Ob mrzlih večerih sredi poljske metropole, se prileže sprehod po starem delu mesta, no, vsaj po tistem, kar je delavskim brigadam uspelo obnoviti po uničujoči vihri druge svetovne vojne. Številne stojnice, ki še najbolj spominjajo na tiste v Ljubljani, raztresene po celem Cankarjevemu nabrežju, prodajajo marsikaj – vse od poljskih jedi na tisoč in en način, bojda doma spletenih šalov in vse do svetlikajočega se kitajskega kiča. A le eno je tisto, kar pritegne mojo pozornost: dame in gospodje, predstavljam vam kuhano pivo.

Morda je nekaterim poznano, a zame je bilo nekaj popolnoma novega. Novo doživetje, nova izkušnja v svetu omame. Sladkobni vonj, podoben tistemu, ki udari v vaše nosnice, če se gibljete po Parmovi ali kateri izmed okoliških ulic pivovarne Union. Kot konzervativni pivo pivec, ki meni, da je poljsko eksperimentiranje z alkoholom, kot je na primer tisto z dodajanjem malinovega sirupa pivu, greh, nekaj časa neodločno prestopam pred belo stojnico z velikim napisom ”Piwo gazowane”. Verjetno je aroma cimeta tista, ki me prepriča, da ostareli gospe plačam nekaj manj kot dva evra in izustim ”jedno piwo prosze”. Gospa se nasmehne mojemu balkanskemu naglasu, vzame plastično skodelico in notri nalije nekaj, kar na prvi pogled spominja na jajčni liker. Gosta tekočina mi spolzi po grlu in čutila hitro pošljejo signal v možgane – sladkobni eliksir, ki le malo spominja na pivo. Cimet in med sta ena izmed glavnih elementov božičnega duha, alkohola pa podobno kot v neprimerno pripravljenem kuhanemu vinu, ni. No ja, saj ni ves point v alkoholu. Ali pač?

Kdaj in kje piti kuhano pivo? Nekje sem prebral, da je John Bickerdyke nekoč izjavil, da ‘’je edini prostor za pitje kuhanega piva pod božičnim drevesom’’. Verjetno je imel prav. Bi ga morda želeli pripraviti za božični večer ali kar tako? Posredujem vam recepturo.

Potrebujete:
+plastenko ali steklenico velikega (0.5 l), svetlega piva zadovoljive kvalitete
+1 jajčni rumenjak
+2 čajni žlički rjavega sladkorja
+ščepec muškatnega oreščka
+ščepec cimeta
+ščepec nageljnovih žbic
+1 zvrhano žlico domačega medu

Pivo iz plastenke ali steklenice vlijte v manjšo posodo ter nastavite ogenj na srednjo jakost. Podobno kot pri kuhanju vina, morate tudi pri kuhanju piva ves čas paziti, da vam pivo ne zavre. Verjetno se bo na neki točki začelo močno peniti, vendar nikar ne skrbite, umirilo se bo po minuti ali dveh. V čajni skodelici vmešajte rumenjak z rjavim sladkorjem ter mešanico počasi vlijte v kuhajoče se pivo. Segrevajte vse skupaj še približno pet, šest minut in pri tem nežno mešajte. Tik preden mešanico odstavite z ognja, dodajte še žlico medu in začimbe.

Naj vam, vašim prijateljem in družini tekne. Na zdravje! Pa vesele praznike iz mrzle, sive, deževne, a vseeno božično obarvane Varšave.

Marko Orel