Italija v klopi
4. december 2008 ob 9:35 | David Požar |Pretekli tedni so bili za našo manjšino karseda razburkani. Že spet je bil Trst v središču širše medijske pozornosti, saj sta ga kar istočasno obiskali dve veliki politični osebnosti evropskega prostora, italijanski premier Silvio Berlusconi in nemška kanclerka Angela Merkel. Njuno obilno spremstvo pa so sestavljali razni ministri vlade. Obvezujoč termin tega srečanja je bil ekonomski vrh, ki je potekal v mestnih palačah in je imel kot cilj načrtovanje nadaljnje ekonomske politike makrodežele v luči najnovejših evropskih gospodarskih razpletov. Ob tem osrednjem dogodku pa sta se na programu vrstila vsaj še dva druga, po splošnem mnenju ljudi tudi zelo pomembna trenutka. Prvi je bilo prisostvovanje obeh premierjev na svečanosti v Rižarni, edinem nemškem koncentracijskem taborišču v deželi. Drugi odločilen trenutek pa je bila seveda otvoritev novega odseka avtocestnega omrežja, ki poteka po tržaškem zaledju in je del širšega evropskega projekta za gospodarsko sodelovanje in učinkovitejše povezovanje tržišč in prenašanje blaga.
Če se navežem na kolumno, ki sem jo pred nekaj tedni napisal o tematikah dvojezičnosti in upoštevanju prisotnosti naše manjšine v teh krajih, se lahko samo razžalostim, ko se ozrem na od tedaj dosežene rezultate. Problem, zastavljen v tisti kolumni, je bil prav tesno povezan z otvoritvijo novega avtocestnega odseka, na katerem ni bilo videti niti najmanjšega namiga na kakšno dvojezično tabelo. Tedaj sem tudi jasno podčrtal, da je bilo za nas povsem žaljivo in groteskno, saj se ta prometna žila razteza po skoraj popolnoma slovenskem teritoriju, kot je tržaško zaledje, ki ga sestavljata Vzhodni in Zahodni Kras ter Breg oz. občina Dolina.
V teh tednih so bile italijanske upravne ustanove, tako politične kot tudi infrastrukturne, popolnoma prepravljene s strani slovenskih plazov negodovanja. Enotno, v strnjenih vrstah so prav vsi slovenski politiki, ki manjšino zastopajo v raznih organih, zahtevali pravico do postavitve tudi slovenskih tablic, ki pričajo o slovenskosti nakazanih vasi ter nasploh celotnega teritorija. Dosežki pa so bili kljub vsem prijateljskim in velikodušnim parolam, ki so pronicale v tisk in televizijo, karseda skromni. Vse glavne tablice so ohranile svojo domnevno italijansko čistost, edine pa, ki so bile »oskrunjene« s slovenskimi dodatki pa so bile stranske, manjše tablice. Še posebej žaljivo je, da cestna uprava ni bila sposobna najti niti enega samcatega slovenskega šičnika, ledinsko ime Padriče pa je pustila v svoji ohromeli obliki Padrice. Dodatek s strešico je bil na primitiven način izpeljan kasneje, ko so z lepilnim trakom in lepo izrezano strešico dodobra izpilili »umetnino«. No, tako vsaj malo diši po slovenskem!
Če stvar povzamemo, se lahko iskreno posmejemo nad dejstvom, da je desnosredinska uprava vedno nasmejanega župana Dipiazze res obljubila postavitev dvojezičnih napisov tudi po vseh drugih cestnih oznakah. Predpostavka namreč je, da odsek ravno ne izstopa po svoji obsežni dolžini, torej je jasno, da je tablic bolj malo. Logični zaključek pa bi bil seveda, da je te ljube napise možno postaviti v kratkem času, torej v teku nekaj dni. Kakor pa sem sam obveščen, je stanje »dopolnilnih del« zamrznjeno in o popolni dvojezičnosti odseka ne bo še dolgo niti sence. Le tu pa tam verjetno kak nov napis, ki ga bodo kar tako postavili, da se ne bodo ti «predrzni« Slovenci preveč razburjali.
