Kamorkoli pogledamo, prednovoletni čas nas zasipa z srečnimi obrazi, ki nas vabijo, da v nakupovalnih centrih osmislimo naše “bogato” življenje. Amerikanizirani božiček se je iz molitvenih in meditaciskih centrov preselil na plakate in TV kjer polpismeni estradniki, ki se kopljejo v slavi in bogastvu, tekmujejo kdo bo izdavil najbolj plehko in pocukrano voščilnico. Zvezdništvo je skupaj z rumenim tiskom kapitalistični paradni osel, s katerim preprostega človeka mediokritete prepričujejo, da je največja sreča, da se pojaviš v medijih, da si opažen, čim večkrat fotografiran, drugače te pa sploh ni, kot nam zagotavlja tednik upokojene, jeklene častilke prejšnjega sistema. Ta nesrečni virus slavnih in bogatih se je planetarno razširil in seveda veselo požira najbolj sijoče protagoniste, spomnimo se samo odpadlega nosa Michaela J., problemov princese Diane z bulimijo in samospoštovanjem, depresije in bolestnega menjavanja partnerjev najbolj oboževane ženske na svetu, dih jemajoče, otročje in zapeljive Merlinke, katere krilo se je dvignilo do predčasnega vnebovzetja. (Beri Zupanovo pesniško zbirko Lokomotive, ki nam pove, zakaj je Jan P. žalosten…) 

Na Slovenskem se je z razmahom privatnih televizij ta parada primitivizma in neokusa dvignila do Hamletovskih razsežnosti. Bivša misica z simpatičnim delfinom na dojki, oblečana kot tretjerazredna striptizeta, z nezdravim, od solarija prežganim obrazom sredi zime, tuli kot stara baba sredi odra in se dela pametno, da podgane v skladišču, kjer se “dogaja” svetovna zabava, v strahu bežijo proč. Na prvem programu nacionalne tv nas zabavajo stari radijski mački, kot da bi pol pijani klatili neumnosti v vaški beznici, brez vnaprej pripravljenega, kompaktnega scenarija, se sami zabavajo ob solidnem honorarju, ki ga plačamo uporabniki satanove škatle. O, sveta preproščina…!

Na drugi strani objokane tekstilne in obutvene delavke nemočno gledajo kako propadajo paradni konji socialističnega gospostva, kjer je bil delavec vsaj varno spravljen in preskrbljen. Vodilni delavci, direktorji, samozvani managerji, agonijo podjetja spremljajo ob plačah, ki presegajo 10.000 EUR  na mesec, prokleti farizeji, da si upajo pojavljati v medijih, Japonski samuraji so si po neuspešnem boju častivredno zarinili meč v mehki del trebuha in v miru ugasnili…

Na svoji koži sem preživel ves proces. V Bosni, kjer sem do vojne delal kot predstavnik Dekorative. Prozor, za Slovenijo in del Hrvaške smo na sejmih po ranjki Jugoslaviji prodajali tekstil kot za šalo. Direktor, debel, mogočen gospodar celega kraja, prava mala kopija Tita, mi je ukazal, samo ti toči šljivu i reži pršut, pa če sve iči samo od sebe. Res bolj, kot so ga pili in se nažirali, več so kupovali, noben problem ni bilo prodati staro zalogo. Ja, srečni časi planskega gospodarstva, ko so kvote bile trdne kot kaleče jeklo in ni bilo ujme rumene rase, ki bi proizvajala na pol zastonj.

V privatnem podjetju, je v začetku trg požrl vse, sam sem prodajal tekstil in ga dostavljal, kasneje z izgradnjo velikih trgovskih centrov, smo mali trgovci počasi izgubljali tržni delež, dokler nismo na koncu lahko prodajali samo še tistim, ki niso bili plačilno sposobni. Male trgovinice lahko danes preživijo samo, če lastnik dela sam, ob pomoči družine in ne plačuje prevelike najemnine. 

Trg je neusmiljen, povejte mi kako bodo preživeli ljudje v malih krajih, kjer je propadla firma edina možnost zaposlitve, petdeset let stare, od materinstva in garanja, prezgodaj postarane ženske, pa kljub prekvalifikacijam ne dobijo ustrezne zaposlitve. Delu čast in oblast, smo rekli včasih, danes pa kapitalistični trg potrebuje nezaposlene, da lahko do konca izžema srečneže, ki so ohranili delo. Konkurenca čakajočih na zavodu sili zaposlene, da sprejemajo pičlo mezdo in ohranjajo šibko samospoštovanje.

Z izgubo zaposlitve, se zamaje do sedaj varni, predvidljivi, svet, v katerem je bil čas smiselno strukturiran. Ni več kavice in prijetnega kramljanja s sodelavkami, ni več skupnega boja in zaveze, da bi presegli normo, dan postaja prazen in pust, ure se vrtijo v praznem teku kot odpadlo listje. Kako obleči in nahraniti otroke, kako preživeti prihajajočo revščino, ki čaka nadaljnjih 40.000 izgubljencev. Ali smo se za to BORILI, da bomo v lastni državi STRADALI? Naša generacija ni bila vzgojena v samoiniciativnosti in fleksibilnosti, sistem nas je otopil in na nek način zazibal v varno vegetiranje, nismo se vajeni kot brezobzirni subjekti boriti na trgu. Kaj bo z nami, nismo ne mladi ne popolnoma ostareli, nismo ne lepi, ne grdi, ne veselimo se življenja, izgubljamo smisel, saj nas družba ne potrebuje več, družba, ki smo ji podarili najboljša leta našega življenja, bomo res končali na smetišču tranzicije, na stranskem, slepem črevesu zgodovine? 

Zatorej, rad bi voščil novoletne praznike, vsem ponižanim in razžaljenim, bolnim in nesrečnim, vsem nezaposlenim, naj se borijo, naj ne zgubijo upanja, naj se osebnostno dvignejo nad profit in prazen blišč sodobnega sveta, za osebno srečo ne potrebujemo glavnega zadetka na lotu, manj delajmo, pa tudi manj trošimo, več se družimo in pogovarjajmo, ne zapirajmo se v bolečino izgube, naj sistem razpade, pa bomo začeli znova…

Igor Bizjan