December in z njim mesec dni zvočnih kanonad je tukaj. V naši ulici, pa ne samo tukaj, bodo vsak čas odmevali, sprva osamljeni, stres vzbujajoči poki gromkozvočnih bomb, potem bodo prišle na vrsto petarde vseh vrst in jakosti. Ampak december in sam Silvester bosta prekratka, da bi nežno slovensko ljudstvo porabilo ves nakupljeni strelni arzenal. Tako se bo kanonada nadaljevala najbrž še v januar 2009, v mesec in leto, ko bo vse lepše in bolje. Tako kot vedno. Globoko pa upam, da bo mesec januar, tudi tako kot vedno, mesec praznih denarnic in s tem bo le nastopila tišina po ulicah in cestah našega glavnega mesta.

Ves december si bom, v petardno stresni fazi, vsa tresoča zastavljala nemogoča vprašanja. Najprej kdo meče petarde. Kadarkoli sem v prejšnjih letih pogledala skozi okno, takoj po poku, ko se je še močno kadilo, nisem nikoli videla storilca. Še drugo vprašanje: zakaj ti, ki jih ni videti, mečejo petarde? In še: v čem je radost tega pokanja? Kaj storiti, da bo volk sit in koza cela? Sicer pa prehitevam. Lepo po vrsti.

Že od nekdaj so mi neprijetne državniške slovesnosti, ki jih spremlja salva častne čete. Ali pogrebi, kjer častni vod strelja v zrak, da se ti para srce od tega neopisljivega zvoka, ne glede na to ali ustreli četa kot eden ali pa vojaki streljajo kot bi padale domine. Vseeno je. Vedno je to pok, ki ti prepara dušo in telo. Poleg sodijo še strogi, negibni obrazi razosebljenih vojakov in strumno korakanje, da človeka popade smeh! Ampak ta obred streljanja izvira iz vojaških vrst, izumili so ga vojaki in izvajali so ga vojaki. Najprej v vojni, potem še v miru. Imajo svoj simbolni pomen, vem! Vem pa tudi, da se vojaki ne igrajo ringaraja in slepih miši. Da pravi vojaki streljajo in ubijajo. Svojega sovražnika. Svojega nasprotnika. Svojega prepotrebnega “nebodigatreba” na drugi strani bojne črte. Kakšna sreča, da obstaja, kajti, če ga ne bi bilo, ne bi bilo kaj streljati, če ne bi bilo kaj streljati, ne bi bilo vojn. Če ne bi bilo vojn, potem bi bil mir. Mir pa je nekaj neznosnega. Za nekatere. In za tiste, ki jih mir dela nemirne, so brihtne buče izumile petarde. Ki tako imenitno počijo, jezijo mimoidoče in stanovalce, petardarja lahko celo poškodujejo, ampak kaj je to proti užitku, ki ti ga nudi prelestni zvok poka petard. A ne!

V pravi vojni pravi vojaki streljajo s pravimi puškami, ki prav zares pokajo in lahko tudi prav zares koga ubijejo. Živel mrtev, podrt, sesut sovražnik!!! Vojak pritiska petelina na puški, petardar prižiga vžigalico. Puška poči, petarda poči, vojakov sovražnik je mrtev, petardar pade v sladostrasten trans. Kajti petardar nima neposrednih sovražnikov, pokanje le njega samega napolni z vsemi užitki velikega bojevnika, zmagoslavnega osvajalca. Petardarjev sovražnik je fiktiven, skrit v njegovih genih in genčkih. Na neki način. V resnici pa smo petardarjevi sovražniki mi, tista druga polovica ljudi, ki ne streljamo, ne mečemo petard, smo pa tik pred stresom. Ali pa že v njem. Pridružujejo se nam še jokajoči dojenčki, preplašeni psi, zbegane mačke, naščeperjeni ptiči. Medvedi pa, hvala bogu, v decembru žurirajo v svojih brlogih in si mislijo svoje o vseh odločbah in odlokih, ki dovoljujejo njihov odstrel. Oba, vojak in petardar imata veliko skupnega. Združuje ju pok, prelestni pok puške ali petarde, saj je vseeno. Prvinski moški nagon ubijanja je zadovoljen. Pok puške ali petarde spravi oba, vojaka ali petardarja, v trans. Ne verjamete? Ta moška streljajoča bitja zagotovo doživljajo orgazmični drget po telesu in padajo v sladostrasten kozmičem zanos, ki ga, tako kot vsi zasvojenci s čimerkoli že, hočejo spet in spet doživljati. Zato so na svetu še vojne, zato na svetu lov še ni prepovedan in zato ob vsaki priložnosti, ko bi morali praznovati v tišini ali ob lepi glasbi, poslušamo pokanje. Pokanje. Pokanje.