Toliko o napisih, predmetu prepira, ki velja za politično in čustveno zaledje dnevu otvoritve avtocestnega pasu. Ob prisotnosti vseh najvišjih krajevnih osebnosti, od župana do raznih odbornikov, ob navzočnosti mnogih predstavnikov pokrajine in dežele, ter seveda v spremstvu uglednih italijanskih in nemških gostov, je svečanost potekala, ne da bi bila s strani politikov izgovorjena ena sama slovenska beseda. Slovenija pa je od predora, kjer se je »ceremonija« odvijala, oddaljena le nekaj kilometrov. Meje pa, če pomislimo, sploh ni več. Le Trst se zavaruje v svojo stekleno pokrvačo, kjer po hitrem postopku razvijajoči se zunanji svet – še posebej našo matico – pazljivo opazuje, sam pa z njo noče interagirati. Soočanje ostaja pri formalnostih, pri nemih pozdravih in prijaznih, prijateljskih medsebojnih nasmehih, ki jih je videti skozi prozorno steklo pokrvače.
Italijanska občinska uprava je morda mislila, da če se bo na tako nepomembno slovenščino »slučajno« pozabilo, bi bilo dobro (in tudi praktično) postaviti naše predstavnike na rob dogajanja. In tako je tudi bilo. Sam predstavnik edine slovenske stranke v Italiji, Igor Gabrovec iz vrst Slovenske skupnosti, pa se iz protesta otvoritve ni udeležil. In je imel popolnoma prav.
Kdo je pihal pod ogenj in ga poživljal ter nam (vsaj po njegovih lastnih besedah) tako naklonjenemu županu Dipiazzi preprečil, da bi se v svoji svečanosti spomnil na navzočnost slovenske manjšine? Morda mestna skrajna desnica, partija, ki že petdeset let jaha konja enojezičnosti tega območja. Morda celo naš premier, da ne bi slučajno potreboval nekoga, ki mu bi prevajal iz tujega jezika. Dejstvo je, da je vse zavito v plašč skrivnostnosti. Amapak nekaj je, vsaj za tržaške – in pri tem pomenijo tržaški tako italijanski kot slovenski – vernike in tudi nevernike, zelo pozitivnega. Naš škof Ravignani je od vedno iskreno in prijazno izkazoval veliko spoštovanje in zanimanje za našo realnost ter se je našega jezika tudi naučil. Pomislite, da mašuje tudi v slovenščini. Njegovi pozdravi ob javnih dogodkih so večkrat dvojezični. In tudi tokrat, ko je blagoslovil nov odsek avtoceste, je bil njegov nastop obogaten s prijetnim zvenom slovenščine. Tukaj se je pokazalo, koliko se motijo tisti, za katere je Cerkev zastarela in vse prej kot inovativna ustanova, ki se ozira samo na preteklost. Cerkev je na Tržaškem prehitela desnosredinsko italijansko politično elito in se izkazala za najbolj napredno stranko; za našega škofa očitno ne predstavljamo problema, temveč pomenimo obogatitev, neko različnost, ki območje lahko samo oplemeniti. Tržaški škof je torej v prvi vrsti tudi Naš škof. Škof vseh tržaških Slovencev.
Drugi veliki dogodek je bil kot že rečeno v Rižarni, tržaškem koncetracijskem taborišču. Predstavljali smo si seveda, da se taki priložnosti idealne italijansko-nemške sprave in obeležja vojnih grozot tako italijanski kot nemški najuglednješi upravitelji ne bodo tako rekoč »izmuznili«; da si bodo v svojem urnem stemenju po prihodnosti, po bodočem gospodarskem načrtovanju, le odrezali trenutek za preteklost. A do tega žal ni prišlo, v napol prazni stavbi pa sta bila prisotna le dva zunanja ministra ter nekateri člani kabineta, sicer zelo ugledne osebnosti, ampak to ni bilo dovolj. Ko smo vstopili v Rižarno, smo bili prepričani, da bo tisti dan nekako zapisan v zgodovinske knjige; nedodobra pojasnjene istočasne obveznosti obeh premierjev pa so to preprečile. Svečanost je postala torej le »ena od tolikih«, ki se v tem žalostnem kraju redno dogajajo. Vsaka izmed teh je seveda na isti način poglavitna za kulturo spomina, pa vendar… Zgodovinska priložnost je bila na tak način izgubljena in nas razočarane navzoče pustila z mešanimi občutki. Bi si bili morali tak slab razplet predstavljati ali so bila naša visoka pričakovanja upravičena?
