Ali kapitalizem kocka (z nami)?
5. januar 2009 ob 9:49 | Elena Pečarič |Z vidika konkurenčnosti in storilnosti je v tako imenovanem razvitem svetu vedno večje število ljudi, ki so postali višek, presežek. Ta trditev postane bolj jasna in razumljiva, ko vzamemo v obzir nujno potrebno ekspanzijo trga, kamor ima kapitalizem možnost prodreti, se vsiliti, uveljaviti in se zakoreniniti. V preteklosti je ta ekspanzija potekala v obliki teritorialne širitve kot kolonializem in imperializem, ne samo v smislu vojnih osvajanj, ampak predvsem kot razvoj multinacionalnih korporacijskih integracij, struktur in združb. Vendar se na dolgi rok ta možnost vedno bolj izčrpava, zmanjšuje, saj se fizični prostor vedno bolj krči, svet postaja vedno manjši in razdalje so vse bolj kratke. Tudi iz te perspektive gre brati vsa prizadevanja in interes v osvajanju vesolja ter njegovih planetov, ki bi v prihodnosti postali “Drugi svet” in tako metaforično, kot tudi dobesedno zamenjali današnji Tretji svet. Do takrat, dokler pa to še nima praktičnega pomena in dejanske možnosti uresničevanja, je bilo treba ekspanzijo trga v širino preusmeriti v neskončno drobljenje, razpršitev in diferenciacijo usmerjeno na že obstoječi trg; v smislu multiplikacije ponudbe ter sočasno tudi povpraševanja kot dve strani ene in iste medalje.
Kapitalizem je prevladujoč način družbene produkcije, brez konkurence in brez resne možnosti alternative, da bi jo lahko nekje v prihodnosti tudi dobil, saj vsako alternativo takoj izniči in razoroži s tem, da jo posrka vase, jo vključi v svoj sistem, ki postane integralni del sistema samega. Njegova moč je med drugimi tudi v iluzorni obljubi, ki nam jo bolj ali manj posredno, nenehno ter venomer ponuja, vsiljuje in podtika v obliki fascinacije nad lepoto podob, preprostostjo privzete logike funkcioniranja in odrešujočo vrhunsko tehniko ali tehnologijo; obljubi o ugodju, sreči, veselju, ljubezni, svobodi in zdravju.
Kakor koli že očitamo kapitalizmu, mu nasprotujemo in ga kritiziramo, pa moramo priznati, da ne znamo ali ne zmoremo podati druge možnosti, “ponuditi drugačne ideologije”, ki bi lahko zagrabila kot prav ta, v katero smo že vseskozi potopljeni. Vendar je pritoževanje in kritiziranje kapitalizma postalo splošni trend in šport tudi tistih, ki v njem in od njega najbolje živijo, saj je kritika ena od gonilnih sil njegovega razvoja.
Ali pa je ravno takšna nemožnost znak naše nedistanciranosti, zaslepljenosti in nemoči, ki jo občutimo, zaradi česar se nam ob pogledu nazaj zdi vse tako zelo nujno, vzročno-posledično povezano, determinirano v nizu majhnih, a usodnih in neponovljivih naključij, da se kar brez odpora prepustimo inerciji, ki nas že ves čas vleče s seboj v nekakšno “zgodovinsko naddoločenost”? Mogoče pa lahko obrnemo logiko našega razmišljanja iz preteklosti v prihodnost in rečemo, da je kapitalizem največji sovražnik, najostrejši kritik in najnevarnejši konkurent. Nobenemu drugemu kot samo samemu sebi. Saj mora prav zaradi odsotnosti enakovrednega tekmeca izvajati tekmo s samim seboj. Podrediti se mora lastno proizvedenim zakonitostim delovanja, ki neusmiljeno zahtevajo vedno več in več, vedno nekaj novega, boljšega, zanimivega.
Reciklaža, ki je iskala in je tudi našla svojo prvotno utemeljitev in smiselnost v ekološkem gibanju, odnosu ter videnju sveta, je sedaj prešla iz sredstva ali postopka ekonomizacije surovin in pocenitev produkcije v sredstvo zagotavljanja večjega in hitreje dobljenega dobička. Reciklaža, ki ni reciklaža samo odpadnega materiala, ampak prav tako ljudi, idej, misli, organov, ki mora potekati vedno hitreje in vedno bolj globalno, radikalno, s centrifugalno močjo predelati vse, kar se da in še več kot to. Kakor je neočiščena hrana dražja kot očiščena, kar je čisti nesmisel, saj je z neočiščeno manj dela, ker je ni potrebno prečistiti in je zato logično večja količina snovi kakor pri očiščeni, kjer odstranimo smeti, ki jih pri prvi, torej neočiščeni hrani, prodamo. Smeti niso več za med smeti, odpadki niso več odpadni, niso več za odpad, vse ima svojo vrednost, veljavnost, uporabnost, smiselnost in ima s tem tudi svojo ceno, vse se lahko proda s pravo “filozofijo” in reklamno agencijo. Grdo seveda ni lepo, saj je prav njegovo nasprotje, kar pa še ne pomeni, da ne more biti tudi dobro, dobro razumljeno predvsem kot zdravo.