Tako ena polovica sveta. Druga polovica, ki si želimo drugačnega prazničnega vzdušja, pa smo nema in nemočna, v tem primeru žal ne tudi gluha, priča tega početja. Namesto prijaznega meseca dedkov Mrazov in Miklavžev in Božičkov je mesec december predvsem mesec zvočne agresije. Mesec petardiad.

Moški, oprostite mi, če sem vas užalila. Zganjam spolno diskriminacijo? Sem vam krivična? In zato takoj k vprašanju. Kdo so ti, ki mečejo petarde, ki uživajo ob pokanju in ki bi v svoji podzavesti tako radi ubijali? So to učenke baletne šole? Gospodinje? Učiteljice in profesorice v šolah; otroške vzgojiteljice ali gospe, ki na trgu prodajajo zelenjavo? Mečejo te osebe petarde in sploh rade streljajo? Ali ženske sploh mečemo petarde? Če ženske ne, so potem lahko samo še moški. Ampak kateri moški? Mladi ali stari, odrasli ali otroci, mogoče so to upokojenci, dedki ali celo brezdelni stanovalci domov upokojencev? Kateri moški torej? In dalje, kakšno izobrazbo imajo ti moški, koliko zaslužijo, so samski ali poročeni, so revni ali bogati…? Prav zanimivo bi bilo odkritje, kateri so tisti moški, ki ljubijo te agresivne mini užitke, ki si tešijo svoje sladostrastne želje na tak način. Dr. Rugel bi gotovo izjavil, če bi še lahko, da imajo moški, ki mečejo petarde, prepolne testise. Zato so agresivni. Streljajo, da se razelektrijo. Človek pa ima pravico, da se razelektri! No, dr. Ruglju verjamem glede testisov, glede pokalne razelektritve pa nikakor ne.

Tukaj, kjer živim, je vedno vsa leta nazaj, pokalo po ves mesec, od jutra do večera, tudi v času, ko je bila striktna prepoved. Ampak kadar sem hotela videti kdo meče petarde, nikoli ni bilo nikogar, vedno je počilo, ko so bili storilci že kdo ve kje. Ni kaj, potuhniti se znamo Slovenci brezhibno.

In da ne bom samo godrnjala predlagam kaj storiti, da bo volk sit in koza cela. Imamo novo vlado, hvala bogu! Je spočita, polna elana in dobrih idej, s kulturnejšim besednim zakladom in izražanjem in lepših manir kot prejšnja in pripravljena na vse vrste spopadov! Predlagam, da se spopade tudi s petardarji. In za vse večne čase prepove to nekulturno novoletno maltretiranje vseh in vsakogar!

Slovenski poslanci, po hitrem postopku zdaj in takoj sprejmite naslednji zakon: prepovejte metanje petard in podobnih pirotehničnih izumov v celoti in popolnoma.Vsepovsod in in za vedno. Pozor, nikar ne pomešajte ognjemeta in metanja petard, prosim lepo! In ne čakajte na recesijo, da jih bo ta zaustavila! Sprejmite zakon še danes! Najprej prepovejte! In nato dovolite! Namreč, dovolite metanje petard na točno določenem mestu, v točno določenem času. Takrat naj se vsi navdušenci kanonad iz vse I feel Slovenia zberejo na tistem prostoru, plačajo naj vstopnino, visoko, zelo visoko, in naj po mili volji streljalo in streljajo. Dan, dva, tri. Potem pa mir! Najprimernejši kraj za tako kanonado bo dovolj velik nogometni stadion. V Ljubljani. Mogoče kar Plečnikov. Saj ga nekateri tako ali tako želijo razsuti. Pa naj ga, kot uvod v začetek »gradbenih del« petardaji. Okrog stadiona naj bo nanizanih nekaj krst, ob njih naj stojijo mrliški ogledniki in pogrebci, za vsak primer, če pride do najhujšega. Tisti, ki se bodo samo ponesrečili, ki bodo ob roke ali oči, ali pa si bodo lepotno popravili poteze svojega obraza, za take naj bodo pripravljeni rešilni avtomobili, kjer naj jim nudijo prvo pomoč. Ki naj jo ponesrečenci plačajo takoj v celoti in sami. Štanti s petardami naj stojijo ob vhodu na stadion in petarde se smejo prodajati samo v času petardiade. Za hrano in pijačo naj bo poskrbljeno. Hrupa in poškodb željnim gledalcem vstop dovoljen – z vstopnino seveda!

