Komunikacija znotraj družbe je bila že od nekdaj zaznamovana z elementi, ki zaobjemajo uporabo zvokov, gest, jezika in ostalih, kompleksnejših orodij, ki ustvarjajo razmerja moči. Nekateri posamezniki so hitro osvojili vse prvine medčloveške komunikacije, medtem ko se je množica zadovoljila s tistim, kar jim je bilo povedano ali prikazano. Komunikacija je torej tisto, kar je vzpostavilo razmerja moči med ljudmi – kako pride do tega, je verjetno najbolje pokazal Hegel s svojo dialektiko gospodar : hlapec, ki v teoriji razloži vzpostavitev odnosa med subjektoma A in B.

MISLIM TOREJ SEM, A VSEENO ME NI

Že nekje od obdobja zadnje ledene dobe, časa, ko so se začeli umikati veliki ledeniki, se je človek začel povezovati s človekom. Formirale so se manjše skupine posameznikov, ki so ustvarili svojo diasporo. S časoma so se te skupine začele premikati, bodisi zaradi iskanja boljših življenjskih pogojev, bodisi zaradi česa drugega, ter kaj hitro trčile ob druge skupine. Prišlo je do kontakta in odprli sta se dve možnosti: boj za podreditev nasprotne skupine, ali pa iskanje skupnega konsenza, ki pa je slej kot prej pripeljal do rezultata prve opcije. Ko so se te skupine začele preoblikovati v plemena in kasneje v tisto, kar danes poznamo pod pojmom družba, je vzporedno oblikovana hierarhična oblast potrebovala ustaljene komunikacijske vzorce, ki bi družbo obdržali skupaj in to pod oblastjo tistih, ki so obvladovali doseženo medčloveško komunikacijo. Sprva so te komunikacijske vzorce, če pogledamo v grobem, predstavljali izklesani spomeniki kraljev in oblastnikov, z uvedbo kovanega in tiskanega denarja, pa odtisi podob na kovancih in bankovcih. Družbenemu razvoju so sledili postavljeni zakoni, ki so družbo omejevali, z razvojem znanosti pa uporaba tiskane besede, radijskih in televizijskih medijev, ki še danes predstavljajo temeljno sredstvo distribucije informacij po logiki tistih, ki so mojstri vseh elementov v komunikaciji.
Vendar na neki točki vse to ni bilo dovolj. Z razvojem znanosti in tehnologije, se je del laične družbe, ki je poprej samo absorbiral navodila elit, začel informirati in se nenadoma zavedal svoje okolice. Lep primer na tem mestu bi bil Descartes in njegov ”Mislim, torej sem!”. Mojstri komunikacij so se podali v lov za iskanje novega orodja, ki bi s popačenjem informacij iz okolja in s tem realnega, ustvaril imaginarno sfero, ki bi omogočila podreditev in skoraj popolni nadzor nad družbo. Z združitvijo skrbno izbranih elementov politične znanosti, biologije in psihologije, se je rodila propaganda.

Besedo, orodje in pojem, ki se ga tako rado asociira na laži in polresnice nacističnega aparata v prejšnjem stoletju. Glede na to, da ravno v tem trenutku sedim med zaprašenimi knjižnimi policami stare varšavske knjižnice in me iz leve obdajajo knjige o delovanju poljske komunistične partije, z desne knjige o številnih okupacijah Poljske v zadnjih nekaj stoletjih, za mano pa je cel opus spisov o manipulacij množic v različnih totalitarizmih, bi se sam verjetno mogel posvetit dvema poglavjema v Mein Kampfu. Saj veste, tisti dve, ki govorita o propagandi kot enemu izmed najpomembnejših elementov v politiki. Vendar obstaja nekaj, kar je za nas pomembneje – delovanje propagande v demokraciji.

