Prakticiranje svobode je prakticiranje politike
19. december 2008 ob 9:18 | Elena Pečarič |Biti svoboden ali neodvisen je nekaj čemur se zdi, da so se ljudje že odrekli in odpovedali. O tem niti ne razmišljajo več, za to ni časa, ker je čas vendar denar. Denar se služi in za denar se služi vsakomur; tudi najhujšemu gospodarju, le za to, da se ga potem lahko troši in potroši. Svoboda in neodvisnost nista več vrednoti za katerimi bi ljudje še stremeli in se zanju borili. Vsaj v t.i. zahodni družbi ne. Gre pravzaprav za ugodje, lagodje, poskuse uživanja. Ničemur se niso pripravljeni odreči, ničemur odpovedati, hočejo le še in še več. Ne le, da so se sprijaznili, da imajo gospodarje, ki mislijo za njih in namesto njih, ampak jih to celo odrešuje bremena in odgovornosti za svoje življenje in družbena dogajanja. Tako je lažje in bolje biti prepričan in verjeti, da imamo vpliva, nimamo moči in se z mirno vestjo osredotočamo le na sledenju nasvetov in priporočil, ki nam jih preko medijev servirajo gospodarji. Da živimo zdravo in skrbimo za svoje telo, da zaupamo tistim, ki nam vladajo, ker oni vedo kaj počno in vse počno le v dobro vseh nas. Preveč je vsega, preveč je gorja na svetu, preveč problemov okoli nas in komaj shajamo sami s seboj, zato se raje sprostimo in prepustimo zabavi in ugodju. Nekako smo se odrekli ustvarjanju pogojev in odpovedali možnosti, da odločamo o sebi in o tem v kakšni družbi bomo živeli.
Mediji so tisti, ki dobesedno ustvarjajo javnost. Javnost ustvarjajo in oblikujejo kar po naročilu in za dobro plačilo tudi razne agencije, ki se ukvarjajo z javnomnenjskimi raziskavami. Oni nam povedo, šele to kar naj mi mislimo, v kaj verjamemo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Mi moramo le zaupati, verjeti ter se prepustiti in delovati skladno s tem kar napovedujejo. In glej ga zlomka, največkrat se tako tudi dejansko obnašamo, množična psihologija deluje, ker smo seveda zdresirani in ukročeni potrošniki. Naši vzorci obnašanja so tako zelo predvidljivi in napovedljivi, da se skoraj vedno uresničijo. Pravzaprav pa je že dovolj, če verjamemo, da drugi verjamejo ali bodo verjeli in se zato prilagodimo temu predpostavljenemu skupnemu verjetju. Tako deluje vsa vraževernost in tako deluje vsa ideologija.
Pravzaprav pridemo do spoznanja, da smo ujetniki le toliko, kolikor sami dopustimo in dopuščamo, še več, da se lahko kadarkoli osvobodimo, da lahko vedno izstopimo iz določenih oblastnih razmerij; potrebna je le odločitev in izstop. Ko spremenimo svoj položaj, se tudi položaj tistega, ki nam stoji nasproti, do katerega smo v odnosu in razmerju, do tistega, ki je zastopnik oblasti, more ter mora spremeniti. Vedno imamo možnost, da spreminjamo razmerja; seveda nikoli in nikjer ne moremo popolnoma in povsem izstopiti iz vsakršnega oblastnega razmerja.
Osvoboditve ne smemo razumeti absolutno kot osvoboditev od vseh represivnih mehanizmov, ki nas zatirajo in si delati iluzijo, da bomo lahko poiskali »svojo ali pravo naravo«, te ni in zato je ne gre iskati. Gre za prakticiranje svobode neke družbe, skupine ali posameznikov s tem ko spreminja forme svojega načina življenja in s tem tudi političnega delovanja ter aktivizma. Osvoboditev od določenih oblastnih razmerij, ki delujejo v družbi in znotraj institucij ter odnosov odpira polje za nova oblastna razmerja, ki jih je potrebno nadzirati s prakticiranji svobode.
Oblast je najprej potrebno izvajati nad samim seboj in šele tako se lahko regulira, omejuje in obvladuje oblast nad drugimi. Da se oblasti ne izrablja, vsiljuje volje drugim. Potrebno je vzpostaviti analizo in kritiko oblastnih razmerij, jih razkriti in razkrinkavati. Krepiti odpor in boj ter ustvarjati temelje za drugačno razmišljanje in spremembo prakse.