Strnjena vsebina prejšnjega tedna tržaške zgodovine je sicer negativna. Ob velikih parolah o sodelovanju in odprtem soočanju s slovenskim in nasploh vsem slovanskim zaledjem našega mesta, ob že večkrat vsaj na papirju nakazani želji po odpiranju novih ekonomskih možnosti, po prodiranju skozi zgodovinske pregrade in grajenju na novih politično-ekonmskih izzivih, leži resnično stanje stvari zrušeno in zmrtvičeno na tleh. Enakopravnost dveh držav, sploh pa vseh držav območja Alpe Adria, niti zdaleč ni realna. Italija se žal odpoveduje svojemu izrednemu potencialu v tem specifičnem območju, in istočasno pozablja, da ni več tista nekdanja velesila, ki lahko vsiljuje svojo bit v telo druge narodnostne in gospodarske realnosti. Ravno obratno, Italija sedi sedaj v klopi, je učenec, ki se mora po okoliških politikah zgledovati in si pridno zapisovati. To je nedvomno, saj je dovolj, da gledamo na padajoč ekonomski produkt italijanskega obmejnega pasu ter na naraščajoče gospodarstvo onstran ne več prisotnih meja. Sam predsednik Republike Slovenije Danilo Türk je ob naših vprašanjih (dijakov liceja »F.Prešeren« ob svečanosti na celjski I. Gimnaziji, 14.11.2008) izjavil, da bi morala biti Italija bolj prisotna na teritoriju bivše SFRJ.
In ker dobro vemo, da je vsaka manjšina most med neko drugo kulturo in matico, je spoštovanje njene enakopravnosti, pravic in najvsezadnje tudi ugleda – torej v prvi vrsti jezika le-te - prva in najpomembnejša predpostavka za bodoče – uspešnejše - sodelovanje in integracijo v tem narodnostno mešanem in raznolikem, gospodarsko perspektivnem prostoru. Dovolj je le kanček dobre volje: In ščepec skromnosti.
David Požar
4. december, 2008 ob 10:04
Kar se tiče tabel na avtocestah je treba priznati, da tudi na slovenski strani napisi v italijanščini počasi izginjajo. Z vsakim novim odsekom jih je manj. Morda bi lahko kdo napisal članek na to temo.
4. december, 2008 ob 10:47
Kaj bosta naredila in delala Žbogar in Žeks, bomo šele videli. Dejstvo, da so med snovalci slov. zunanje politike in politike do manjšin zunaj meja tudi take cvetke, kot sta Rupel in Brezigar, ne obeta kaj dosti…
Vsekakor pa mora obveljati eno: če se manjšina ne bo zedinila in postala ambiciozna in zahtevna, ne bo dosegla nič.
Ali kdo pozna zgodovino Južne Tirolske, kjer so Nemci v Italiji v svoji deželi večina, a znotraj Italije manjšina? Oni so v 960 in 970 letih imeli trdno zaslombo v Avstriji in tudi v Nemčiji. In zraven vsega so tudi ubrali pot terorizma. Kar nekaj let so frčale v zrak kasarne karabinjerjev in… dosegli so vse. Danes imajo dejansko večje pravice kot jih ima tamkajšnja manjšina, Italijani (da ne bo nejasnosti: It. so seveda večina v Italiji a v bocenski pokrajini, torej v Južnem Tirolu, so It. manjšina).
Daleč od mene, da bi zagovarjal teroristične metode. Trdim pa, da nas Italijani sploh ne spoštujejo in upoštevajo kot sebi enake sogovornike, ker se nas ne bojijo. Oni imajo le dve varianti: ali se te bojijo, ali te ne spoštujejo. Kaj je bolje?
Že 60 let in več so na delu nočni mazači, ki skrunijo naše spomenike in pacajo slovenske napise v vaseh na Krasu, ki italijanske niso nikoli bile. It. oblasti niso nikoli, ponavljam nikoli, priprle ali privedle pred sodišče niti enega samega storilca. Ker se to dogaja že dobrih 60 let, ne morem misliti, da gre za izolirane, osamljene primere psihopatov. Ti bi bili stari nekih 80 let ali še kaj več trenutno…
In zakaj jih nikoli ne ujamejo? Ker je it. oblastem tako prav, ker tako nam stalno dajejo čutiti, kaj smo: ogroženi! In ogroženi smo tudi zato, ker v Ljubljani se jim jebe za vse to.
Torej zamejci situacijo v svoje roke! Nič dinamita, nič terorja! Vendar: zakaj morajo biti naši spomeniki popackani njihovi pa brezmadežni? Ker smo mi olikani oni pa ne? Ja, seveda! Oni so olikani, ker mi tega svetu ne povemo, ker zadeve nikoli ne internacionaliziramo, ker svetu ne povemu s kakimi pokvarjenci imamo opravka!
