Tisti, ki vam spomin seže kak dan dlje kot do včeraj, se boste zanesljivo spomnili epidemije, ki je razsajala pred štirimi leti, ko je Janez Janša prevzel vodenje podjetja, imenovanega Država Slovenija. Vsakodnevno je šef kakega podjetja, državnega urada ali kakšne druge institucije sporočil, da je nekaj narobe bodisi z njim, bodisi je neznana bolezen napadla koga iz njegovega okolja. In je »iz osebnih razlogov« prepustil položaj, ki ga je zasedal, nekomu, ki ni podlegel epidemiji. Ali pa je bil odporen na ta skriti virus, ki ga medicina nikakor ni mogla odkriti. Če bi ga poskušala, ga zanesljivo ne bi mogla odkriti, saj ni imel nobene zveze z medicino, ampak je imel neke vrste družbeno-politično izvor: ni se prijel tistih ljudi, ki so bili strankarsko cepljeni z esdees cepivom. Torej tistih, ki so se pokorili volji vlade, kot je to nekoč zelo plastično izrazil Miha Brejc ob urejanju golfskega igrišča na kulturno in naravno zavarovanem področju Lipice: Državni uradniki niso zato, da bi mislili s svojo glavo in ravnali, kot jim veleva stroka, ampak zato, da izvajajo, kar sklene politika!
Ta in podobne grožnje so v štirih letih v skoraj celotni vzpostavile anemični hierarhični sistem, ki ne temelji na znanju, sodelovanju in usmerjanju ljudi, ampak na podredljivosti, politični oziroma strankarski samovolji. In ta piramida se je preslikala v skoraj vse institucije. Vsakogar, ki se je uprl, so oblastni mlini zamenjali, odstavili, anatemizirali ali pa, če drugače ni šlo, spremenili zakon in neposlušno institucijo ukinili ali pa vsaj marginalizirali. Vmes pa s prevzemi, spreminjanjem zakonov in političnimi pritiski zapirali usta jezikavim novinarjem. Skratka, zmagal je koncept, da na volitvah zmagovita politična opcija razpolaga z državo, kot bi lahko povzeli izjavo večnega ministra Rupla.
Če lahko povzamem: napisani Ustava, zakoni, pravilniki in nenapisana pravila dobrega upravljanja so se umaknila makiavelistični oblasti in formalistični pravni državi. Prav gotovo na področju človekovih pravic država ni naredila koraka naprej. Le kako pa bi, ko pa nima nobene strategije, morda pa ima najbrž celo antistrategijo.
Morda le en primer, ki pa je vsekakor lahko ključen: Po poročanju Mladine, ki ga že tri tedne ni nihče demantiral, je bivša Vlada tik pred svojim odhodom pri izbiranju zagovornika načela enakosti na Uradu za enake možnosti izbrala nekoga, ki ne izpolnjuje pogojev, pri tem pa naj bi celo ponarejala dokumente. Še več. Sumi se da je prišlo do politične diskriminacije, saj za to mesto očitno ni dovolj dober nihče, ki ni cepljen s prej omenjenim virusom. In če vemo, da bi zagovornik moral biti prvi v vrsti pri preganjanju diskriminacije in nezakonitosti, potem nam je jasno, kaj lahko od take institucije pričakujemo.
Optimisti so verjeli, realisti pa smo upali, da se bo tako nevzdržno stanje po volitvah vsaj malo izboljšalo. Da bo nova oblast popravila vsaj najbolj kričeče anomalije avtoritarnega sistema. Pri tem moram posebej poudariti, da ne podpiram revanšizma in zamenjav ljudi, ki dobro delajo ne glede na pripadnost politični opciji. Nujno pa bi bilo pogledati vsaj dvoje: zakonitost preteklega nastavljanja posameznikov in njihovo resnično sposobnost opravljati delo, za katerega so bili postavljeni.
Kaj pa nam v zadnjem času sporoča aktualni premier? Da bo nepravilnosti in nezakonitosti, ki so bile storjene v prejšnjem obdobju, lepo zacementiral.
In kje je tukaj 10. december, dan človekovih pravic? Kako naj vem, če tega nočeta vedeti niti prejšnja niti sedanja oblast.

Matjaž Hanžek