Skrb zase pomeni poznavanje sebe, je refleksivna praksa ter pomeni opremiti se z določenimi resnicami, glede načel in pravil vedenja. To se kaže v posameznikovi drži. Svoboda ima torej vedno že razsežnost političnega, saj posega in spreminja oblastna razmerja, družbene odnose in jih problamitizira ter postavlja pod vprašaj. Skrb zase implicira posredno odnos in skrb za drugega, spoštovanje do drugih. Pri tem ni dopustna zloraba oblasti, saj jo mora tisti, ki skrbi zase izvajati najprej nad samim seboj, se samoomejevati, šele nato lahko upravlja z oblastjo nad drugimi. Prav nasprotno od tega kar izvaja in česar se poslužuje pastoralna oblast, ki izvajanje moči in oblasti usmeri na, nad in do drugih, ne pozna samorefleksije in samokritike ter se ne samoomejuje. Zato je neomejena, totalitarna in nasilna bolj kot neposredno nasilje samo.
Neizmerna in nenadzorovana oblast nad telesom, boleznijo in bolečino, trpljenjem in življenjem, je tista, ki jo očitamo institucijam t.i. totalnim ustanovam, ki pa so se v zadnjih letih preoblikovale v manjše enote, bivalne skupnosti, stanovanjske skupine. Postale so manjše, lepše, sodobno opremljene, urejene, pisane in prijaznejše, a nič manj represivne. Še vedno odločajo v imenu tistih ali na mesto tistih, ki v njih živijo. Saj se zanje predpostavlja, da niso vedno sposobni presoditi in razsoditi o tem, kar je za njih najbolje, zdravo, ustrezno… Fraza, ki se jo najpogosteje uporablja je, »da ne znajo realno oceniti svojih sposobnosti in zmožnosti«.
Telo je prav v svojem spreminjanju, skozi svojo stalno nestabilnost začasen rezultat oz. učinek nasprotij ali konfliktov sil, ki ga konstituirajo. Boji in konflikti, ki se dogajajo znotraj posameznega telesa so sami po sebi neskončni. Torej se telesa tudi navzven v družbi ne morejo izmakniti principu boja, ki je sama forma življenja. Zato se ne more in ne sme vzpostaviti harmonična družba, ki bi se utemeljevala na tem, da se izniči vsak konflikt, protislovje, različnost. Ideja, da se ohranja pri življenju, s tem da se prepove konflikt je samouničenje, saj temelji na rasistični poziciji izničenja vsega, kar bi lahko potencialno ogrožalo harmonijo in enakost, saj hoče preprečiti drugačnost. Dinamika te logike privede do prav v svoje nasprotje in protislovje, tako nastane fašizem, kot oblika enoumja. Kako to, da vse bolj neposredne povezave politike življenja grozi ustvarjanju smrti?
Prvi, ki se je začel o tem spraševati je Michael Foucault. Michael Foucault, Življenje in prakse svobode, Ljubljana 2007, ZRC SAZU
Elena Pečarič
19. december, 2008 ob 10:23
Ja, strinjam se.
19. december, 2008 ob 10:27
Ker medije nekdo plačuje, vemo kako so neodvisni. Mi smo pa ovčke.
19. december, 2008 ob 10:29
Le zakaj imajo moški večino v politiki?
19. december, 2008 ob 11:00
http://www.youtube.com/watch?v=PoFYV8IOtR4&feature
19. december, 2008 ob 11:08
Kdo ti je pa to napisal?
19. december, 2008 ob 12:36
Taki kot Peter mi dvignejo tlak.
19. december, 2008 ob 12:39
Elena, točno tako.
19. december, 2008 ob 13:52
Peter ne vem če si poklicni ključavničar ali gimnazijski maturnat, ki veselo jemljejo tuje ideje in jih kasneje razglasijo za svojo “strokovnost” ampak tole mi gre pa rahlo že na živce, da Eleni kar naprej očitate neko ozadje, pa dio mio saj je hudiča diplomiral in ima kar veliko strokovnih referenc ali bi po tvoje morala pristajati na vlogo “uboge” invalidke in kimati gimnazijskim maturantom in ključavničarjev, ki so po poklic še invalidi.
19. december, 2008 ob 21:42
Elena, ti si univerzalna.
19. december, 2008 ob 21:47
Iz tvojega pisanja iskri moč, svoboda, borbenost, poštenost in počasi to prihaja na tvoje bralce. Mogoče se še premaknemo iz otopelosti.