4. december, 2008 ob 16:44
“kdo pozna zgodovino Južne Tirolske, kjer so Nemci ” oni imajo vse pravice, ker so od konca 2. svetovne vojne vedno volili zmerno ljudsko stranko in nobenih radikalcev, celo več zelo radi sodelujejo z italijansko demokratsko stranko.
Najbolj očividna pa je razlika med stanjem med Goriško in Tržaško.
Prepričali so me s tem:
Na goriškem je malo italijanskih fašistov in malo slovenskih komunistov, na tržaškem pa je obratno; veliko fašistov na eni strani in tudi veliko (v %) prepričanih komunistov na drugi - in to ne prinaša nič dobrega.
Umirjenost in zmernost bi veliko več pripomogla k spravi - zanimivo pa je, da je prav cerkev tista, ki je najbolj odprta in razumevajoča. Zanimivo.
David Požar, čestitke za članek.
5. december, 2008 ob 9:38
Neemocije
Žal to, kar ti pišeš gre ravno v nasprotno smer od nujne. Pisati danes o tem, koliko je ali ni komunistov je brca mimo. V Gorici je bilo tudi preganjanje Slovencev “milejše”: Narodni dom je bil v Trstu, tam so se fašisti najprej in najbolj izživljali. Reakcija je tudi s strani Slovencev bila trša. Da so to bili komunisti ali ne, sedaj ni važno.
Važno je, da vsi strnejo vrste in kljubujejo valu italijanizacije. Danes se ločevati v komuniste in ne je nenormalno. To dela Berluska in ko se vi tudi štejete, pihate v njegov rog. In umirjenost ta moment ne služi ničemur in nikomur, razen Italijanom, ki 60 let govorijo o spravi in zmernosti in razumevanju, delajo pa vedno eno in eno samo: znižujejo prag zaščite manjšine, italijanizirajo naselja, kjer so Slovenci prisotni, ne priznavajo pravic, ki so jih zapisali v svojo ustavo itd. itd.
5. december, 2008 ob 12:39
Kos in torej zamejski Slovenec bi moral biti levičar in to 100%?
Se ti zdi normalno kaj takega zahtevat v Evropi leta 2008?
Zakaj italijanska manjšina v Slo in Hr le sodeluje bodisi z rdečuhi kot z Sanaderjem ali janšo?
Zakaj Nemci v Italiji so v ljudski stranki?
Zakaj hrvati v Avstriji imajo tudi ministra in to na zmernih pozicijah?
Preveč vprašanj?
Ali nisi ti pravil ,da je vsa ta trenutna medijska pozornost samo zato , da se ponovno napolni korito za “že desetletja iste osebe oz . družine -kroge”?
5. december, 2008 ob 13:53
Zamejec je lahko tak, kot mu veleva srce (ali vest). Ni treba, da je levičar! Dobro pa je, da so vrste strnjene, da se pri ključnih vprašanjih za manjšino ne grejo na bele in rdeče, da nastopajo skupaj.
Zakaj je kdo kje je njegova izbira, povsem legitimna. Če so zmerni ali ne, je stvar okusa. Pravim, da ta moment biti zmerni v Italiji je za manjšinca nekoristno, da ne bom rekel pogubno. Ko rečem zmeren, ne mislim na skrajno levico ali skrajno desnico ali zmerni vatrianti obeh. Zmerni do Italije in Italijanov, ker oni v tem zmernost zastopijo kot odsotnost zahteve svojih pravic z naše strani.
Tisto o desetletjih vedno istih skupin pa lako ponovim tukaj, če nisi razumel. Oziroma, ker veš, kje je, kar tam si prečitaj. Za tistim stojim! In tam sem napisal, da medijska pozornost je lahko zelo dobrodošla, če se bo iz tega izcimolo kaj novega, novi ljudje, nove sile…
5. december, 2008 ob 13:55
neemocije
To da uporabljaš izraz rdečuhi veliko pove o tvoji pripravljenosti na dialog. Pa ne misli, da si me prizadel, ker nisem (nikoli bil) komunist.
Čestitam!
5. december, 2008 ob 19:25
Kos, skrajni desnici pravim fašisti , skrajni levici pa rdečuhi ali komunajzerji.
Ne vidim razlik, vem pa, da je med slovenci veliko takih , ki ni še razjasnilo odnosa do komunizma kot marsikateri italijan ni razjasnil odnosa do fašizma.