ZVITOST PROPAGANDE V DEMOKRACIJI

Propagande v modernih demokratičnih režimih, vsaj v strogi praksi, kakršno je bila poznana v totalitarizmih, naj ne bi bilo. Pa je. Uverturo za razpravo o tem, predstavlja ena izmed transkripcij predavanj Philipsa E. Taylorja, sicer enega izmed rednih profesorjev na Univerzi v Leedsu. Taylor razpravlja o propagandi v demokratičnih režimih za časa prve svetovne vojne – dober primer, kako efektivna je lahko odkrita propaganda, je leto 1916 v ZDA. Gre torej za čas, ko je bil Woodrow Wilson ponovno izvoljen na predsedniško mesto. Ponovno zmago nekateri pripisujejo predvsem njegovemu sloganu ”He kept us out of war”, ki pa se ga po zmagi nenadoma ni več držal. Pod pritiskom kapitala je imel Wilson manj kot leto dni časa, da mentalno strukturo Amerike preobrazi iz relativno pacifistično naravnane v pro-vojno organizirano družbo. Na 1. aprila leta 1917 Wilson tako ustanovi t.i. ”Committee on Public Information” in na čelo postavi izkušenega novinarskega križarja Georgea Creela. Creel je bil prepričan, da je popačitev informacij, ki napajajo in poučujejo ljudstvo o svetu ter dogodkih okoli njih, najbolj efektivno orodje v komunikaciji, ki bo unificirala družbo in ustvarila stanje vojnega duha. Slogan ”war to end all wars” se je pojavljal v praktično vseh časopisnih medijih, tako med samo vojno kot še mnogo let po njej, kar je v ameriški družbi pustilo globok pečat, ki ga je mogoče čutiti še danes.

A ni vse v Američanih, podobno politiko so peljale tudi vse ostale, večje nacionalne države. Vrhunec propagande je bil dosežen v 30., 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, začenši verjetno z Nemčijo, a velja s prstom pokazati tudi na zahodne države, ki se v fantazmi hegemonije rade utapljajo v svojih protislovjih. Creel je nekoč na vprašanje, ali se mu ne zdi, da je propagiranje interesov elit tisto, kar negira demokratične vrednote, preprosto odgovoril, da propaganda pravzaprav ne obstaja, obstajajo le pojmi ”news and information policy”, ”public relations” in ”national representation abroad”, ki ščitijo ter usmerjajo nacionalne interese. Če si ljudje te tri skovanke predstavljajo kot farso elit, je to njihov problem. Eh, g. Creel…

RISANKE IN FILMI KOT PROPAGANDNO ORODJE

V 30. in 40. letih prejšnjega stoletja je najboljši propagandni medij postal film. Iz teh časov vam je verjetno najbolj poznana Leni Riefenstahl, Hitlerjeva najljubša režiserka, ki je med drugim veličastno, če ob odmislimo dozo kljukastih križev, ovekovečila Olimpijske igre leta 1936 v Berlinu. Ostali znani in takrat najbolj propagirani družbeno ter rasno nastrojena filma sta Der ewige Jude (Eberhard Taubert) in Jud Süß (Veit Harlan) iz leta 1940, mesto še danes najbolj šokantne nemške produkcije pa zaseda film Ich klage an iz leta 1941, ki zagovarja evtanazijo hendikepiranih in nemočnih Nemcev kot sredstvo večne ljubezni.

Tudi zahod ni ostal skop z vcepom propagande v lastne risanke in filme. Walt Disney tako postane avtor naslednjih kreacij: Der Führer’s Face (1943), Private Pluto (1943), Commando Duck (1944) in Education for Death (1943), film sponzoriran neposredno s strani ameriške vlade. Govori o nemškem fantiču Hansu, ki mu nacistična ideologija uniči toleranco ter mu s tem popolnoma zamrači um. Podobno kot Disney je deloval tudi Hitchcock: Foreign Corespondent iz leta 1940 je njegov najbolj znani film, ki je naperjen proti nacističnemu aparatu, North by Northwest iz leta 1959 pa pade v kontekst hladne vojne. Verjetno ni potrebno posebno razlagati katero stran propagira.

Ideologije, elite, ki se bojujejo za oblast in večno brneči propagandni stroji, so postali družbeni elementi, ki nas bodo večno obdajali. Ni se jim potrebno upreti, le spregledati jih je potrebno. Verjeli ali ne, danes ostaja najboljši primer, kako se na daljavo, le z delovanjem efektivne propagande, polastiti oblasti, nihče drug kot Ayotollah Khomeini. Zdaj že pokojni verski voditelj je v času svojega izgnanstva v Franciji, uporabil vsa moderna sredstva pretoka informacij in v letih 1978-1979, povzročil revolucijo in praktično v trenutku izničil ameriški vpliv v tej državi. Tako politični kot tudi družbeni. Iran je pod vplivom revolucije še danes, kar mu povzroča številne preglavice ob poskusu participacije v mednarodni sferi. A to je že druga zgodba.

Marko Orel