Štirje lepo oskrbovani konji krasijo 400 let staro stajo, za katero tabla turistom oznanja, kdo in kdaj jo je zgradil, ali natančneje, dal zgraditi. Navadna poljska miš strmi v bedaka, ki se ne zaveda, kako polna je minuta, ki ti jo miš nameni.

Indijci ljubijo živali, prakticirajo sožitje z njimi. Kako drugače doumeti vandrajoče krave, pa tisoč fontan namenjenih samo pticam. Jebe se njim za ptičjo gripo.

Ne vem, morda tudi to prispeva k sožitju Indije kot države. Pa se žal pol kurca ne vzamejo med seboj. Hindujci so večina in nekako sprejemajo sikhe, budiste, katoličane, ampak z muslimani je pa kriza. Kadarkoli načnem to temo, vse hitro potihne, če se ne strinjam z njihovimi pogledi. Čeprav jim pritrjuješ, da kar se je zgodilo v Bombaju, Londonu, New Yorku, preziraš in obsojaš, nočejo priti niti nasproti eni sami jasni ločnici - ne posploševati versko izigranih fanatikov na vse ostale muslimane. Hindujci tukaj preprosto nočejo deliti moje sence.

Napad v Bombaju je še svež, neprestani spori s sosednjim Pakistanom niso najboljša popotnica. Za malce olja na ogenj poglejmo še socialni status muslimanov v Indiji. Presenečenje! So na najnižji stopnici, ravnokar so vstopili na graf.

Zaključek, ki ga ni. Politika ZDA je v zadnjih dveh predsedniških mandatih ustvarila posploševanje majhnega vzorčka nepredipravov, ki so tokrat v zgodovini slučajno zopet versko motivirani, na celotno populacijo. Upam, da to ni pošast, vendar v sedanjih pogojih v Indiji uspeva več kot odlično.

Dve uri sva s starejšim možakarjem klepetala na vlaku iz Ahmadabada proti Bombaju. Ob slovesu, nekje v predmestju predmestja, sem mu dejal, da se mu opravičujem, če je moj pogled na Indijo in svetovno politiko ciničen, pa mi je odvrnil, da ko človek odrašča, pač postaja ciničen in tako da mora biti. Zahvalil sem se mu in tiho sedel še uro, preden sem iztopil na glavni postaji v indijskem Londonu.

Urh Maček