Samo v zadnjih tednih sem opazil , da je na “vašem” primorskem dnevniku ničkoliko sovražnih in zelo ideoloških pisem in komentarjev vaših zamejskih vrlih še vedno in nikoli skesanih komunistov (Spetič, Furlanič &co.).
S takimi niste in ne boste prišli daleč.
To je moje mnenje, in ker so gotovo izraz manjšine (nekateri mi pravijo celo 1/3 voli komuniste ostali demokratsko stranko in druge ita stranke, in vedno več (v % - ne v glasovih seveda, ker je število strahotno padlo) ssk.
lahko se tudi motim, zato me zanima tudi tvoje mnenje.
lp
5. december, 2008 ob 19:33
Kos pravi:
5. december, 2008 ob 13:53
Zamejec je lahko tak, kot mu veleva srce (ali vest). Ni treba, da je levičar! Dobro pa je, da so vrste strnjene . - ni mi pa jasno, kaj naj bi pomenilo tole -
vsi v isti stranki, vsi iste cilje ali anarhijo? ker konec koncu v imenu “enotnosti” (katere? enotnosti v čem?) odločajo vedno eni in isti, ki pa se od leta 1945 niso pretirano izkazali v demokraciji? ni boljše demokratično vedet kdo ima večino in naj si vzame odgovornost vodenja, naj si zastavi cilje in vsi stojijo za njim, dokler demokratično (in to ponavljam - demokratično izvoljen v imenu manjšine , ker ni mogoče , da vas je vedno vsaj v treh če ne več ko hodite v imenu manjšine po svetu in v rim zahtevat vsak svojo vizijo??) ima večino in tako lahko govori v imenu vseh, kot to dela pravilno in kulturno radin na Hr in Battelli v Slo???
je tako težko?
5. december, 2008 ob 19:40
pogledal sem tudi rezultate spomladanskih volitev ko so v celi italiji komunisti končno ostali izven parlamenta, je istočasno v deželi fkj uspelo komunistom poslati dva predstavnika v deželni parlament in glej ga zlomka - mala slovenska skupnost je uspela imeti 1 — torej 50% - se ti zdi kulturno v sozvočju z Evropo leta 2008??
To ne privede nikamor, mi je žal ampak jaz se ne bom jokal za izginotjem če je to kar si nekdo želi.
8. december, 2008 ob 8:01
Neemocije
Najprej na 9. komentar: Enotnost bi morala biti na poglavitnih temah o obstanku in obstoju manjšine. Cilji so: manjšina mora imeti popolno zaščito, mora uživati vse državljanske pravice, to pomeni vsak njen pripadnik jo mora tudi kot Slovenec uživati (ponavadi ti rečejo, da itak imaš vse pravice kot vsi ostali it. državljani, ja pod pogojem, da se izražaš v italijanščini…), ne sme biti krčenja že pridobljeni pravic, Italija mora manjšini vrniti premoženje zaplenjeno med fašizmom in podobno. Za vse ostalo so lahko, zaradi mene sprti, kolikor si želijo.
O enotnem ali troedinem ali dvoedinem predstavništvu: tu dela napako tudi sl. država, ki od zamejcev, tako primorskih kot koroških, ne zahteva enotnosti. Bilo bi zelo lahko. Ustanoviti je treba ustanovo, ki mora imeti uradno priznanje s strani IT. oz. Avstrije in Slovenije. Vsi pripadniki manjšine, če se za take priznavajo, se morajo vpisati in plačati neki prispevek, kot davek (tako je za Jude v Italiji in za vse veroispovedi v Nemčiji in drigod). Vodstvo bi volili vsi šlani in samo ta ustanova bi morala prejemati prispevke it. države in dežele in Slov. Današnje organizacije bi se ob volitvah potegovale za glasove članov in potem svet ustanove bi deloval kot neki parlament manjšine. Zakaj zega danes ni? Ker tisti ljudje, ki sem jih pred kratkim opisal in so pri koritu, se temu upirajo. Ugani zakaj? Ker sedaj nimajo mandata nekogar potem pa….
8. komenar: Primorski dnevnik niti približno ni moj. Torej ne morem odgovarjati o tem, kar tam pišejo.
10. komentar: Res je, da so privrženci komunistične ideje še zelo priljubljeni med zamejci. Vendar ne pozabi, da je to izzvano: so med redkimi, ki zagovarjajo pravice manjšine.
9. december, 2008 ob 16:04
Kos, z 80% se strinjam, 10 % ne pretirano, 10% sploh ne.