Okoli stanujoči prebivalci pa naj si v tistem času neprodušno izolirajo okna, kupijo čepke za ušesa, poveznejo na glave debele kučme ali odidejo v toplice, za vse to pa naj prejmejo dovolj veliko neobdavčeno denarno dškodnino. Iz izkupička, ki ga bodo petardarji plačali kot vstopnino.

Tako bo zadoščeno in ugodeno mnogim: petardarji in njihovi navijači ne bodo ob svoje sladostrastne užitke, vesoljna Slovenija bo obvarovana hrupa, vsi dojenčki, psi in mački in ptiči ne bodo padali v stresne situacije, pa še trgovci ne bodo ostali brez dobička. Zaslužili pa bodo še okoliški stanovalci, vozniki rešilnih avtomobilov, zdravniki in bolniške sestre, izdelovalci krst in mrliški ogledniki ter pogrebniki, pa lastniki stadiona, ki bodo iz izkupička vsako leto na novo obnavljali in popravljali škodo po prestani petardiadi in tako dali zaslužiti še delavcem in vrtnarjem. Pa še na ljubljanski urgenci se bodo lahko posvetili le pumpanjem prepolnih želodcev alkohola, tako bo tudi gneča manjša, saj bodo vsi krvaveči ponesrečenci zbrani kar na stadionu.

Se vam zdi ta predlog krut, brezsrčen, ciničen, nehuman? Že mogoče, vendar nič bolj kot so kruti in brezsrčni in cinični in nehumani ljudje, ki več kot mesec dni maltretirajo vse in vsakogar in vsepovsod.

P.S.1: Zase zahtevam dvajset odstotni zaslužek. Deset odstotkov od vstopnine na petardiadi kot prispevek za avtorsko idejo, deset odstotkov pa, da bom s tem denarjem ustanovila in vzdrževala Društvo ljubiteljev tišine.

P.S. 2: Tudi petardoljubcem predlagam, naj ustanovijo svoje društvo, sprejmejo društveni pravilnik, imajo predsednika, tajnika in blagajnika, in vse kar spada zraven, članov jim tako ali tako ne bo primanjkovalo, in naj se gredo to svojo petardarsko dejavnost kot se gredo svojo dejavnost lovci, pasjeljubci, motokrosarji, golfarji, nogometaši, amaterski igralci in pevci, konjerejci, špiritisti, novodobovci, presnojedci, pranojedci, mesojedci, vegano in vegeterjanojedci. In še kdo.

P.S. 3: Ob vstopu v areno na dan petardiade pa naj udeleženci pri vhodu izpolnijo še mini anketo in odgovorijo na kratka vprašanja. Pismeni metalci petard nam bodo postregli s podatki o spolu, starosti, premoženjskem stanju, državljanstvu, svetovnem nazoru (no, ta bo že ob vstopu bolj ali manj razviden), pa še o čem. Tako bodo petardarji stopili iz teme v svetlobo, vedeli bomo, kdo so ti ljudje. Morda bodo prišli celo na naslovnice slovenskih revij, ženskih in moških, podeljevali jim bomo priznanja in kolajne, morda bodo postali zvezdniki ali petardarji leta. Seveda le tisti, ki bodo preživeli brez prask, raztrganin in drugih poškodb.

Nekateri, predvsem tisti, ki bodo oslepeli, pa bodo morda celo spregledali….

Vesna Arhar Štih