Po poti samostojnosti
26. december 2008 ob 8:49 | Elena Pečarič |Neodvisnost ali samostojnost je in se kaže najprej kot stanje duha in uma. Gre pravzaprav za način mišljenja oz. razmišljanja, najprej o sebi in seveda tudi o drugih. Razmišljanje, ki mora biti odločno, avtonomno, odgovorno in jasno. Velika večina ljudi pa s tem ni opremljena oz. nimajo nobene predstave kaj »biti neodvisen« sploh pomeni, kakšne so posledice in implikacije; prednosti in slabosti, pravice in odgovornosti, kakšne dolžnosti so dolžni sprejemati in kaj z lastno neodvisnostjo sploh početi.
Čeprav se sliši nenavadno in je skoraj paradoksno, so deprivilegirani privilegirani prav kot potencialni nosilci emancipacije in neodvisnosti, saj jih družbena razmerja, v katera so vpeti in okviri v katere so ujeti, postavljeni neposredno napeljujejo, izzivajo in silijo k uporu ter spreminjanju obstoječega stanja. Ravno »pozicija depriviligiranosti« v odnosu do sprejetih ter sprejemljivih družbenih praks, socialno določenih in dopuščenih norm, vedenja in vlog, jim/nam omogoča, da na lastnih »izkušnjah, tako rekoč iz prakse« opazimo, doživljamo in občutimo ideološke prijeme, vladajoč ali prevladujoč diskurz, strukturo oblastnih odnosov in mikrofiziko oblasti v katerih »igramo« ključne, glavne, osrednje stranske vloge. Vlogo žrtve, pacienta, invalida, norca, ubogega, bolnika, perverzneža, krivca….nalepke, ki pripisujejo stigmatiziranje osebe in hkrati že določajo tudi terapijo, obravnavo, rehabilitacijo, predpisujejo recepte. Vse to kar smo opisali, kar se kaže kot deficit, je lahko dober, a ne zadosten motiv ali povod za upor in boj.
Ne gre namreč za to da bi ta deficit odpravili in vstopili v korak z drugimi v smeri horizonta nad katerim piše »zdravo življenje, dolga smrt«, ampak ta deficit povečati, razkorak še poglobiti, razlike zaostriti, jih usmeriti proti tistim, ki so jih proizvedli, misleč, da se nas bodo znebili, nas izolirali, spremenili ali spreobrnili. Depriviligiranost je treba vzeti v pretres; kar pomeni, da če in ko se zavedamo stanja oziroma položaja, se hkrati tudi zavemo ter spoznamo, da potrebujemo spoznanje za spremembo stanja. Do tega pa pridemo s pomočjo teorije, z analizo razmer in odnosov, skozi refleksijo in avtorefleksijo. V tem procesu pa pridemo do produkcije vednosti.
Tako smo se zavrteli in prišli do ugotovitve, da je tisti privilegij depriviligeranih, ki smo ga tako dolgo iskali, prav možnost, še več, zahteva za produkcijo vednosti, ki izhaja iz položaja samega. Kdor je mnenja in takih ni malo, da vednost itak »nič ne more spremeniti« se moti in še sam ne ve, ne ve ker nima vedenja oziroma vednosti, kako zelo. Vednost je le stranski učinek ali proizvod v procesu spoznavanja in komur »ni mar« spoznavanje, ter si vztrajno zatiska oči pred vsem, kar bi ga lahko k temu napeljalo, gotovo privilegij produkcije vednosti nič ne pomeni. In mi se tudi ne bomo posebej trudili, da bi ga prepričali v nasprotno. Privilegij je privilegij prav zato, in toliko časa, ker ga in dokler ga nimajo vsi, ampak samo nekateri.
Imajo ga samo redki, kot pravi Nietzsche, samo do objestnosti predrzni. »Odhaja v blodnjak, potisočerja nevarnosti, ki jih življenje že samo prinaša s seboj; in med njimi ni najhujša ta, da nihče ne vidi na svoje oči, kje in kako zablodi, se osami in ga raztrga na koščke kaj vem kakšen minotaver vesti.«
Ko govorimo o ponosu, ne mislimo na to, da bi sedaj razglašali kakršnokoli superiornost na podlagi ene identifikacijske poteze v stilu »black power« in »gay pride«; to bi bilo neumno početje. Ponos ni nekaj, kar bi bilo potrebno razglašati, še najmanj kot skupinsko lastnost, ampak je »stranski produkt« odnosa najprej samega sebe in do drugih, način soočanja, razumevanja in reševanja težav in ovir, je občutek, ki se pojavi, ko uspemo premagati tisto najtežje; lastne strahove in tabuje, sami sebe. Ko se nehamo pretvarjati, da smo »takšni kot vsi ostali«, ko nas ne zanima, da bi bili všečni , »po meri« nekoga ali pripadniki nečesa in ko se več ne slepimo glede vrednosti in smisla našega življenja. Kajti šele tedaj se otresemo vse navlake, vsega balasta pod katerim jarmom se s sklonjeno glavo in sključenimi rameni upogibamo, ter se kot čreda ovac pasemo po hiper, mega, maxi, inter, super travniku, imenovanem market. Kjer funkcijo električnega pastirja opravljajo reklamni panoji s popusti in posebnimi ugodnimi ponudbami. In mi se veselo pasemo ter prepuščamo neizprosnost blagovnega fetišizma do onemoglosti; in še bi radi »še«, še nekaj. Ponos je neposredno povezan z dostojanstvom.