Vsi smo uporabniki nečesa in vsi smo uporabljeni za nekaj. Drug drugega potrebujemo, uporabljamo, se izrabljamo: vse znotraj edino mogočega prostora družbenosti ali družbenega. Tako kot smeti, so za reciklažo postali prikladni tudi razni tako imenovani družbeni “odpadniki”, “odpisani”, skratka marginalci vseh vrst. Marginalci, ki so bili nekoč obsojeni le na margino, na rob družbenega dogajanja, na ignoranco in molk, izključeni iz dominantnih diskurzov, so sedaj postali integralni del tega dogajanja ali v dogajanju samem, kot ključno sredstvo trenda, šoka, čudenja in vzora. Zasedajo središčno pozicijo, ali bolje so v središču pozornosti, so glavni in privilegiran objekt diskurzov dominacije, s katerimi jih definira in disciplinira. Vedno samo kot instrument za proizvodnjo zapovedane standardne in stardandizirane drugačnosti, enakost istih razlikovanj ter nespremenljivih sprememb. Izkoriščeni, uporabljeni in hkrati uporabniki, izkoriščevalci v tej isti ideologiji konzumacije in integracije, ki jih najprej osvobodi, da si jih nato lahko svobodno podredi; ki jih poskuša vključiti samo zato, da poudari v naravi, ali bolje z naravo utemeljeno izključenost in torej upravičenost konstantnega prizadevanja po vključevanju; ki promovira različnost, da bi jo relativizirala in s tem dokončno uničila. Relativizem je eden najhujših in najnevarnejših sovražnikov današnjega časa.
Kapitalizem računa vedno s tem, da imajo nekateri ljudje višek denarja in ga morajo zato na nek način odvesti, razsipati, potrošiti. Ker je tehnika vedno v funkciji določene prakse, v kateri nastane, ki jo je proizvedla, jo potrebuje in uporablja, vendar bi lahko rekli tudi obratno, da se praksa spreminja glede na tehniko, ki jo pogojuje in ustvarja razmere njene potrebnosti.
Elena Pečarič
5. januar, 2009 ob 10:21
Kot je rekel sociolog Ron Westrum:
Tehnologija ne lebdi v praznem prostoru, ampak je trdno zasidrana v zainteresiranih skupinah in v družbenih odnosih. To dejstvo pomembno vpliva tako na tehnologijo kot na institucije, saj so njihove usode prepletene: spremembe v tehnologiji vplivajo na institucije in nasprotno. Prizadevanja za spreminjanje bodisi institucij bodisi tehnologij utegnejo biti blokirana prav zaradi neželenih posledic za drugo stran.
Pravo vprašanje torej ni, kako tehnologija povzroča družbeno spremembo, ampak kakšno vlogo imata tehnologija in družba pri medsebojnem oblikovanju.
5. januar, 2009 ob 13:24
sevda se ..! ….vprašanje odveč!
ko od 2000- 5000EU zmanjšaš 200eu
še VSEsen dobor živiš..!
dalvec za 500EU skozi slabo ŽIVOTARI…!
…komu to pesek v oči …!
5. januar, 2009 ob 13:36
Grški sindrom ali francoski?
http://therealnews.com/t/index.php?option=com_content&task=view&id=31&Itemid=74&jumival=3048&updaterx=2009-01-05+04%3A34%3A04
5. januar, 2009 ob 13:52
Izraelski:
http://www.youtube.com/watch?v=_171PImuOl4&eurl
5. januar, 2009 ob 15:34
Naslov brezzveznega besedila je v smislu logike popolnoma aboten, kajti kapitalizem producirajo ljudje kot orodje svojega socialnega oziroma družbenega delovanja.
Če kdo kocka na družbenem nivoju, je to vsekakor Elena Pečarič s svojimi hendikepskimi halucinacijami. Ne vem, zakaj ne gre v kockarnico (po domače kazino) in se preizkusi v sreči. Stavim 1000,00 EUR, da v tisočih poizkusih ne bo nič zadela!
Sploh pa to besedilo ni njeno in je res škoda, da ni predstavila avtorja, da bi se mogli vsaj nekoliko zabavati na račun nestrokovnega mazaštva.
5. januar, 2009 ob 16:28
Pa distrofike pusti, da se znajdejo sami.
5. januar, 2009 ob 16:42
ker ne razumete, pa žalite; reve, reve.
ELENA SE VAM SMEJE
5. januar, 2009 ob 16:42
PA JST TUT
5. januar, 2009 ob 16:47
Kam gremo? Kje je rešitev?
