaja. Zamahnili s kijem in mesarico – niso ugnali Turkov, pač pa zgolj napovedali, da tudi mi nekaj veljamo v svetu rumenega tiska, rdečih preprog in zelene zavisti. Danes tajkun, nikoli več tajkun. Nikoli več Krpan. Svet gre naprej. Včasih tudi nazaj, kadar se gospodarska rast ustavi. A to je stvar naslednjih volitev… Čista lopata, šentviški predor, afera Patria – so nove ponarodele skovanke, ki jih razumemo bolj ali manj le Slovenci in Slovenke. Bodi tako. Zaradi njih ne bo svet, gledano z globalne perspektive, ne boljši ne slabši. To bi zmogel razumeti prezgodaj, v letu 2008, preminuli dr. Janez Drnovšek. Njegovo ime postaja nosilec posebne teže, presega lastne meje – tudi zaradi energije ljudi ob njegovi smrti. Bilo je slovo od nekega časa. Znailo novega. In medtem Slovenci in Hrvati še naprej ostrimo in brusimo medsebojne odnose, kar je stvar strokovne interpretacije. Družbeni analitiki pa bi se morali tudi vprašati, kam vodi ljudski primitivizem, sovraštvo in nestrpnost na vseh nivojih. To bi se bilo dobro spraševati ves čas, vedno znova.

In svet? ZDA so dobile novega, prvega temnopoltega predsednika Baracka Obamo. Zgodovinski preobrat. Je zmagal zaradi barve kože ali kljub barvi kože? Zaradi videza ali kljub videzu? Seveda to ni pomembno. Seveda zaradi obojega. Bolj pomembno je, da se šibi pod težo pričakovanj, ki so tudi rezultat največje gospodarske recesije po veliki depresiji leta 1929. Zgodila se je jeseni lani, v direktnem smislu po bankrotu največjih ameriških bank. Kulise ZDA, temelječe na postmodernističnem virtualnem denarju (beri Harveya), so pričele padati. Hipotekarne graščine se rušijo kot hišice iz kock. ZDA postajajo revne. In z njimi deli preostalega razvitega sveta. Nihče ne more zagotovo vedeti, kam to pelje. Osebno ne verjamem v romantične interpretacije tipa »treba je priti do dna, da se zavemo vrednot«. Ne; mislim, da v kriznih časih velja napeti možgane in izumiti kaj povsem novega, seveda temelječega na pozitivnih in na negativnih izkušnjah. Če sem sodijo vrednote – naj bodo tudi te nove. Če je prišlo svobodno tržno gospodarstvo do svojega roba, je primerno razmisliti o novem konceptu svobode. Mogoče naj bi bolj temeljilo na posamezniku in njegovi odgovornosti do sveta. Sem sodijo tudi ekološka vprašanja, ki imajo še vedno možnosti, da se transformirajo v gonilnike razvoja (tudi gospodarskega). Pomembna bo sinergija.

Svet v letu 2008 si je oddahnil in obenem osupnil ob prijetju vojnega zločinca Radovana Karadžića. Več kot perverzna – diabolična - je bila igra vlog, ki jih je zamenjal in leta uspešno igral v »nori hiši«. Medtem je nacionalni sentiment znova zagorel ob priznanju Kosova s strani več držav. Bile so večje krize: Gruzija, žalostni afriški kontinent… Slavila je Kitajska. Ob izvrstno organiziranih poletnih olimpijskih igrah, ki so se jih udeležili vsi pomembnejši svetovni državniki, je pobrala večino zlatih odličij. Kakšen simbolizem se skriva v tej zmagi? Kakšna resnica za videzom tokrat?

