Evropski in kitajski veljaki naj bi se zgrinjali nad problemi, ki tarejo trgovinska razmerja, sploh vročično pa naj bi se lotili reševanja svetovne finančne krize. A od Kitajsko-Evropskega vrha ni bilo nič. Gostitelju, predsedujočemu EU in francoskemu predsedniku Nicholasu Sarkozyu, je uradni Peking le nekaj dni pred pričetkom vrha sporočil, da le tega ne bo. Sarkozy je namreč, medtem ko so tekle še zadnje priprave za enajsti vrh med članicami EU in vzhodno velesilo, obelodanil da se namerava udeležiti Lech Walesove čajanke z Dalai Lamo.

Tovrstnih mega-srečanj je vedno več in vse pogosteje se ob deklaracijah zazdi, da priložnost za tehten premislek in konkretne odločitve splava mimo. Evropsko-Kitajski vrh ni umanjkal nobeno leto, stvarnost odnosov pa je danes veliko bolj prepletena in soodvisna kot ob prvem takem srečanju pred enajstimi leti, zato je še toliko bolj pomembno usklajevanje in premlevanje dvostranskih, predvsem trgovinskih problemov, ki se pojavljajo v večji meri odkar je Kitajska članica Svetovne trgovinske organizacije. V prvi vrsti Kitajski izvoz presega evropskega za nekaj več kot dvesto milijard evrov, kar ključno prispeva k protekcionističnim tendencam evropskih politikov, ki so se pogosteje strinjali s politiko ZDA, kot neomajnemu neo-liberalnemu komisarju za trgovino Petrom Mandelsonom, ki je pred mesecem zapustil funkcijo v evropski komisiji. Mandelson, ki je ob vsesplošni preplašenosti zaradi mlečnih izdelkov Kitajske, sam spil kozarec mleka, pa je ob odhodu sprejel za njega neljubo protekcionistično potezo – preiskava politike EU do uvoza usnjenih obuval iz Kitajske.

Evropska komisija in nacionalni politiki pogosto trčijo ob nestrinjanja kar onemogoča sprejetje skupnih smernic do Kitajske, kar pa še najbolj ugaja prav slednji, saj z bilateralnimi odnosi s članicam iztrži več, kot pa bi ob skupno izoblikovani politiki EU, ki bi se verjetneje nagnila k protekcionističnim ukrepom, sploh z odhodom Mandelsona in prihodom nove trgovinske komisarke baronese Catherine Ashton.

Kakorkoli že, evropski politiki se vedno raje srečujejo z Dalai Lamo. Posledica srečanja z nemško prvo ministrico Angelo Merkel, je bila gospodarska zamrznitev, ki je trajala mesec dni, oškodovala pa predvsem nemške uvoznike. Diplomati Gordona Browna in Georga Busha so srečanji v ozadju skrbno usklajevali s Kitajskimi oblastmi, ki so dogodka prezrle, kot da se ni nič zgodilo. Sarkozy seveda ni te sorte, še manj njegov zunanji minister Bernard Kouchner, ki je kljub obiskom ministrov in visokih predstavnikov Kitajske očitno zamočil. Sarkozy s Kitajsko igra dvojno vlogo. Na eni strani gradi močne gospodarske odnose, ki jih je njegov predhodnik Chiraq zanemarjal, podpisal je gospodarski sporazum v vrednosti dvajsetih milijard evrov, med predsedovanjem EU pa so njegovi svetovalci med članicami tipali pripravljenost na ukinitev embarga za prodajo orožja Kitajski, v efektu od leta 1989 po masakru v Tainanmenu. A Sarkozy, ki je v Franciji popularen le še v rumenem tisku, na vsak način skuša zvišat svoj rating. Dalaj Lama je eden bolj priročnih za začasno dosego cilja. Desno usmerjeni se ob vsakokratnem nagajanju komunistični Kitajski nasmihajo, levica zadovoljno kima, saj se predsednik zavzema za človekove pravice, tu pa so še »new-agerji« in podobni, ki v budizmu vidijo vzvišenost in srčnost, ne poznajo pa potek življenja v tej srčni deželi pred prihodom komunistov oseminpetdesetega leta, ki so, glej ga zlomka, bili sprejeti kot osvoboditelji naroda izpod klero-fevdalnega primeža. Angažirana podpora Dalaj Lami ni umestna niti z zgodovinskega niti moralnega vidika, še najmanj pa z gledišča real politike.

Tudi občutljivost kitajske na odločitve EU niso s trte zvite. Že res, da je skleda človekovih pravic bolj polna in raznobarvna na tem koncu kot na daljnem vzhodu, a nagrada za človekove pravice, ki so jo člani Evropskega parlamenta pred mesecem dni namenili kitajskemu disidentu Hu Jiau vsaj delno zavaja. Ne o naporih samega Hu Jiaua, niti toliko o stanju na Kitajskem, a zamegli ključni element današnjega časa. Medtem ko se na Kitajskem počasi a kljub vsemu vztrajno povečujejo vsaj nekatere človekove pravice, silnice na tem kontinentu prav tako počasi a tudi vztrajno manjšajo izbor pravic. V tej luči, bi parlamentu veliko bolj pristal izbor evropskega borca za pravice.

Morda bodo evropski politiki bolj priljubljeni če se bodo še vnaprej srečevali z Dalai Lamo in njemu podobnimi, a vsaj trenutno, kvečjemu na račun dobrobiti slehernika. Da je Kitajska globalni igralec ni nič novega, da so vpeti v svetovni trg je po tamkajšnjem občutenju krize in odpuščanjih tudi jasno. Nezmožnost globljega dialoga tako na ravni aktualnih trgovinskih problemov, še bolj pa v luči finančne krize, kaže na to, da med evropskimi veljaki vedno bolj vlada mentaliteta – pustmo stat, kot da se bodo stvari rešile same po sebi.

Matej Jankovič