Leto je ponovno naokrog in ljudje ob tej priložnosti radi opravimo različne inventurne povzetke pretklih 364 dni, morda z namenom, da bi nam razmislek o preteklem ponudil določene napotke za delovanje v prihodnje.

Namen te kolumne ni, da bi dodajal še kaj k tovrstnim povzetkom, ki nostalgično zaokrožajo decembrsko vzdušje skupaj s kuhanim vinom in božičnimi napevi, marveč ker sem sam preteklo leto preživel na Japonskem in je moja izkušnja leta 2008 pač izkušnja neke druge realnosti, nekega drugega vsakdana, na nekem drugem koncu sveta, je moj namen le, da ob koncu leta zapišem še nekaj vrstic o tem, kaj je zaznamovalo leto 2008 tu na Japonskem.

Kmalu po lanskem novem letu se je najprej naselil strah v kosti japonskih potrošnikov, ki nič hudega sluteč v dobri veri kupujejo prehrambene izdelke na policah japonskih trgovin. Šlo je za afero z mesnimi cmoki (gyoza) uvožinimi s Kitajske, zaradi katerih je konec januarja več ljudi končalo v bolniških posteljah. V pakiranih cmokih iz kitajskega živilskega obrata Tianyang so namreč našli sledi pesticidov. Prvemu šoku je kmalu sledil dodaten udar z novimi zastrupitvami pri ljudeh, ki so zaužili neko drugo vrsto cmokov iz iste kitajske tovarne. Afera »gyoza« je tako okupirala medijski prostor precejšen del zime v začetku letošnjega leta.

Proti koncu februarja so se v ospredje medijskega prostora prebile Japonske samoobrambne sile, ta velikanska vojska, ki to v bistvu ni. Devetnajstega februarja se je rušilec Japonskih samoobrambnih sil (JSS) zaletel v ribiško ladjo Seitoku Maru in jo presekal na pol, pri čemer sta oba ribiča na krovu, oče in sin, ostala pogrešana. Po preiskavi naj bi do trka prišlo zaradi zmanjšane pazljivosti posadke bojnega rušilca. Nesreča, zaradi katere se je pod plazom kritik znašlo Ministrstvo za samoobrambne sile, se je zgodila ravno v trenutku, ko je japonska vlada sprejemala nepriljubljen ukrep v zvezi z JSS. Japonska ima v svoji ustavi namreč zapisano, da se odpoveduje vojni in vojnim silam, zato je njen sicer ogromen vojaški aparat zakonsko reduciran na samoobrambne sile, kar Japonski, vsaj v načelu, prepoveduje sodelovati v kakršnih koli bojnih operacijah zunaj njenega ozemlja. Ena takih izjem je bilo japonsko sodelovanje v logističnih misijah ameriških antiterorističnih operacij, in sicer z dostavo goriva bojnim ladjam. Japonska je po štirih mesecih prekinitve omenjenega sodelovanja ravno v času nesreče z ribiško ladjo ponovno začela dostavljati gorivo ladjam, ponovni zagon misije na morju pa je japonska vlada upravičevala kot »obljubo mednarodni skupnosti« in z vedno uporabnim argumentom »nacionalnega interesa«. Zakon, ki je dovoljeval Japonski sodelovanje v tej misiji se je namreč iztekel novembra 2007, štirimesečna prekinitev pa je bila predvsem posledica nasprotovanja misiji s strani opozicije, ki ima večino v zgornjem domu japonskega parlamenta.

V začetku junija je javnost pretresel nedoumljiv morilski masaker v tokijski Akihabari, priljubljenem nakupovalnem delu mesta in središču elektronike. Petindvajsetletni možakar se je sredi popoldneva s tovornjakom zagnal v množico ljudi sredi ulice, nato pa skočil iz vozila in z nožem nadaljeval svoj klavski pohod dokler ga niso končno obvladali, pri čemer je za seboj pustil sedem mrtvih in deset ranjenih. Dogodek je seveda šokiral javnost in sprožil val oddaj in razprav o problemu neracionalnih pobojev brez jasnega motiva, ki so se vse bolj pogosto začeli pojavljati na Japonskem. Morilec iz Akihabare je policistom povedal le, da ima dovolj življenja in da je bil njegov edini motiv želja, da bi pobil kar čimveč ljudi. Nekaj mesecev pozneje je neka starejša brezdomka (79) v Shibuyi v Tokiu zabodla dve najstnici, njena utemeljitev pa je bila, da ker je brez vsega, je želela, da policija poskrbi zanjo.