Za najboljši evropski film 2008 (»film leta«) je bil razglašen italijanski film Cammora. Obravnava razmere na italijanskem jugu, sistem organiziranega kriminala. Piscu knjige po kateri je bil posnet film, Robertu Savianu, grozijo s smrtjo in je pod stalno policijsko zaščito. Razkril je resnico in tako na svoj način odgovoril na vprašanje sicilijanskega dramatika Luigija Pirandella: »Kaj je resnica?« (»Cosi è, se vi pare«). Svetovna kriza leta 2008 je posredno vplivala tudi na dejstvo, da je »mafija« spet pridobila na pomenu, kot je to pač značilno za krizne čase – obnovila naj bi se sicilijanska mafija, da ne govorimo o zločinih v sosednjem Zagrebu (umor mlade odvetnice Ivane Hodak in urednika ter novinarja časopisa National, Pukanića in Franića). Skupna značilnost je - preveč so vedeli.

V letu 2008 je umrl akademik dr. Taras Kermauner, očetov najboljši prijatelj. Očetu Kristijanu Mucku so v letu 2008 izšle tri nove knjige: Testament, Vehikel in Hoja skozi hip. S tem se je dokončno utrdil – že dolgo ne več samo kot igralec, pač pa tudi kot dramatik, pesnik, esejist, režiser in izvrsten pedagog. V svoji osebni drži - da ga ne zanima nobena nadoblast, tudi v smislu priznanja ali slave ne - je ves čas dosleden. Samohodec je, s »potujitvenim efektom« do svojega dela. Ali, kot bi rekel Taras (on je vsaj bral) – začeti je treba pri sebi.

Priznati si, kdo v resnici si. Biti angelsko transparenten in pri tem hudičevo drzen. Odkritost do sebe. Je najvišja stopnja svobode.

Vesela sem, ker smo v letu 2008 dokončali dokumentarni film o Richardu Demarcu. Ta veliki škotski impresarij, sin italijanskih priseljencev, je med drugim ogromno naredil za umetnost vzhodne Evrope. V času železne zavese je do svetovnega priznanja popeljal umetnike kot so npr. Tadeusz Kantor, kasneje pa Marina Abramović, Otvorena scena Obala, Paul Neagu in naši NSK (Neue Slowenische Kunst). Demarco je povedal: »Vse, kar je resnično pomembno, je osvobajanje iz zapora.« Pravilno je napovedal, da po srečanju z njim moje življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej.

Ko sem ga vprašala, kako mu je uspelo, da je postal tako izvrsten »ambasador Škotske kulture v svetu«, je odvrnil: »Zato, ker nisem Škot.« Značilen humor…

V letošnjem letu bi skoraj umrla moja mama. Nezavestno so jo potegnili iz morja. Ne, ni še čas, da bi ta nekoč izjemno lepa in prodorna ženska, svoje življenje klavrno končala nekje med muljem in nagnitimi algami ob presneti hrvaški obali.

In jaz? Končati je treba pri sebi. Ničesar ne obžalujem. Ob novem letu naj bi se bojda delalo obračune. Kaj me briga! Medtem ko nekateri drhtijo ob prvih znakih staranja, se sprašujejo, če njihove življenjske delnice kotirajo dovolj visoko, če bodo otroci hvaležni in če ima torej ves trud smisel – se jaz odvezujem. In odvezujem druge. Ko bom resnično stara, bom kot Eskimka odšla na sneg. Prodala bom svoje imetje, nekaj razdala, nato pa odšla v prestižni hotel v evropskem velemestu. Igral mi bo temnopolti pianist: »Non je ne regrette rien….« Potomci bodo delali in uživali, kjer bodo hoteli. Ob mojih nogah se bo grel šestdesetletni mucek, ki bo morda takrat že osivel. Boste še eno rundo sherryja, gospodična Fabiani? Naj sijejo kristalni lestenci in se lesketa rdeč žamet. Mi plešemo. O, tango. Kako dobro zvenijo vedno bolj divji ritmi.

Vse, kar je resnično pomembno, je osvobajanje iz zapora.

Ja, teloh je vedno v mojem srcu. Ga vidiš?

Anja Fabiani