Po 18-ih letih samostojnosti Slovenija še vedno praznuje. Kot da bi bilo kaj za praznovati. Samostojnosti smo se kaj kmalu odrekli, se odpovedali. Ravno to kar nam te dni prodajajo politiki kot velike in strateške dosežke naše države, EU in NATO, je tisto kar nam je dolgo želeno samostojnost odneslo. Da smo še samostojni, če smo kdaj to sploh res bili, je sedaj le pravljica za otroke, tako kot božiček. A, ker so današnji otroci brihtni se pogosto le pretvarjajo, da verjamejo v to kar starši hočejo in upajo, da bodo verjeli.
Tomaž Mastnak nam je že zdavnaj povedal: »Država je: ali je suverena ali je ni.
Elena Pečarič
26. december, 2008 ob 12:51
Jep, Albanija, Bosna, Hrvaška, Srbija, Makedonija, Moldavija, Belorusija in ostale vzhodnoevropske države se sploh ne zavedajo, kako srečne so, da lahko uživajo v celoviti suverenosti. Na drugi strani imaš pa neumne Švicarje, ki so se po novem celo vključili v Šengen, bedne Islandce, ki zaradi enega malega državnega bankrota celo razmišljajo o vključevanju v EU in s tem odpovedi svoji neodvisnosti. Povej jim Elena, kar jim gre, haha.
26. december, 2008 ob 18:38
Elena, čist se strinjam s tabo.
26. december, 2008 ob 18:45
Tebi uspe, da si takšna kot si, da se ne pretvarjaš. In zato ostajaš čista, nepokvarjena, nikomur nisi ničesar dolžna, zato tudi nimaš zadrškov povedati ljudem kar misliš. Super si.
26. december, 2008 ob 18:47
Elena, bodi še naprej takšna kot si. Lepo praznuj.
26. december, 2008 ob 18:54
Prav imaš, naša samostojnost je bila zelo kratka. Ko pa imamo mi Slovenci okove že v krvi!
26. december, 2008 ob 19:00
Upam, da nas boš naslednje leto tudi razveseljevala s kolumno in tvojim razmišljanjem. Želim ti predvsem zdravja in ljubezni.
26. december, 2008 ob 19:20
Elena, v novem letu ti želim veliko zdravja, sreče in naj vam uspe zagotoviti osebno asistenco vsakomur, ki jo potrebuje. Mimogrede jaslice so zakon.
26. december, 2008 ob 19:22
5
26. december, 2008 ob 20:32
hvala vsem, vračam lepe želje
26. december, 2008 ob 22:40
Glej, da boš še naprej tko aktivna! Uživi!
27. december, 2008 ob 11:16
Žal je kar nekaj ljudi, ki jim živeti v odvisnosti ustreza, čeprav je meni to nerazumljivo.
27. december, 2008 ob 15:17
Nevednost je huda ovira za suverenost.
Pahor ima resne probleme in naprtil jih bo vsem.
Elena odlično pišeš, pravi užitek.
27. december, 2008 ob 18:50
Hvala Usodi, da nam je vse tako tehtno raztolmačeno in se nam ni potrebno truditi z utrujajočim razmišljanjem!
27. december, 2008 ob 18:52
Kam pa sedaj izginili vsi tvoji diskreditatorji, mogoče praznujejo “s tem prislužene” počitnice in so si vzeli malo časa za sebe, bodo izbruhnili ven tam nekje 3. januarja, ko pridejo s službo.
Elena odlično si napisala, želim, da s svojim vztrajanjem v letu 2009 dosežeš premike.
28. december, 2008 ob 11:45
saj res, same pohvale, ni za veerjeti.
28. december, 2008 ob 11:48
Vsi diskreditatorji so na dopustu; v Izoli, Dva topola
28. december, 2008 ob 11:51
Berite Mastnaka in Eleno skupaj, hudo dobra kombinacija.
Se kar iskri!
28. december, 2008 ob 11:53
NEPRETIRAVAJTE
28. december, 2008 ob 11:54
ŠE MORA PITI MLEKO
28. december, 2008 ob 11:55
IN JESTI POLENTO, HA HA HA
28. december, 2008 ob 15:11
Neskončna je modrost Srebrnega Uma, ki nam ga je poslala na pot Usoda zlata. Bralci smo slabi prebavljalci zapletenih informacij in zato raje prisluhnemo govoričenju estradnih populistov, kot je Srebrni Um in čitamo njegove slikanice na teh www straneh.
Še enkrat - Hvala Usodi zlati, da nam je vse tako tehtno raztolmačeno in se nam ni potrebno truditi z utrujajočim razmišljanjem!
29. december, 2008 ob 13:40
linda, ne nakladaj
29. december, 2008 ob 13:41
kaj sploh kvasiš
29. december, 2008 ob 15:34
Provokator, mi lahko poveš, kaj mi želiš povedati?
30. december, 2008 ob 2:57
Za “poštene Albance”, ki naj se spomnijo na lastne izkušnje: “Nije pička nego pička materina.”
30. december, 2008 ob 2:58
Elena, kljub vsemu: privilegij -> privilegiranost.
30. december, 2008 ob 8:29
Že zdavnaj je dokazano, da polenta močno vpliva na pospešen razvoj in dozorevanje spermijev in spolnih celic, na plodnost. He he, prava provokatorska želja.
Šment, kakšni prebliski se krešejo sredi prekajenih bunk in šunk.
6. januar, 2009 ob 14:32
No, končno sem pa le odkril našega Rafkota z aliasem Carlos Contreras (lokalni drkač iz doma upokojencev Fužine). Ni kaj, je ta pravi, se takoj vidi, da obvlada vulgarnosti.
Me je že skrbelo, da se ga ni na Silvestrovo preveč nažrl in je začasno omagal. Dajmo Rafko!