Predlagam, da se malo ustavimo. Za trenutek odložite delo in skrbi in mi dovolite, da vas sharmoniziram. Čas je za praznični rajc.

Lahko bi malo izklopili misli od vse te kičaste veselodecembrske situacije in si predstavljali, da smo v tem trenutku nekje daleč stran od novoletnih žurov, tega usranega dežja in teh posiljenih obrazov. Recimo na huronsko veliki in mavrično obarvani viseči mreži, diagonalno se lahko zleknete vanjo (tako je velika, da je telesce popolnoma zravnano in ti je kristalno jasno, zakaj domačini zjutraj vstajajo z nasmehom na ustih) in zaprete oči. Briga me za dolge stavke.

Jebiga, sonce sije in po morju diši. Nekdo se dere: “Kokos friooo!” in nekdo se zadere nazaj, da naj ta zagoreli avtohtoni prebivalec že enkrat zagrabi to mačeto in odreže klobuček temu okroglemu zelenemu kokosu. Ravno prav hladen je, gospod ga je najbrž nedolgo nazaj potegnil iz hladilnika. In z drevesa ga je sklatil danes zjutraj.

Dve slamici pogledata iz kokosa in prvi požirek je vedno enako slasten. Je že res, da je to prava kalorična bomba, tako so vam povedali prijatelji, a v tem trenutku vendar ne boste razmišljali o grehih in odpustkih. Nekaj metrov stran, tik ob morju, se ustavi kopica mladeničev s svojimi inštrumenti. Ritmičnimi.

Ker se nahajate nekje ob Pacifiku, so valovi močni in slikoviti, skoraj v vsakem se izriše kakšna podoba. In plaža je vsa mivkasta in droben bel pesek se lepo lepi po koži.

Psi prihajajo ob obalo, nekaj časa buljijo v morje in čakajo valove, da bi odnesli njihove drekce. Ker imajo morje naštudirano v nulo in še čez, se vse lepo izide. Počepnejo ravno v trenutku, ko se val približuje obali, se poserjejo, morje pa nato poskrbi za vse ostalo. Ah, kakšna simbioza!

Nadaljujmo. Mimo prihajajo ljudje z različnimi dobrinami. Siv gospod, denimo, ovešen z barvastimi ogrlicami. Pravi, da imajo posebno moč, same dobre stvari se ti zgodijo, če jo kupiš. In eno je ravno včeraj naredil, prepričan je, da je namenjena prav vam. Ko ga takole pogledate, s kakšnim navdušenjem pripoveduje o tem, vas prav pogreje pri srcu. Kakšen človek!

Seveda poskusite nekaj okraskov, že zaradi firbca, a v resnici vam ni prav noben všeč. Gospod takoj prebere vaše misli in nekoliko obstoji. Tak nasmejan stric je, ki kar žari. Odloži ogrlice na mizo in skulirani mu ponudite kokos. Nasmehne se in prizna, da ga je že malo sit. In mu verjamete, samo poglejte ga vendar, kako zdrav je videti!

Prav prijeten sogovornik je, sploh ker ga prav nič razumete. Preideta na lahkotne teme, kot so nacionalnost, verska pripadnost in oblast. Nekako najdeta skupni jezik, oba pa s pridom uporabljata tudi roke in čez kakšno uro se vam zazdi, da ga poznate že celo večnost.

Ko gospod odide dalje, znova prisluhnete šumu morja in bobnanju mladeničev. In za trenutek pomislite, kako je bilo nekoč tam nekje daleč vse drugače. Težko in soparno. Sfokusirano na probleme in rešitve. Kako so ljudje tam daleč doma drugačni in osamljeni. Ni pravih in iskrenih nasmehov na licih, vsi človečki nekam bežijo. Iščejo smisel in denar. In korist. Ni časa, ni časa. Ni ljubezni.

Tukaj, vidite, pa je čas našel svoj ritem, vsak večer se odpeljete z njim. Ni nelagodja med ljudmi, iskreni so. Barve so tako žive in iskrive, da sivina konstantno umira. Glasba je tako naspidirana, da še ljubezenski spevi zazvenijo v salsi. Ah, čemu skromnost, pristali ste v raju. Toplo je, prijetno pihlja in okoli vas so sami dobri ljudje.

Nasmejani veselodecembrski fleši.

Katja Lenart