19. december, 2008 ob 21:48
5
19. december, 2008 ob 21:50
Jaka,jz sem se že zbudila in začela aktivno živeti.
19. december, 2008 ob 22:08
Denar je res na žalost sveta vladar. Kdo še rabi svobodo, razen nekaj svetlih izjem.
19. december, 2008 ob 23:19
to so kolumne za pogumne!
19. december, 2008 ob 23:20
10 za zdet, bravo
19. december, 2008 ob 23:22
5ka
20. december, 2008 ob 3:32
Ker tudi paše v kontekst in je izvrsten pisec in mislec, kar krasi tudi Eleno.
Moram z vami “deliti” najljubšega kolumnista: Tomaž Mastnak, prav pomirjujoč občutek, da so še ljudje pri zavesti :)
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042231250
Kaj jim je potem zameglilo presojo, da so predali stranko v roke Pahorju in preostali partijski zlati mladini, pa mi ni jasno. Pahor je darilo brezskrupulozno izrabil. Okoristil se je z družbenim premoženjem, ki mu je padlo v naročje, in si naredil kariero. Tisti, ki radi govorijo o tajkunih, bi lahko videli v njem tipičnega političnega (ne ekonomskega) “tajkuna”. Vstavil se je na slovensko politično prizorišče kot njegov nepogrešljivi del in maneken. Ker so ga vzeli iz partijske valilnice kadrov in ker dotlej ni naredil ničesar takega, s čimer bi lahko pritegnil nase pozornost, je bil videti novi obraz. In to je bilo publiki všečno, ustvarjalo je vtis, da se je stara garda poslovila in da so res napočili novi časi.
20. december, 2008 ob 9:23
Elena, le zakaj je tvoje kolumne še presenetijo, če pa itak vem, da je tvoje razmišlanje izjemno.
20. december, 2008 ob 15:04
probajmo še mi narediti kaj!
20. december, 2008 ob 15:05
kaj, kaj?
20. december, 2008 ob 18:57
….še kaj napiši
21. december, 2008 ob 12:12
Seveda bom, prej ali slej.
21. december, 2008 ob 12:14
…do takrat pa srečno vsem bralcem in komentatorjem.
21. december, 2008 ob 12:17
Pa še to http://www.vest.si/2008/12/21/yhd-jaslice/
21. december, 2008 ob 12:41
V novem letu naj se vam zgodi,
kar srce si poželi.
»Ni upanja, ni strahu« kričimo mi,
ko skušamo preživeti te težke dni,
saj za asistenco denarja ni.
A za nas,
ki za neodvisno življenje borimo se,
predaja ne obstaja,
le vstaja.
Tudi v letu 2009 računamo na vas.
SREČNO!
Ekipa YHD
21. december, 2008 ob 12:46
Vse to je resw, vendar bo preteklo še veliko vode, da se stvari postavijo v red.
21. december, 2008 ob 12:48
Svaka čast za tak članek. Še veliko takih…
21. december, 2008 ob 12:49
Redno spremljamo vse tvoje članke bravo!
21. december, 2008 ob 13:17
Z vseh strani nas nekdo drži za vrat in nas sili živeti v nekih okvirjih. Ne vem do kdaj bomo vse to še trpeli.
Nekdo je nekoč dejal naj se ne bojimo množice ampak enega človeka..
pametno
21. december, 2008 ob 14:31
Hura, smo svobodni v deželi, kjer sodstvo ne funkcionira, kjer zdravstvo samo računa koliko denarja bo zaslužilo, kjer politiki hočejo večno oblast in kjer gospodarstveniki nimajo pojma kaj delajo in ne znajo ločiti med prav in narobe, temveč jih zanima samo eno: dobiček.
In povrhu vsega, kje je pravo , resnično znanje nedobrodošlo, saj ovira gospodarski napredek!
Hura, smo pa zares svobodni in neodvisni hlapci s kompleksom majvrednosti!
21. december, 2008 ob 16:59
uprimo se temu
21. december, 2008 ob 17:56
Da, ga.Elena, uprimo se, je dober odgovor.
Toda bojim se, da še nismo na tej stopnji ozaveščenosti.
Ali pa je za to kriv kompleks, ki nam ga je šolski sistem priučil ( Ivan Cankar- Slovenci smo narod hlapcev) in smo nekako naučeno deformirani s kompleksom majnvrednosti.
25. december, 2008 ob 21:06
No tole bi lahko povedala z petmi besedami. Torej so ne boš več borila za denar FIHA?.