Le slab teden po masakru v Akihabari je sever Japonske stresel močan potres v katerem so umrli trije ljudje več kot 80 pa je bilo ranjenih. Poškodovane so bile avtoceste, porušenih je bilo nekaj mostov, jedrske elektrarne v regiji pa niso utrpele poškodb.

V začetku julija je Japonska gostila vrh G8, v začetku septembra je odstopil premier Yasuo Fukuda, ki ga je nasledil Taro Aso, sredi oktobra pa je Japonska dobila svoj deseti nestalni sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov za naslednji dve leti, pri čemer je z lahkoto premagala Iran s 158 glasovi proti 32.
V tem letu je bilo na Japonskem tudi nekaj dogodkov povezanih s Slovenijo. V času slovenskega predsedovanja se je aprila takratni premier Janez Janša v Tokiu srečal s takratnim japonskim premierjem Yasuom Fukudo kakor tudi z japonskim cesarjem. Junija pa je na Univerzi v Tokiu potekal simpozij posvečen slovenskemu jeziku in kulturi ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja.

Predvsem pa je v letu 2008, oziroma v njegovi drugi polovici, Japonsko zaznamovala vse bolj neustavljiva recesija. Septembra je umirjenega premierja Yasua Fukudo nasledil bojeviti Taro Aso, ki si je v nekaj mesecih priljubljenost uspel zbiti skoraj na ničlo, pred čemer ga ni rešilo niti dobrodušno priznanje, da je njegov največji hobi prebiranje mang (japonskih stripov), kar se precej lepo odraža tudi v njegovi splošni razgledanosti, saj se po številu ustreljenih kozlov v tem kratkem obdobju na čelu vlade nedvomno lahko kosa s samim prvakom »bušizmov« zdaj že poslavljajočim se Georgem Bushem. Pri vsesplošni »priljubljenosti« pa mu seveda nič kaj dosti ne pomaga niti neprijetna situacija v kateri se je znašlo japonsko gospodarstvo, ki ga je finančna kriza res močno prizadela. Japonski izvoz v novembru je v primerjavi s prejšnjim letom padel za 26.7 %, pri čemer je dodatna težava tudi ponovna rast njihove valute. Korporacija Sony je v tem mesecu naznanila, da bo odpustila vsaj 8000 ljudi, Toyota, ki je lansko leto zaključila z rekordnim dobičkom in je ob boku General Motors največji avtomobilski proizvajalec na svetu, pa bo v letošnjem letu pridelala izgubo, kar bo prvič v 71 letih od daljnega leta 1938.

Japonska tako, podobno kot številne druge države po svetu, leta 2008 ne zaključuje ravno s pretiranim optimizmom. Njena gospodarska situacija je vse prej kot rožnata, a tako pač je v svetu, kjer smo ljudje le nemočne figure na šahovnici finančnega trga in je denar sveta vladar. Morda kot odgovor na veliko finančno krizo je pred dnevi je na police japonskih knjigarn prišla manga, ilustriran strip, navdihnjen po Marxovem »Kapitalu«, ki je v trenutku doživela neverjeten odziv, saj so samo v prvih nekaj dneh prodali več kot šest tisoč izvodov. Komunistična stranka, četrta največja stranka na Japonskem, pa v svoje vrste sprejema po 1000 novih članov mesečno.

Leto 2008 tako za Japonsko ni bilo najbolj rožnato, še bolj negotovo pa je, kaj jo čaka v letu 2009. Vse, kar lahko dodamo, je, da obstaja velika verjetnost, da se bo japonski premier Aso kot velik ljubitelj mang morda zdaj lahko seznanil tudi z osnovami marksistične teorije. Ali bo to kakorkoli pomagalo Japonski in njenim prebivalcem pa ni več v Marxovih temveč v božjih rokah.

Toda eno so obeti, drugo pa želje in tako kljub slabim obetom seveda vsem želim srečno novo leto iz Tokija!

Luka Culiberg