5. januar, 2009 ob 16:53
Hotel smo met kapitalizem, zdaj ga pa mamo. Ni čudno, da vedno več ljudi pogreša Titove čase. Moji starši so bili ponosni delavci, kaj pa mi?
5. januar, 2009 ob 16:56
Ja, mene je sram povedat kako se prežvim v tem usranem kapitalizmu!
5. januar, 2009 ob 17:20
Eni pa sam čakajo na tvojo kolumno, da loh svinjajo po tep. Kaj ne vidijo, da potem mi še bolj firpcamo kaj si napisala, sprot pa ugotavljamo kako se te bojijo. Še tko naprej.
5. januar, 2009 ob 18:02
Elena ima srečo, da ne živi v demokraciji. V zibelki demokracije starih Atenah bi jo že kot dojenčka vrgli z Akropole v prepad.
5. januar, 2009 ob 19:23
@1tastar mogoče bi tut ti pristal v prepadu oz.loh še boš, če ne boš mel sreče.
5. januar, 2009 ob 20:09
Elena ma srečo, da ne živi v demokraciji ipd…………….
Gogi so že z Izole pršli in je dons prvi delovni dan, te dni je bil res mir, vse poti peljejo na Lihartovo …
5. januar, 2009 ob 20:20
http://www.rtvslo.si/blog/milwal/forumske-posasti/19874#1
5. januar, 2009 ob 20:28
boljše biti v “ne/zdravem” telesu z zdravo pametjo,kot v “zdravem telesu”in čist brez pameti…!
5. januar, 2009 ob 21:07
VPRAŠANJE JE KOGA ELENA
zkorišča,
kdo jo plačuje,
od kje ji denar,
bi preživela, če te je ne bi plačevala država… in drug proračunski denar…
od česa si je zmožna preživet…
očitno živi še v socializmu, v kapitalizmu bi še najbolj tenko ona piskala…
5. januar, 2009 ob 21:08
VPRAŠANJE JE KOGA ELENA
izkorišča,
kdo jo plačuje,
od kje ji denar,
bi preživela, če je ne bi plačevala država… in drug proračunski denar…
od česa je zmožna preživet…
očitno živi še v socializmu, v kapitalizmu bi še najbolj tenko ona piskala…
5. januar, 2009 ob 21:19
Je čas gospodarske rasti in je čas krize. Je čas špekulacije in je čas streznitve :) Ni kaj to je kapitalizem. Velika piramidna igra, pri kateri so nekateri vedno spodaj, vedno potegnejo kratko ali kot bi v prispodobi rekli vedno so v krizi, pa se zato nihče nič kaj posebej ne sekira. Šele ko jih nekaj z vrha piramide pade dol je kriza in bi ga morali vsi reševati.
Je pa čas krize tudi čas velikih špekulacij. Ni boljšega kot groziti s krizo in odpuščanji in hkrati ponujati čarobno rešitev, ki se ji reče skrajšanje delovnega tedna. Za manjšo plačo se ve bo treba v krajšem delovnem tednu narediti isto če ne mogoče še kaj več. In tako tudi nekateri razmišljajo. “Živela kriza”
5. januar, 2009 ob 22:05
Ocean tipično rasistično razmišljanje ni ti pomoči, kdo je pa tebe šolal, od česa pa ti živiš, problem je v tem, da elena kljub fizičnemu hendikepu dokazuje rezultate, pojdi malo po bolnicah in po zavodih tako kot je rekel Muhič na TV iz Gornje Radgone, Elene ne plačuje država in je davkoplačevalka tako ti in te to zmoti.
5. januar, 2009 ob 22:21
Elene ne plačuje država in je davkoplačevalka tako ti in te to zmoti.
Mar res?
Se morda preživlja na trgu delovne sile, če - s čim?
Preživlja z zasluženim denarjem (ne proračunskim) še koga?
Sicer pa njenih bedarij ne bom več bral niti komentiral.
Ni vredno je vse skupaj preveč bedno.
5. januar, 2009 ob 22:56
Ocean, Elena se upa izpostaviti mnenjem bedakov. To je dovolj velika cena za njeno politično udejstvovanje.
5. januar, 2009 ob 23:31
tale, elena vam pa daje vetra
6. januar, 2009 ob 1:35
njeni podporniki ste tudi invalidi - slepi fani…
uživajte v enoumju.
6. januar, 2009 ob 8:27
Katera ideologija ali kateri Učitelj je “posrkal vase” gospo Eleno?
Vprašanje, ki ga je sproduciralo to pisanje, pač.
6. januar, 2009 ob 14:13
Vse skupaj je premalo zabeljeno in zanimivo, ker ni veleumnih pripomb velelažnjivega Rafkota. A se morda motim? Gogi in Goran sta mi sumljivo podobna. A gre za podstrešje našega Rafkota?
7. januar, 2009 ob 12:25
Če bi Elena živela od svojega dela še za net ne bi imela.
7. januar, 2009 ob 19:23
trla baba lan….